Jani Bele, gorski reševalec: "Napačno je razmišljanje, da bi ljudje postali kaj bolj odgovorni, če bi bilo gorsko reševanje plačljivo"

Jani Bele je gornik, alpinist, dolgoletni gorski reševalec, pa tudi avtor knjige "Nevarno proti vrhovom", v kateri je zbral zgodbe ljudi, ki so sami doživeli in preživeli kakšno nevarnost v gorah. Zadnjih deset let je bil predsednik Komisije za informiranje in analize pri Gorski reševalni zvezi Slovenije (GRZS), umaknil se je pred nekaj meseci, ob 110. obletnici zveze.

Še vedno ostaja aktiven član postaje GRS Ljubljana, za spletni portal Domovina.je pa je spregovoril o svojih začetkih, ljubezni do hribov, o spremembah načina reševanja v gorah skozi čas, pa tudi o tragedijah prijateljev, ki so ga zaznamovale.



Izobraževanje v alpinističnem odseku je eno, gorsko reševanje pa nekaj popolnoma drugega. Kdaj ste začutili notranji klic, da bi reševali življenja v gorah?

Alpinistični odsek ti da tisto osnovo, da lahko postaneš gorski reševalec, kajti ne moreš postati reševalec ne da bi bil dober alpinist. Moraš obvladati hojo v gorah v vseh razmerah. Med gorske reševalce sem se podal enostavno zato, ker je ukvarjanje z alpinizmom tvegana dejavnost in sem vedel, da če se mi kaj naredi, da so tam ljudje, ki mi bodo pomagali. Znanje, ki sem ga pridobil, sem želel tudi vrniti tistim, ki bodo potrebovali pomoč.

Letos mineva 110 let od ustanovitve Gorske reševalne službe. Če se ozreva v preteklost, ali se vam zdi, da se je namen, poslanstvo zveze, do danes spremenilo?

Namen ostaja isti, pomagati ljudem, ki so se poškodovali v gorah, so se izgubili, jih varno pripeljati v dolino, ali pa s pieteto pospremiti smrtne žrtve v dolino. To ostaja poslanstvo še danes. Spremenila pa se je tehnika, v opremi, v načinu reševanja, v zvezah, če govorimo o radijskih zvezah. To je normalen razvoj, ki gre naprej - če pogledamo, kako je internet v 30 letih spremenil življenje na Zemlji, se je v teh letih veliko spremenilo tudi v okvirih gorskega reševanja.



Pred 110 leti so se na Slovenskem šele ustanavljala prva skalaška društva, ni bilo koč in bivakov, ki so se gradili šele med obema svetovnima vojnama ... Če pogledava današnjo planinsko infrastrukturo, je ta bistveno sodobnejša, pohajkovanje je postalo dostopno skoraj vsakomur, ki se z njim želi ukvarjati ...

Tudi včasih je bilo tako. Tisti, ki so se želeli s tem ukvarjati, so poskrbeli, da so bile poti v hribe markirane. Zgodaj se je pojavila naša, Knafeljčeva markacija, graditi so začeli koče, tako da so bile gore dostopne bogatejšemu sloju, ki je potem najemal gorske vodnike. To so bili izvežbani domačini, ki so se znali gibati v gorah, se pravi, to so bili lovci, pastirji, ali pa nosači, ki so nosili hrano do gorskih postojank. Tako da so se stvari lepo razvijale.

Poglejva si zgodovino GRZS od osamosvojitve naprej. Za najhujšo nesrečo gorskih reševalcev še vedno velja tista na Okrešlju leta 1997. Letos mineva že 25. obletnica te tragedije. Kako se vi spominjate te nesreče, kako vam je ostala v spominu?

Kot nekaj groznega, ravno takrat smo imeli vajo iz reševalne tehnike na Igu, ko je udarila novica, da je nesreča, še nismo vedeli, kdo in zakaj. Ko so prišla na dan imena, pet jih je bilo, takrat se je vsak od nas usedel v svoj kot, kajti med ponesrečenimi so bili tudi naši prijatelji, tako da je bilo tisto res turobno. Predvsem sem z enim od njih, Lukom Karničarjem, sodeloval, bila sva cimra v Himalaji, v slovenski šoli v Nepalu, tudi druge sem večinoma dobro poznal, tako da je bil to res velik šok za nas vse.

Različne zgodbe še vedno krožijo o tem, kako je do nesreče sploh prišlo. Veliko je bilo povedanega na temo, da so se varnostni standardi tudi v GRZS močno izboljšali ...

Vsaka nesreča potegne za seboj analizo, na podlagi analize sledijo določeni zaključki, kaj narediti, da se stanje izboljša. Treba je vedeti, da je pri reševanjih včasih potrebno minimalno, da pride do nesreče. Nekje je nekaj, kar ne bi smelo biti, pa je nesreča tukaj. Ali je to človeški faktor ali kaj drugega, to je težko reči, če se spomnimo, je imel podobno nesrečo Tomaž Humar, ko so ga reševali v Nanga Parbatu. Ko se je pripel na helikoptersko jeklenico, se je pozabil odvezati s stene. Takrat se je vrvica k sreči strgala, drugače bi lahko helikopter zgrmel v dolino. Hitro lahko pride do nesreče, tudi v tujini je kar nekaj takih nesreč, tudi pri nas je prišlo do helikopterske nesreče, ko je pri koči na Ledinah helikopter s ponesrečencem, reševalcem in pilotom zgrmel na tla in so bili trije mrtvi. Spomnimo se helikopterske nesreče Aleša Kunaverja in še treh, ki so pri Blejski Dobravi izgubili svoja življenja, tako da so nesreče s helikopterji kar pogoste.

Do nedavnega ste pri GRZS opravljali vlogo neke vrste informatorja, na tiskovnih konferencah ste medijem predajali sporočila za planinke in planince, kako naj varno zahajajo v slovenske gore. Zanimivo je, da je planinska oprema vse modernejša, nesreč pa je vse več. Čemu to pripisujete?

Saj oprema ni vse, oprema velikokrat poveča samozavest človeka, da se loti tur, ki se jih drugače ne bi. Samo poglejmo, da na Kredarici pod Triglavom praktično ne vidimo več človeka, ki bil brez samovarovalnega kompleta, plezalnega pasu. Vendar na poti na Triglav zelo redki uporabljajo komplet, prvič zato, ker pot ni prirejena za uporabo takšne opreme, jeklenica je namreč vpeta vsake dva do tri metre v klin, potrebno bi se bilo ves čas prepenjati. Tisti, ki striktno uporablja samovarovalni komplet, povzroča za seboj zastoj. Najbolj nevarno pa je velikokrat takrat, ko jeklenic ni. Takrat planinci ugotovijo, da niso več varni. Predvsem se to dogaja pri sestopu proti koči na Doliču, kjer pa je vendarle potrebna neka gibčnost, malo znanja plezanja, tam pa mnogi zmrznejo. Ni torej vse oprema, ki jo ljudje velikokrat še pretirano uporabljajo ...

Ali jo znajo uporabljati?
Saj to ni tako težko, človek se pripne na jeklenico, pa gre že nekako. Kljub temu zdaj v športnih feratah prihaja do nesreč in reševanja, kajti velikokrat se jih ljudje lotevajo brez kakršnega koli znanja. Kajti zdaj se da sposoditi plezalni pas, npr. na Kredarici ga izposojajo, vsakodnevno kosov opreme tudi zmanjka, potem pa vidiš ljudi, ki imajo pasove na planini Konščica, ko hodijo med kravami, kjer ga sploh ne potrebujejo, takrat se ti to res zdi malo čudno.

Ampak vedno bolj popularno postaja tudi zimsko hribolazenje. Ljudje se v gore odpravljajo z derezami in cepini, ki so jih kupili pred kratkim ... Kakšno znanje je potrebno, da se s takšno opremo podaš v gore pozimi?

Zima je velika nevarnost. Ljudje, ki se pozimi odpravljajo v hribe, v veliki meri obiskujejo alpinistične tečaje, Gorska reševalna zveza tudi prireja tečaje gibanja v gorah pozimi, tudi nekaj privatnikov in gorskih vodnikov je na razpolago, tečaji pa so vedno bolje obiskani. Ampak, poleg tega obstaja druga skupina, ki meni, da ima dovolj opreme, da so na primer za zimsko hribolazenje zadosti že male derezice, z njo se podajo na teren, kjer ta oprema ni primerna. To pa je ena stvar, kjer izgubljamo bitko. Podatek, da v tovarni, kjer izdelujejo te derezice, proizvodnja ne sledi potrošnji in povpraševanju, dosti kaže na to.

Spreminjajo pa se tudi razmere v gorah. Sneg se hitreje taja, veliko je plazov. Živ je tudi spomin na lansko pomlad, ko je plaz na poti na Storžič zasul kar štiri ljudi, tudi gorskega reševalca. Je postalo zimsko plezanje nevarnejše?

Plezanje je bilo, vsaj kar se jaz spomnim, v naših hribih zelo nevarno, ker so izjemno krušljivi. V centralnih Alpah je drugače, tam izginjajo ledeniki, ki imajo za posledico nesreče, ki se prej niso dogajale. Če dam za primer letošnjo tragedijo na Marmoladi v Dolomitih, tudi normalna pot na Mont Blanc preči nek kuloar, kjer je nevarnost padajočega kamenja, tako so jo letos kar za nekaj časa zaprli.

Rušijo se "seraki", včasih je bila pot na nekatere štiritisočake enostavnejša, hodilo se je po gazi, danes pa so tam že ledeniške razpoke, tako da se te spremembe zagotovo odražajo. Danes sem bral en sestavek alpinista o plezanju neke smeri. Napisal je, da je pred 20 leti prvi klin zabil na stojišču pri vstopu, zdaj pa je ta klin 20 metrov nad vstopom v smer. Takrat se je dalo zaradi snega vstopiti toliko višje, zdaj pa snega ni več in je klin 20 metrov visoko.

Kako se vi spominjate dveh nesreč, povezanih s snežnima plazovoma na severni steni pod Storžičem?

Tam je življenje izgubil naš prijatelj "Slavc", nekdanji podpredsednik GRZS, ta nesreča je bila še nekako, čeprav težko, pa da ne rečem sprejemljiva. Prišlo je do nesreče. Tista, ki je sledila, pa je bila čudna. Da sta šla fanta plezati kljub temu, da sta videla, da se je sprožil plaz in je prišlo do nesreče. Takrat se obrneš in greš domov.

Je pa to dokaz, da se še tako izkušenim alpinistom in gorskim reševalcem dogajajo nesreče ...
Dejstvo je, da si izkušeni alpinisti postavijo prag tveganja in težavnosti malo višje, kot pa nekdo, ki hodi samo na Šmarno goro. Pri plezanju na Storžič poleti z južne strani si marsikdo ne predstavlja, da lahko kdo na vrh pride pozimi s severne strani. Za izkušenega alpinista je to pač del njegovega udejstvovanja. Če pogledamo z druge strani, takšne vzpone morajo reševalci obvladati, saj se lahko zgodi, da bodo primorani iti reševat v takšne razmere. Tako da, to je normalno.

 

Ne prihaja do nesreč zaradi Facebooka. Morda sta v zadnjih dveh letih bili dve takšni nesreči, ki sta bili posledica fotografiranja v gorah.

Ampak vrniva s k nesrečam v gorah poleti. A so nesreče, ki se pri nas, vedno več jih je, dogajajo iz čiste malomarnosti? Lahko izpostavite kakšen tak primer?

Ni tako grozno, da bi lahko govorili o tem, da so ljudje zaradi Facebooka znoreli. Ne prihaja do nesreč zaradi Facebooka. Morda sta v zadnjih dveh letih bili dve takšni nesreči, ki sta bili posledica fotografiranja v gorah. Še malo prej je znan primer, ko se je planinec slikal s samoprožilcem, pa ni bilo potem nikogar na sliki, ker je zgrmel v prepad. Od nekdaj smo se radi slikali, da smo ovekovečili naša dejanja v gorah, predvsem na vrhu. Nekoč je imel človek majhen krog ljudi, katerim je lahko pokazal te slike. Doma, v družini, ali pa na alpinističnem odseku. Takrat so bila tudi zelo popularna predavanja himalajcev, ki so hodili po Sloveniji z diapozitivi in ljudje so jih radi gledali.

Danes teh predavanj ni, redka so, ker ljudje to vse vidijo na drugih kanalih, možnost, da ljudem pokažeš, kje si bil, je bistveno večja. Moram pa reči, da vsaj zame je Facebook omrežje, ki mi daje zelo koristne informacije. Ne samo, kakšne so razmere v gorah, dobivam ideje, kam bi še lahko šel. Ko zbiraš informacije, vidiš fotografije. Kar nekaj tur sem naredil na takšen način, preko vabila, ki je bilo na Facebooku.

Kako pa je vendarle s stereotipi, denimo tistem o čeških turistih v sandalah na Triglavu. Je kaj resnice v tem, se te stvari dogajajo?

To so spet kriva družbena omrežja. Če nekdo koga vidi v sandalah ali japankah, potem ga hitro slika, ta pa se objavi na družbenih omrežjih. Tako ljudje dobijo vtis, da se to pogosto dogaja, ampak to so zelo redki primeri.

Kaj je potem razlog, da je število helikopterskih reševanj v gorah stalno v porasti?
Pa ne samo helikopterskih reševanj, reševanj na sploh je več. Letos smo že pri številki 500 nesreč. Velikokrat ljudje pokličejo na pomoč, tudi če ne bi bilo treba. Pripeti se majhna poškodba ali neprijetnost in že posežejo po mobilnem telefonu, včasih je bilo ljudi v hribih manj, pa smo reševalci vsem hitro priskočili na pomoč. Danes je teh nesreč toliko, da lahko povem, da smo na območju ljubljanske postaje, torej gre za nizke hribe, posredovali v 50 reševanj na leto.

Lahko gre za gozdarske nesreče. Včasih so poškodovanca naložili na traktor in odpeljali domov, danes se seveda pokliče na telefonsko številko 112, na pomoč pa priskočijo gorski reševalci. Treba je omeniti še kolesarske nesreče, pa nesreče jadralnih padalcev. Ljudje se gibajo povsod, kjer je možno. Včasih so trije ljudje na vikend nabirali borovnice v šentviškem hribu, danes je za vsakim grmom nekdo, ki jih nabira.

Zaradi masovnega obiskovanja hribov in gora prihaja do tolikih nesreč. Korona je bila za vse nas manjši predah, saj tujih gornikov ni bilo. Že pred korono se je videl trend večanja obiska tujih turistov v slovenskih gorah, zdaj po koncu korone pa se je ta obisk spet močno povečal. Zadnjič sem bil na Triglavu, 90 odstotkov obiskovalcev je bilo tujcev.

V Slovenijo so gorska reševanja brezplačna, v tujini pa plačljiva.

Ne samo helikopterska, mi smo reševalci, ki rešujemo zastonj. Tako kot gasilci, ki pridejo na pomoč. Tudi oni ne računajo nekomu, ki mu je že tako ali tako pogorela hiša. Zakaj bi potem moral plačevati še gasilce.

Ampak v tujini so reševanja v gorah plačljiva ...

Seveda so. O tem se pri nas razpravlja že kar nekaj časa, eden prvih poskusov je bil 15 let nazaj, ko so sprejeli pravilnik o izstavljanju računov za nesreče, ki so posledica velike malomarnosti. Potem pa se je zapletlo pri vprašanju, kdo bo zdaj odločal, kaj je to velika malomarnost. Ali je to neprimerna obutev, v supergah? Ampak kaj bomo potem naredili z gorskimi tekači? Kaj bomo naredili z alpinisti, ki dostopajo pod steno v supergah.

Pravijo, morali bi kaznovati tiste, ki so pod vplivom alkohola, ampak nesreč zaradi alkohola je v gorah izjemno malo. Morda en odstotek. Morda bi bil ta odstotek že malo večji, če bi mi gorski reševalci lahko izvajali alkoteste. Ampak nismo uradne osebe, tega ne smemo. Bognedaj, da bi v poročilo o nesreči napisali, da je bil ponesrečenec alkoholiziran. Lahko bi nas tožil.

Ampak glede na vse večji naval tujih planincev in turistov, kako dolgo boste še zmogli na takšen način?

To je res problem, verjetno bo treba kaj spremeniti. Kar se tiče plačevanja, že zadnjič je meteorolog s Kredarice debatiral o plačljivem reševanju. Ampak to ni v naši domeni, mi spadamo pod Upravo za zaščito in reševanje pod Ministrstvom za obrambo. Tam se lahko začnejo stvari spreminjati v to smer.

Je pa napačno razmišljanje, da če bo treba reševanja plačevati, da bodo ljudje bolj odgovorni. Vmešale se bodo zavarovalnice, ljudje si bodo plačali zavarovanje, in bo lahkomiselno odšli v gore, misleč, me bodo že reševali, če bo potrebno. Potem pa so tu še zavarovalnice, ki bodo morale odločati, ali bodo krile stroške nekega reševanja ali ne. Ampak to so že druge zgodbe ...

Vas je v vaše udejstvovanje gnala ljubezen do gora. Kako se je, ko opazujete planince, spremenil skozi leta odnos do gora? Se je planinska kultura spremenila? Veliko je ljudi, ki se v gorah obnašajo nenavadno ...

Odnos do gora se je zelo spremenil. Na primer, na poteh praktično ne vidimo več odpadkov. Mogoče kdo kje pusti kakšen papirnati robček, misleč, da bo itak zgnil, ampak to traja neverjetno dolgo časa. Odpadkov torej ni več, planinke in planince smo vzgojili do te mere, da odpadke odnesejo s seboj v dolino. Tudi velikih žurov v planinskih kočah ni več. Morda se kdo najde, ki kaj zapoje, ampak okrog 22. ure je zdaj mir. To je pri nas in v tujini obvezno. Morda je razlog tudi v tem, da ljudje manj prenočujejo v kočah, včasih so bile ture večdnevne, danes je več enodnevnih tur. Stanje se je torej izboljšalo.

Za konec vas vprašam, kako bi lahko država še dodatno pomagala pri izboljšanju varnosti v slovenskih gorah?

Država kot institucija niti ne veliko, s tem se ukvarjajo specializirane organizacije, torej v prvi vrsti Planinska zveza Slovenija, pa, jasno, GRZS. In policija. Vsi delamo vsak na svojem področju, da bi se zadeve še izboljšale. Predvsem na izobraževalnem področju. Tega je res veliko. Morda bi kaj pomagala tudi uvedba planinstva v osnovne šole. Nekaj ur, morda med telovadbo, namenjenih planinski vzgoji. To pa bi bil velik uspeh.