V prvem delu intervjuja z Janezom Krmeljem, ki ste ga lahko prebrali včeraj, smo se pogovarjali o posledicah ciklona in razmerah na Madagaskarju ter vlogi misijonarjev v življenju na rdečem otoku. V drugem delu, pa smo spregovorili o veri na Madagaskarju in v Sloveniji, odnosu med misijonom in lokalno kulturo, vzgoji za družino in vlogi skupin, ki na Madagaskar prihajajo iz Slovenije.
Na Madagaskarju se vera krepi, v Sloveniji pa se zdi, da nekako slabi. Je že nastopil čas. ko bo Slovenija postala misijonska dežela, kamor bo misijonarje pošiljal Madagaskar? Bo kdaj nastopil tak trenutek?
Tukaj je Cerkev skupnost predvsem otrok in mladih. V Evropi je gotovo bolj odrasla, v večji meri so navzoči odrasli. To pa še ne pomeni, da v Evropi vere ni in da tisti, ki nekoliko izostajajo pri mašah ali pa so nekoliko otopeli, nimajo vere.
Veliko imam stika z mladimi iz Evrope, ki prihajajo sem, od Pota prostovoljcev, do mladih zdravnikov in pogosto odkrivam, da imajo vero. To vero sicer živijo osebno, ne pa toliko v skupnosti oz. kot se reče “Živeti vero v Cerkvi”. Mislim, da je stanje v Evropi manj katastrofalno, kot bi kdo pomislil ob pogledu na napol prazne cerkve. Vera je Božji dar. Začetno delo je bilo opravljeno, seme je posejano. Vedno upam, da človek potem, ko se malo bolj zave samega sebe, tudi najde pot nazaj do osebne vere.
Na Madagaskarju pa je situacija drugačna. Imamo več druženja, ki potegne ljudi za seboj. Morda je številčnost navzven videti bolj mogočna, vprašanje pa je koliko se v praksi človek potem drži načel krščanskega življenja. To pogosto šepa. Tako v Evropi kot tukaj.
Mislim, da je stanje v Evropi manj katastrofalno, kot bi kdo pomislil ob pogledu na napol prazne cerkve.
Zato pa je vedno potrebno delati za evangelizacijo. Ljudje smo pogosto malomarni, naše oči in ušesa so ves čas na udaru in misli pogosto uidejo drugam. Vsakomur se lahko zgodi kriza v veri ali smislu življenja. Zato je treba ljudem pomagati, da najdejo pravo pot, se opogumijo za obliko življenja kristjana, ki gre proti toku, proti vetru. Za to je treba veliko energije in mnogim ne uspe.
Marsikdo v Evropi si danes misijon predstavlja kot neko vsiljevanje tuje, “evropske” vere lokalnim prebivalcem. Kako bi jim odgovorili?
Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine
Je združljivo oznanjat Evangelij in hkrati ohranjat malgaško kulturo ali se mora njihova prvotna kultura vsaj obrusit ali spremeniti, da lahko družba postane res krščanska?
Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine
V osrednjem delu Madagaskarja ima krščanstvo že 150-letno tradicijo, na jugu, kjer delujete, pa šele nekajdesetletno. Kje vidite ključne razlike med enim in drugim področjem? Na kakšen način krščanstvo vpliva na družbo na Madagaskarju?
Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine
Omenili ste že šole. Javne so sicer brezplačne, a so precej vprašljive kakovosti, dražjih zasebnih si večina ne more privoščiti. Dober kompromis so šole Akamasoe, kamor so vključene tudi šole v vašem misijonu, kjer držite visok nivo za nizko šolnino. Kako vam to uspe?
Prispevek ob vpisu je sicer povsod, tudi v ljudskih šolah. V privatnih šolah ta znaša tudi do 20.000 ariarijev na mesec. Pri nas je približno toliko za celo leto, pa še to velikokrat računamo na kredo. Kljub temu je treba plačati učitelje, včasih kaj popraviti. Imamo precej napolnjene razrede, tako s šolnino zberemo približno polovico denarja, letos sicer zaradi ciklona samo kakšno tretjino oz. kolikor pač bo.
Kaj pa ostalo?
Za ostalo mora pomagati misijon. Katja, ki je bila pri nas laična misijonarka, je nedavno poslala 200 evrov, s čimer smo lahko kupili več kot tri kartone zvezkov za reveže. Vsaka pomoč se pozna. Karitas nam vsako leto pomaga, tudi do 5.000 evrov, s čimer osnovnošolcem zagotovimo tudi en obrok hrane. Tako res imajo vsestransko možnost, da dosežejo soliden učni uspeh.
Posebej se trudimo tudi pri liceju, to je srednja šola po naše, kjer želimo doseči, da bi čim več otrok lahko hodilo v šolo in doseglo to stopnjo izobrazbe. Ker na tem področju so v državnih šolah res slabe razmere. Ker ni pomoči države, še inšpektor ne pride pogledat stanja. In potem se tudi učitelji ne držijo nobenega reda, nimajo spoštovanja. Čeprav nekatere za poučevanje plačuje država, oni otroke peljejo obdelovat riževo polje, ali pa zlagat drva. Še posebej na podeželju, kjer res ni nobenega pregleda, kaj kdo dela.
Vzgajate v šolah tudi za družinsko življenje? Kakšna je ta vzgoja, kateri del se vam zdi najbolj pomemben?
Imamo učbenike Vzgoja za življenje in ljubezen, po katerih obravnavamo to področje. Organiziramo tudi dvodnevne seminarje na to temo, kjer vsi udeleženci dobijo hrano, saj bi res radi pospeševali ta smisel za življenje, za urejeno življenje. Obravnavamo tudi teme kot je družinsko računovodstvo, saj je v družini tudi to potrebno. Predvsem pa želimo, da ljubezen ne izzveni v prazno, da ima en smisel. Za to pa je potrebno obvladovanje samega sebe. To je nekako vsebina, ki jo vzgajamo na tem področju, tudi v šolah.
Misijonarji se ravnate po načelu, da razen izjemoma, ne dajete vbogajme, ampak ljudi rajši zaposlite, da pridejo do kruha z delom, tudi kje, kjer bi delo morda bolj učinkovito opravili stroji. Zakaj je to tako pomembno?
Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine
Zakaj pa ljudje tako težko dobijo delo?
Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine
Kot nekdo, ki je odraščal na kmetiji verjetno opazite precej priložnosti, kako bi se dalo boljše kmetovati tudi tukaj. Dajete kakšne nasvete, vas kdo posluša? Kako poteka napredek na tem področju?
Drži. Veliko stvari se lahko izboljša. So pa tukaj razmere precej nepredvidljive. Mnogo poskusov sem že delal na tem področju, nekateri so se prijeli, drugi ne. Mislim, da bi bilo treba veliko vlagati v to, da bi ljudje doma pridelovali zelenjavo. Pa ribniki za gojenje rib in še marsikaj bi se dalo. Ampak to je stvar, ki se prime samo posameznikov.
Pri večini ljudi je težko uvajati spremembe na tem področju. Navajeni so delati tako kot delajo in živijo po načelu, da če je nekaj preživelo njihove prednike, bo tudi njih. In potem gojijo maniok, sladek krompir, kruhovec in riž, kolikor ga je. Če ni kakšne katastrofe, je to dovolj da ni lakote. Ko pa se zgodi kakšna, potem so razmere res obupne. Ko je naekrat uničen ves pridelek, govorimo o ničli, z ničlo pa se ne da operirati. Potem pa je nujno potrebna pomoč.
Kaj za vas pomenijo odprave, ki prihajajo na misijon iz Slovenije. Denimo odprave Pota, pa medicinske odprave in podobno?
To je za nas velika pomoč in korist za misijon. Prve so bile medicinske. Skozi leta so nam pomagali z zdravili, zbirali so sredstva. Ko so prišli, je to za nas pomenilo, da smo bili za približno pol leta založeni z zadostno mero zdravil. To je pomembno za ljudi.
Vsak obisk je za nas misijonarje velika stvar. Težko je opisati občutek, ki ga občuti misijonar, ko ga obišče domač človek. To zaživi Slovenija v malem.
Vsak obisk je za nas misijonarje velika stvar. Težko je opisati občutek, ki ga občuti misijonar, ko ga obišče domač človek. To zaživi Slovenija v malem.
Brez odprav Pota, ki so redna stalnica že 17 let pri nas, pa ne bi mogli opraviti toliko pastoralnega dela, če nam ne bi pomagali mladi iz Slovenije pripravljati oratorijev, srečanj otrok in mladine. Sredstva, ki jih zberejo in prinesejo s sabo, so en del, kar pomeni, da je hrana za to obdobje. V tem letu je na treh oratorijih samo na mojem misljonu sodelovalo 1380 otrok. Kje bi en sam misijonar uspel vse to spraviti skupaj.
Še preden pridejo k nam, imajo pripravljene prevode katehez v malgaščini, tako da vse zelo dobro teče. Tudi, če bi jaz vmes zbolel, bi oni lahko speljali oratorij do konca. Prav zanimivo je, kako dobro pripravljeni pridejo.
Vaša tehnična odprava [intervju je bil opravljen v okviru tehnične odprave Pota 2022 op.a.] nam je popravila ogromno stvari. Jaz sem lahko samo gledal, kako stvari propadajo, ker nimam nikogar, ki bi zmogel te stvari popraviti. Bager, ki ste ga popravili, je pokvarjen stal eno leto. Na zobozdravstvenem stolu so nam podgane in vlaga razjedli njegove “možgane”. Jaz sem izgubljal živce, ko sem gledal, kako te naprave samo stojijo, ker v vsaki je vložen denar. In pri vsaki razmišljam, koliko ton riža bi lahko kupil z njeno vrednostjo, ki pred mojimi očmi razpada, ker ji nisem več kos. Da ne govorim o drugih stvareh, kot je ultrazvok in ostalo, kar ste spravili v red. In o darovih ljudi, ki so odpravo podprli, g. Andrej, ki je zagotovil vezje za stol in ostalo.
Take stvari so velike za naš misijon, tako da se priporočamo tudi v prihodnje, da bi ljudje še prihajali. Tudi na drugih misijonih je veliko stvari, ki so danes enostavno prepuščene same sebi, ker jim nismo več kos.
Čez naše misijone je gotovo šlo že vsaj 130 zdravnikov in vsaj 150 mladih prostovoljcev Pota. Res čutim veliko hvaležnost za vse in upam, da se jim pridružijo še drugi v prihodnjih letih. Tako zdravniki, kot oratorijci in tehnične ekipe. Marsikaj bodo lahko postavili na noge.
Velika zahvala pa gre tudi dobrotnikom iz Slovenije, ki prispevajo sredstva, da sploh lahko delujemo in zvedemo vse, kar počnemo. Brez njih ne bi mogli narediti praktično ničesar. Naj pride ta glas hvaležnosti do vseh, ki podpirate, ki pomagate našim misijonom. Bog plačaj.
Kakšna je razlika med delom misijonarjev in delom nevladnih organizacij na Madagaskarju?
Nevladniki običajno pridejo do tja, kjer je urejena pravozna pot, cesta, ki ni pretežka. Še nobenega nevladnika nisem videl, ki bi po Madagaskarju hodil peš. Misijonarji sežemo do skrajnih robov, lahko rečem, kapilar tukajšnjega življenja. Vsaj enkrat letno se potrudim prehoditi celotno območje, ki ga pokriva moj misijon. Marsikam ceste enostavno ne vodijo. Čeprav je le 3% prebivalcev katoličanov, me povsod res lepo sprejmejo. Tudi ko je lakota, mi vedno ponudijo maniok, samo da pridem v vas že ponudijo krožnik skozi vrata.
Kako pa sodelujeta s Pedrom Opeko?
Z njegove strani sem bi res deležen veliko pomoči. Sam ne bi uspel zagotoviti vse infrastrukture brez njegove pomoči, za kar sem mu res hvaležen. Sredstva, ki jih zbere po svetu, z veseljem deli z ostalimi slovenskimi misijonarji. Sploh v razmerah, ko je na jugovzhodu Madagaskarja suša, pošilja cele kamione riža in druge pomoči.
Njegovo srce je res srce moža, ki vidi v globino potreb, globino duše. Res ga imamo zelo radi, pa mislim, da tudi on nas, saj nas vedno omenja.
Če želite misijonarja Janeza Krmelja podpreti tudi sami, lahko sredstva za misijon nakažete prek Slovenskega misijonskega središča:
Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
TRR: SI 56 0201 4005 1368 933
Sklic: SI 00 249620
SWIFT koda: LJBASI2X
Sklenite digitalno naročnino na Domovino po 25 % nižji ceni! Akcija je časovno omejena.
Za ogled članka se
Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom.
Oglejte si naše naročniške pakete.
Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin?
Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski številki 059 020 000 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.
