Janez Janša, drugič: kako so prvorazredni poskrbeli, da je bilo ponovno vse na svojem mestu

FOTO: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
POSLUŠAJ ČLANEK
Če se je Janez Janša v prvem delu svoje analize "slovenske stvarnosti" ukvarjal s sedanjostjo, v drugem delu vstopa v preteklost. 

Natančneje, v polpreteklo zgodovino, v čas razpadanja Jugoslavije in poti v samostojno in neodvisno Slovenijo. 

Predsednik SDS je drugi del svoje trilogije naslovil "Spočetje, rojstvo in obnavljanje prvorazrednih ter sestop z oblasti, ki ga nikoli ni bilo".

Kot piše, je bilo spočetje samooklicane elite oziroma »avantgarde« uvoženo iz Moskve, rojstvo pa izjemno krvavo, pri čemer v branje priporoča Đilasovo knjigo Novi razred.

Nato preskoči na čas sesuvanja komunističnih sistemov samih vase na vzhodni strani železne zavese: od perestrojke, padca berlinskega zidu do vstaje in eksekucije para Ceausescu v Romuniji.

Vse to je pri slovenskih komunistih drastično pospešilo priprave na spremembe, računajoč, da bo do njih prišlo v okviru SFRJ, ker zahod ne bo dovolil razpada Jugoslavije. Njihov “sestop z oblasti” leta 1990 je bil scenarij “obstanka na oblasti” v novih okoliščinah, zapiše Janša.

"Stotine milijonov dolarjev iz slovenskih bank in državnih izvoznih podjetij so prelili v davčne oaze. Nekdanjo udbovsko-finančno mrežo za upravljanje črnih skladov v tujini so okrepili z novimi kadri ter jo zavarovali s funkcionarji, poslanimi v mednarodne finančne institucije na mesta, ki so po kvoti pripadala SFRJ. Izjemno zanimivi so datumi, s katerimi so bili v tujino poslani Mitja Gaspari, Marko Voljč in France Arhar," nadaljuje.

Nato se Janša ozre k Demosovi vladi, ki je leta 1990 nastopila mandat s "pičlo večino" ob ustavno zagotovljeni sistemski možnosti blokad vsakega od treh zborov. V Zboru združenega dela, ki se ga ni izbiralo na podlagi splošne volilne pravice, so namreč komunisti ohranili dvotretjinsko večino, s katero so "do skrajnosti zavlekli sprejem ključne osamosvojitvene zakonodaje."

Janša izpostavlja, da je imel Demos v Predsedstvu republike praktično le enega od petih predstavnikov, obenem pa je dobil na pleča skrb za izpraznjene državne banke, ki so jih še vedno obvladovali njihovi plenilci, razoroženo Teritorialno obrambo, nasproti pa sovražno JLA, večino medijev in sindikate, ki so napovedovali stavke ravno v času osamosvojitve.

"Osamosvojitev je Demos kljub temu uspel izpeljati, a za las. Deloma tudi zato, ker ključni ljudje komunistične elite niso niti za trenutek verjeli, da bo res uspela. Celo po dobljeni vojni in Brionski deklaraciji so še upali, da zahod ne bo priznal samostojne Slovenije," ocenjuje Janša.

Ob sklicevanju na Belo knjigo slovenske osamosvojitve Janša navaja, da so ljudje, ki so aktivno nasprotovali samostojni Sloveniji, v njej doživeli nesluteno promocijo. "Postali so predsedniki republike, Državnega zbora, ministri (celo za obrambo), ambasadorji, rektorji, dekani, guvernerji Banke Slovenije, direktorji bank, inštitutov in državnih podjetij, predsedniki sodišč, tožilci, člani SAZU … in celo funkcionarji ZVVS in združenja Sever. Nekatere, ki so vmes umrli, so pokopali z vojaškimi častmi."

"Prvi generaciji samo izbrane elite s krvavimi rokami se je tako pridružila druga z bremenom izdaje zgodovinske odločitve slovenskega naroda," ocenjuje Janša.

V nekaj letih je bilo ponovno vse na svojem mestu


Po osamosvojitvi so elite začele strastno izvajati pripravljen načrt ohranjanja oblasti ter njihovih privilegijev v novih razmerah, pri čemer so imeli vse potrebno v svojih rokah: denar, medije in represijo.

Po Janševih besedah so se z vso silo osredotočili na razgradnjo vsega, kar je prinesla kratka Demosova izvršna oblast. "Okrepili so monopole v šolstvu, sindikatih in t.i. nevladnih organizacijah. Spet si moral biti vsaj blizu Socialnim demokratom, da si lahko postal predsednik kake športne zveze."

Tako je po njegovem s težko muko in za las uspela osamosvojitev, medtem ko demokratizacija ostaja na pol poti.

Kljub temu pa je na nižjih ravneh upravljanja države in občin v času Demosove vlade prišlo do zglednega sodelovanja s preimenovanimi komunisti, kar je ustvarilo upanje, da lahko stranke demokratičnega loka v primeru zmage na volitvah s politiko vključevanja in postopnih reform dosežejo potrebno odprtost sistema.

Prav slednje so, tako Janša, v mandatu 2004 -2008 spet poskusili, a na koncu "dobili v hrbet ne samo nož, ampak bajonet boljševiške zadrtosti."

Socialistična elita je sicer preko pristopa k reformnemu partnerstvu za razvoj in začasni opustitvi sovražne retorike v parlamentu neformalno pristaja na ta gentlemanski predlog. V resnici pa se je v ozadju pripravljala Peticija 571 ter policijsko sodni udar Patria. "Ajatole samooklicane elite očitno niti za trenutek niso pomislili na spravo, dokončanje tranzicije in ustavno obljubo blaginje," zapiše Janša.

Slednje Janez Janša imenuje za "podlo taktiko obrata". In največji tovrstni obrat so prvorazredni naredili s pojmom človekovih pravic. "V bivši SFRJ so človekove pravice označevali za kapitalistično prevaro, neskladno z razrednim bojem ter niso nikoli ratificirali Konvencije OZN o človekovih pravicah."

Po njegovi oceni je sledila vztrajna erozija osnovnega pomena človekovih pravic, ki je pripeljala do današnjega absurda, ko samooklicana elita kot človekovo pravico prodaja ilegalno migracijo, teorijo spola in posvojitev otrok s strani istospolnih parov; hkrati pa vztrajno zavrača pokop romskih družin, ki so jih partizani zverinsko pomorili spomladi leta 1942 v Iški.

"Medtem ko posmrtnih ostankov pobitih mož, žena, otrok in celo dojenčkov ne dovolijo pokopati na Žalah, se ob grobnici poleg slovenskega parlamenta, v kateri leži »narodni heroj«, ki je iz nizkotnih rasističnih nagibov zaukazal ta zločin in se z njim v svoji knjigi celo pohvalil, vsako leto pred 1. novembrom zbira ideološko jedro prvorazrednih in po božje časti tega množičnega morilca in izpričanega rasista."

KOMENTAR: Uredništvo
Vse je res. Ampak kaj pa razpad Demosa?
Kot že v prvem delu in ničkolikokrat poprej je Janez Janša ponovno analitsko natančno obdelal takratno slovensko realnost. A ponovno je njegova pozornost osredotočena na početje političnih nasprotnikov in hkrati malo ali skoraj nič na dejanja demokratične opozicije kontinuitetni oblasti, združene v koaliciji Demos, nastali 27. novembra 1989 v izbi hiše Ivana Omana. Demos je izpeljal zgodovinski projekt osamosvojitve Slovenije, a razpadel že slabo leto po tem, 30. decembra 1991, ko je po razkolu v Slovenski demokratični zvezi (SDZ) izstopila skupina (Bavčar, Rupel, Kacin ...) in ustanovila Demokrate (DS). Peterletova vlada je dokončno padla s konstruktivno nezaupnico 22. aprila 1992, ko so se Pučnikovi Socialni demokrati in Bavčarjevi Demokrati pridružili koaliciji novega izvoljenega predsednika vlade, dr. Janeza Drnovška. In kdo, oziroma kaj je krivo za razpad Demosa, ki ga je Janez Janša v enem od svojih govorov iz prejšnjih let označil za "napako"? Po besedah staroste slovenske politike, Ivana Omana, za Siol.net je bil razpad odslikava dejanskega stanja, kriv zanj pa je bil "histerični antiklerikalizem". Pri tem imajo, ob Dimitriju Ruplu, ki je bil v neprestanem sporu s Peterletom, velike "zasluge" še Spomenka Hribar, njen mož Tine in Peter Jambrek. Drugi vzrok pa je bila po Omanovih besedah privatizacija. Pri analizi slovenske stvarnosti bi bilo zanimivo prebrati Janšev pogled na to ključno dogajanje, ki je, kot se je izkazalo kasneje, imelo nepopravljive posledice za v marsičem spodletelo demokratizacijo Slovenije. Obdelati bi ga bilo pomembno predvsem zaradi diagnoze, koliko so takratne napake in napačne ocene, sprejete na strani slovenske pomladi, doprinesle k političnim izkušnjam bloka, ki se je spretnosti te obrti šele dobro navajal. Oziroma kaj se pomladna stran iz tega obdobja za prihodnost še lahko nauči. Morda bodo ugotovitve tovrstne analize prisotne v tretjem delu Janševe (domnevne?) trilogije, v kateri bi po logiki stvari moralo biti govora o prihodnosti.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30