Jan Zobec: v času sedanje vlade se je ustavna demokracija poslabšala, v tujini smo na slabem glasu (2. del)

Uredništvo
3

V drugem delu pogovora z nekdanjim ustavnim in sedaj vrhovnim sodnikom Janom Zobcem je beseda tekla o bistvu ustavnih odločb glede financiranja zasebnih osnovnih šol ter verskega pouka v šolah, kako na procese, kot je bila Patria, gledajo v tujini, o stanju pravne države in ustavne demokracije pri nas in in o prihodnosti (zapeljane) slovenske tranzicije.

Potem ko je za spremembo ustave v zvezi z izenačitvijo financiranja državnih in zasebnih osnovnih šol zmanjkal en glas, je ta teden prišel predlog novele ZOFVI, v kateri bi znotraj javno veljavnega programa obvezni del financirali 100 %, razširjeni pa 0 %. Predlagatelji namreč trdijo, da US zahteva prav to, ne pa da država v celoti financira tako obvezni kot razširjeni javno veljavni program. Kaj je torej US odločilo?

US ni odločilo tako, kot se želi sedaj spreminjati zakon. US je odločilo samo glede financiranja obveznega javno veljavnega programa. Sodišču ni bilo postavljeno vprašanje glede razširjenega programa.Treba je brati Ustavo in omenjeno odločbo sodišča, kar skupaj s prejšnjo ustavno sodno presojo pove, da je rešitev, kot jo predlagajo sedaj, zelo verjetno v nasprotju s 14. členom URS, z načelom enakosti.

Če pa predpostavljamo, da so zasebne šole v večini verske, pomeni to lahko celo diskriminacijo po 1. odstavku 14. člena Ustave. To je posredna diskriminacija. Če se zgodi, da bodo starši otrok, ki obiskujejo zasebne šole, morali plačevati 100 % za razširjen program, ker so pač verni in so zato svoje otroke poslali v zasebne šole, ki so jih ustanovile verske skupnosti, bi lahko rekli, da gre po doktrini o posredni diskriminaciji za kršitev 1. odstavka 14. člena URS, torej za diskriminacijo pri uresničevanju pravice iz 57. člena na podlagi veroizpovedi.

V primeru omenjenega političnega poskusa obvoza odločbe US se je morda prvič zgodilo, da se je proti temu javno in odločno postavila večinoma vsa stroka, ne glede na nazorsko pripadnost. Kako to komentirate?

To je tako očiten ustavni barbarizem, da bi se kdorkoli, ki bi potegnil s predlagatelji ustavne spremembe, strokovno onemogočil.

 »Če lahko najvišja sodna instanca v državi dvakrat v zadnjih 10 letih razsodi diametralno nasprotno, potem to pomeni, da imamo v naši državi problem s sodstvom in ne šolstvom,« je v razpravi o financiranju OŠ pogosti argument nasprotnikov zasebnega šolstva ponovil predsednik Združenja ravnateljev Gregor Pečan. V svojem ločenem mnenju k odločbi iz dec. 2014 ste to že komentirali; ali gre res za kontradiktorni odločitvi?

Gospod Pečan ima pravico kritizirati US, kar spoštujem. Mu pa odgovarjam, da je šla prva odločba iz leta 2001 v smeri verouka v šolah, kar je nekaj drugega. US je bilo takrat zelo strogo – niti v samih prostorih javne šole ne sme biti verouka, »varuje« se že prostor kot tak.

Ravno ker je javno šolstvo tako fundamentalno sekularno – ni nevtralno in tolerantno, je pravico staršev iz 3. odstavka 41. člena Ustave in iz 2. člena 1. Protokola k EKČP do vzgoje otrok v skladu s svojo nazorsko usmeritvijo možno uresničevati le z obstojem zasebnih šol. Samo te lahko v polni meri zagotovijo vzgojo v skladu s takšno ali drugačno veroizpovedjo ali usmeritvijo staršev. In če je treba za izvrševanje te pravice plačati, potem ni enakosti s tistimi, ki jo izvršujejo brezplačno.

V Sloveniji smo dolgo živeli od stare slave, ta pa se topi. Prišli smo na zelo slab glas.

Pred vrati so nove parlamentarne volitve. Nad starimi še vedno leži senca domnevno neenakopravnega boja zaradi po krivici zaprtega voditelja največje opozicijske stranke. Kaj bi se pravzaprav glede tega lahko naredilo (drugače)?

Svoj pogled sem pojasnil v ločenem mnenju. Šlo je za očitno kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu, vidno že iz samega opisa dejanja, zato do sojenja sploh ne bi smelo priti. Še vedno me čudi, zakaj US zadeve ni vzelo v obravnavo že pred izčrpanjem izrednega pravnega sredstva; zakaj ni naredilo izjeme, ki bi jo lahko. Šlo je namreč za očitno kršitev človekove pravice, ki je imela za pritožnika nepopravljive posledice. Ne samo zapor, ampak tudi nemožnost sodelovanja v predvolilni kampanji ter končno posledice za samo demokracijo. Škoda, ki je nastala, je enostavno nepopravljiva.

Kako na take dogodke gledajo v tujini? Kako si razlagajo takšne zlorabe sodstva?

Ko se s tujimi kolegi pogovarjam o tem in jim razlagam, ne morejo verjeti. O Sloveniji so imeli zelo dobro mnenje. Dolgo smo živeli od stare slave, ta pa se topi. Prišli smo na zelo slab glas. Ko bodo izvedeli – tisti, ki še niso – za poskus izigravanja odločbe US, bomo padli še par stopnic nižje. Ugleden madžarski akademik in bivši ustavni sodnik mi je pred nekaj tedni rekel – vidim, da nismo sami, dobrodošli v Orbanovem klubu.

Javnost in še posebej mediji pogosto pritiskajo na sodišča. Se ta pritisk pozna pri vašem delu? Predvsem v kazenskih zadevah mediji pridobijo obtožnico in začnejo praktično lasten sodni proces. Kako ocenjujete medijsko poročanje o odmevnih primerih?

Prav je, da javnost spremlja delo sodstva. Prav je, da ima do sojenja svoj odnos in v tem ne vidim nič spornega, to pozdravljam. To je del svobode izražanja in javnosti sojenja, kar sta ustavni vrednoti. Prav je, da je javnost obveščena o postopkih, še posebej ko so v njih udeleženi vplivni ljudje, recimo politiki.

Mediji so še relativno svobodni, čeprav niso pluralni. In lahko pišejo o sodnih postopkih, lahko pišejo tudi senzacionalistično. Pomembno je, da ne pišejo na način, ki bi ogrožal sodnikovo nepristranskost ali hudo prizadel ugled sodstva. Ko se začne senzacionalistično pisati o neki stvari, pa ponavadi kolegu svetujem, naj se s tem ne ukvarja. 

Se je v času vlade doktorja prava Mira Cerarja stanje ustavne demokracije poslabšalo?

Mislim, da. Ustava očitno postaja sredstvo, s katerim tisti, ki imajo oblastno večino, želijo vladati. In ko se zgodi, da je zakon protiustaven, se mora očitno pač Ustava ukloniti in podrediti zakonu ter se uskladiti s protiustavnim zakonom. Stvari so obrnjene na glavo. Žalostno, da je v postopku spreminjanja ustave odločil samo en glas in da je to celo nestrankarski glas.

Če bi me pred 25 leti vprašali, ali bo v Sloveniji stanje demokracije in vladavine prava, kakršno je, ne bi nikoli rekel, da bomo tako zavozili

Kaj Sloveniji po vašem mnenju manjka do zrele demokracije, kaj nas čaka v prihodnosti? Kako se to vidi v strankah enodnevnicah, ki so zadnje čase že skoraj pravilo?

Napovedovati prihodnost je zelo težko. Če bi me pred 25 leti vprašali, ali bo v Sloveniji stanje demokracije in vladavine prava, kakršno je, ne bi nikoli rekel, da bomo tako zavozili. Danes smo post-demokratična družba; s tem da smo fazo demokratičnosti preskočili ali pa je šla neopazno mimo.

Uspeh strank enodnevnic kaže na nizko kvaliteto volilnega telesa. Kaže, da so ljudje dokaj naivni in površni, da jih zanima samo lasten, partikularen in kratkoročen interes. Pomembno jim je, da gredo na morje, da imajo nek svoj vrtiček, avto, da živijo neko kvazi polno življenje. Slej ko prej se izkaže, da je tako življenje prazno in da utira pot avtokraciji ali oligarhiji. Na koncu bodo ti ljudje ostali praznih rok. Izgubili bodo človekove pravice, svobodo, zdravje, pa tudi vrtiček in avto.

Njihovi otroci bodo iskali službo in življenje drugje, ta prostor pa bo zapolnjevala tuja delovna sila, ki bo prišla od nekod, kjer je še slabše kot v Sloveniji, kjer nikoli ni bilo razsvetljenstva in kjer je pojmovanje prava bolj uglašeno z orientalskim despotizmom kot z zahodno paradigmo, ki temelji na svobodnem in odgovornem posamezniku. Črn scenarij.

Kako ocenjujete stanje pravne države v Sloveniji? Kje smo po 26 letih samostojnosti in približno toliko demokracije?

Po 27 letih od plebiscita bi težko govorili, da smo še v tranziciji. Rekel bi, da nas je značilno slovenska tranzicija pripeljala nekam drugam in da smo zgrešili cilj. Pri nas se vladavina prava ni prijela, obstajajo pa različni pogledi, zakaj.

Moje mnenje je, da gre za preplet dediščine iz preteklosti. S tem mislim na dvoje – najprej na radikalen obračun z meščanstvom, ki je bilo nosilec vsakršnega napredka, tako v obliki klasicida po 2. svetovni vojni in kasneje med diktaturo proletariata. Kot drugo pa na težave ob osamosvajanju, ko je bilo treba sklepati gnile kompromise s partijsko nomenklaturo in se boriti na dveh frontah – osamosvojitvi in razgradnji totalitarizma. Oboje hkrati je bilo očitno pretežka naloga.

Eva Gregorc, Primož Veselič

3 KOMENTARJI

  1. Kaj Sloveniji po vašem mnenju manjka do zrele demokracije, kaj nas čaka v prihodnosti? Kako se to vidi v strankah enodnevnicah, ki so zadnje čase že skoraj pravilo?
    MOJ ODGOVOR JE SLEDEČ: »PREMOSTITI JE POTREBNO SAMO ENO OVIRO. PREKO REKE LAŽI, KI ODNAŠA PRAVICO IN POŠTENJE TER PRAVNO DRŽAVO JE POTREBNO ZGRADITI MOST RESNICOLJUBNOSTI.«
    Kako?: »Ne moreš z zakonom predpisati poštenosti ljudi. Poštenost ljudi in podjetništva bo vedno odvisna od tega, kako bo to podjetništvo nadzirano. Zato morajo biti pač pošteni nadzorniki« (izjava v Tarči Simona Toplak).

    Glede dela ustavnega sodnika Jana Zobca pa moram ponoviti svojo grenko izkušnjo v realni resnični zgodbi (eno je, kaj govori oziroma piše, drugo pa, kaj je v konkretnih primerih storil):
    Osebno imam z delom Ustavnega sodišča, ko moje ustavne pritožbe US sploh ni sprejelo v obravnavo brez kakršne koli obrazložitve v povezavi z Janom Zobcem zelo slabe izkušnje.
    DVOJNA MERILA USTAVNIH SODNIKOV – Članku: »Je ustavno sodišče del tiste demokracije, ki smo jo izgubili?« ob bok
    Veliko se govori o pomenu izbire kandidatov za ustavne sodnike.
    Nekaj državljanov še vedno upa, da so to zadnji varuhi pravnega reda v državi.
    Obravnavana primera zagotovo dokazujeta dvojnost meril tudi pri ustavnih sodnikih.
    Ali pa ustavni sodniki sploh niso pomembni in pomembne odločitve sprejemajo kar strokovni sodelavci?
    Moj šolski primer občutka brezpravja in nemoči nepomembnega posameznika v naši državi in po mojem mnenju, eklatantno kršenih državljanskih (z Ustavo zajamčenih) in človekovih pravic je sledeč.
    Seznaniti vas želim predvsem s postopanjem US RS.
    S sodnimi mlini se v isti zadevi mučim že od 1. 3. 1997.
    Imam priznano terjatev do gospodarske družbe (sedaj izbrisane, njen pravni naslednik pa je v stečaju) v znesku glavnice dobrih 100.000,00 EUR (izvor mojega premoženja je odškodnina za hišo, ki je stala na trasi avtoceste).
    Odškodnino sem solidarno zahteval tudi na podlagi 258/5 oziroma 263/4 ZGD od članov organov vodenja in nadzora, ki so povzročili stečaj mojega dolžnika in mi očitno oziroma namerno povzročili škodo. Sodišča, vključno z Vrhovnim sodiščem RS, so ta moj zahtevek do odgovornih oseb po več kot 18 let trajajočem sodnem postopku zavrnila. Prepričan sem, da neutemeljeno. Naprtili pa so mi še ogromne sodne stroške.
    Zato sem svojo pravico v dobri veri uveljavljal še na US RS.
    Postopek na US pa je bil zame »hladen tuš«.
    Prejel sem sklep z dne 25. 5. 2016 (priloga), ki ni bil niti originalno podpisan od predsednice senata (podpis je zgolj natisnjen), da senat pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču, brez kakršne koli obrazložitve.
    Upam, da ni potrebno posebej utemeljevati, kako življenjsko pomembna je zadeva v vrednosti 100.000,00 EUR za povprečnega državljana RS.
    Dne 26. 10. 2016 sem želel v glavni pisarni US vpogledati zapisnik zasedanja senata z dne 25. 5. 2016 v zvezi z mojo zadevo. Dobil sem odgovor uslužbenke, da mi ga ne more pokazati. Iz vpogleda v spisovno gradivo sem ugotovil, da je bil v zadevi sodnik poročevalec Jan Zobec, zato sem mu tudi pisal. Od pomočnice generalnega sekretarja sem dobil naslednji prijazen odgovor:
    »da je zapisnik o posvetovanju in glasovanju po drugem odstavku 24. člena Poslovnika US tajno gradivo«
    Iz tega izhaja, da so bistvene vsebine o odločanju na US interno gradivo, ki je tajno.
    Dvojnost meril ustavnih sodnikov pa je po mojem mnenju očitna, če primerjamo izdana sklepa v zadevah Up-39/16-6 z dne 25. 5. 2016 in Up-515/2014-20 z dne 20. 12. 2016.
    Prvi sklep je bil izdan »ad hoc«, da se zadeva ne sprejme, v manj kot pol leta po vložitvi pritožbe, brez kakršne koli obrazložitve. Drugi sklep, da se zadeva sprejme, je bil izdan (glede na številko) po več kot dveh letih z obširno obrazložitvijo.
    Senat je bil v obeh zadevah isti, različni pa sta stranki oziroma odvetnika.
    Razumi kdor more že glede vrstnega reda obravnave zadev, nato kako zavrnilni sklep sploh ni obrazložen, ugoditveni sklep pa je obširno obrazložen…., da sploh ne go
    vorim o pomembnosti vsebin zadev za oba pritožnika.

  2. Vsaka štiri leta (ali manj, če so volitve predčasne) se ponavljajo volitve v državni zbor. Volitve so proporcionalne. Državljani smo šli na referendum in povedali, da hočemo volitve po dvokrožnem večinskem sistemu. Zato se je politika uprla in s pravnim barbarizmom leta 1996 spremenila ustavo in vanjo zabetonirala večinski volilni sistem.
    1. To je bilo povsem protiustavno. V Sloveniji, kjer ima oblast ljudstvo, politika ne sme spreminjati odločitev ljudstva!
    2. V Sloveniji, kjer ima oblast ljudstvo, je povsem napačno, da ima državni zbor pooblastilo za spreminjanje ustave. Državni zbor naj se ukvarja z zakonodajo, vsaka sprememba ustave pa bi morala iti skozi ljudski referendum. To bi bilo v skladu z ustavo, to, kar imamo zdaj, pa ni.
    3. Slovenija naglo propada prav zaradi proporcionalnega volilnega sistema. Zato imamo v državnem zboru povprečje IQ, ki je tako nizko, da česa takega svet še ni videl. Volitev praktično sploh ni, saj ne volimo ljudi, ampak nekakšne stranke, ki v ustavi praktično sploh niso omenjene. Leta 1996 pa smo se odločili, da hočemo voliti ljudi.
    Mislim, da imamo po 21 letih od tega ustavnega državnega udara pravico, da se začne spet ukrepati na področju volilnega sistema. Predvsem je treba razveljaviti protiustavno spremembo ustave iz leta 1996.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime