Jan Zobec, Ius info: Orbanizacija Slovenije – ali lomastenje neke politične večine po ustavnosti

1
Uredništvo

Nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec tokrat piše o »Orbanizaciji Slovenije« – samovoljnem spreminjanju ustave s strani parlamentarne večine, ki se je leta požvižgala na odločbo Ustavnega sodišča U-I-269/12 z dne 4. 12. 2014, še dve leti po izteku roka za odpravo protiustavnosti ni storila nič, nato pa ni izpolnila svoje dolžnosti, ki jo je ukazala najvišja sodna instanca za varstvo človekovih pravic in ustavnosti, temveč iz pozicije moči gladko spremenila Ustavo.

»Formalno imajo to možnost, bodo pač pritisnili na neko tipko in se prešteli – ampak tak, goli formalizem je tudi vse. Tisto, kar bi za to formo moralo stati ter ji dajati legitimnost in vsebino, pa je v kontrastnem nasprotju z njihovim početjem,« piše Zobec.

Izničenje odločbe bo imelo za posledico bistveno znižanje standardov človekovih pravic, konkretno človekove pravice iz drugega odstavka 57. člena Ustave, ki učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja, ne glede na to, ali ga izvaja javnopravni ali zasebnopravni subjekt, nadaljuje.

Zobec poudarja, da nezadovoljstvo vladajoče parlamentarne večine nad odločitvijo ustavnega sodišča ne sme biti edini motiv za spreminjanje Ustave, saj sicer najvišja sodna instanca za varstvo človekovih pravic izgubi smisel obstoja, kar pa vodi tudi v degradacijo ustavne demokracije, katere bistvo je prav v sodnem nadzoru nad zakonodajno in izvršilno oblastjo.

»Samovoljni zakonodajalec, preoblečen v ustavodajalca, lahko potem kadarkoli, ko se z odločitvijo Ustavnega sodišča ne strinja, na njo gladko požvižga ter spusti, zniža ali celo izniči obstoječo raven varstva človekovih pravic, kot mu ustreza,« pravi Zobec. Kot poudarja vrhovni sodnik na portalu IUS-INFO, gre za korak v smeri totalitarizma, kar nas učita tako zgodovinska kot sodobna, sosedska izkušnja.

Print Friendly, PDF & Email
DELI

1 komentar

  1. KAR JAN ZOBEC RAZMIŠLJA, GOVORI OZIROMA PREDVSEM PIŠE JE ENA PLAT MEDALJE.

    KAJ PA JE POČEL IN STORIL KOT USTAVNI SODNIK V KONKRETNIH PRIMERIH UVELJAVLJANJA TEMELJNIH ČLOVEKOVIH PRAVIC MALIH LJUDI JE POVSEM DRUGA PLAT.

    V zvezi z mojo zadevo Up-39/16-5 sem ga po elektronski pošti prosil za odgovor z naslednjo prošnjo:

    Spoštovani!

    Glede na vaša javno izražena stališča (predvsem vaš komentar v Financah: Sodniški novi razred ), še vedno upam, da niste vsi sodniki brez občutka za pravičnost, še posebej, kadar gre za malega človeka.
    Upam, da me zaradi tega pisma ne boste obtožili predrznosti, če povem, da dvomim v korektnost postopka pred US v zvezi z mojo navedeno zadevo.
    Za kaj gre?
    Ustavno sodišče je obravnavalo mojo ustavno pritožbo Up-39/16-5 in je po sklepu senata z dne 25. maja 2016 ni sprejel v obravnavo, ker (»kao«) niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS, brez kakršnekoli druge obrazložitve.
    Zame ta zadeva predstavlja življenjsko zelo pomembno vprašanje (sicer materialne narave). Gre za skoraj 20 let trajajoč sodni postopek uveljavljanja »ukradenega« premoženja. Zato se nikakor ne morem sprijazniti z prejetim sklepom, ki sploh ni bil podpisan.

    Iz odredbe z dne 3. 3. 2016 je razvidno, da ste bili v tej zadevi vi sodnik poročevalec.

    Dne 26. 10. 2016 sem želel v glavni pisarni US vpogledati zapisnik zasedanja senata v zvezi z mojo zadevo. Dobil sem odgovor uslužbenke, da mi ga ne more pokazati.

    Prosim vas, da pogledate zadevo in mi glede korektnosti postopka po tej poti na kratko odgovorite.

    V naprej hvala za odgovor.
    ŽAL NJEGOVEGA ODGOVORA NISEM DOBIL.

    Več o moji zadevi pa pojasnjujem v naslednjem pismu Andražu Teršku:
    DVOJNA MERILA USTAVNIH SODNIKOV – Vašemu članku: »Je ustavno sodišče del tiste demokracije, ki smo jo izgubili?« ob bok

    Veliko se govori o pomenu izbire kandidatov za ustavne sodnike.
    Večina državljanov še vedno upa, da so to zadnji varuhi pravnega reda v državi.
    Obravnavana primera zagotovo dokazujeta dvojnost meril tudi pri ustavnih sodnikih.
    Ali pa ustavni sodniki sploh niso pomembni in pomembne odločitve sprejemajo kar strokovni sodelavci?

    Že kar nekaj časa se pripravljam, da vam posredujem svoj šolski primer, po mojem mnenju, eklatantno kršenih državljanskih (z Ustavo zajamčenih) in človekovih pravic.
    Seznaniti vas želim predvsem s postopanjem US RS.
    S sodnimi mlini se v isti zadevi mučim že od 1. 3. 1997.
    Imam priznano terjatev do gospodarske družbe (sedaj izbrisane, njen pravni naslednik pa je v stečaju) v znesku glavnice dobrih 100.000,00 EUR (izvor mojega premoženja je odškodnina za hišo, ki je stala na trasi avtoceste).
    Odškodnino sem solidarno zahteval tudi na podlagi 258/5 oziroma 263/4 ZGD od članov organov vodenja in nadzora, ki so mi očitno oziroma namerno povzročili škodo. Sodišča, vključno z Vrhovnim sodiščem RS, so ta moj zahtevek do odgovornih oseb po več kot 18 let trajajočem sodnem postopku zavrnila. Prepričan sem, da neutemeljeno. Naprtili pa so mi še ogromne sodne stroške.
    Zato sem svojo pravico v dobri veri uveljavljal še na US RS.
    Postopek na US pa je bil zame »hladen tuš«.
    Prejel sem sklep z dne 25. 5. 2016 (priloga), ki ni bil niti originalno podpisan od predsednice senata (podpis je zgolj natisnjen), da senat pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču, brez kakršne koli obrazložitve.
    Upam, da ni potrebno posebej utemeljevati, kako življenjsko pomembna je zadeva v vrednosti 100.000,00 EUR za povprečnega državljana RS.
    Dne 26. 10. 2016 sem želel v glavni pisarni US vpogledati zapisnik zasedanja senata z dne 25. 5. 2016 v zvezi z mojo zadevo. Dobil sem odgovor uslužbenke, da mi ga ne more pokazati. Iz vpogleda v spisovno gradivo sem ugotovil, da je bil v zadevi sodnik poročevalec Jan Zobec, zato sem mu tudi pisal. Od pomočnice generalnega sekretarja sem dobil naslednji prijazen odgovor:

    Iz tega izhaja, da so bistvene vsebine o odločanju na US interno gradivo, ki je tajno.

    Dvojnost meril ustavnih sodnikov pa je po mojem mnenju očitna, če primerjamo izdana sklepa v zadevah Up-39/16-6 z dne 25. 5. 2016 in Up-515/2014-20 z dne 20. 12. 2016.
    Prvi sklep je bil izdan »ad hoc«, da se zadeva ne sprejme, v manj kot pol leta po vložitvi pritožbe, brez kakršne koli obrazložitve. Drugi sklep, da se zadeva sprejme, je bil izdan (glede na številko) po več kot dveh letih z obširno obrazložitvijo.
    Senat je bil v obeh zadevah isti, različni pa sta stranki oziroma odvetnika.
    Razumi kdor more že glede vrstnega reda obravnave zadev, nato kako zavrnilni sklep sploh ni obrazložen, ugoditveni sklep pa je obširno obrazložen…., da sploh ne govorim o pomembnosti vsebin zadev za oba pritožnika.

Komentiraj