Vir foto: pixabay, Wikipedia

V Sloveniji naj bi zgolj po nekaj mesecih desnosredinske vlade svoboda medijev drastično upadala, je nedavno sporočil Mednarodni inštitut za tisk, sklicujoč se na stališča izbranih slovenskih novinarjev levih medijev. 

A dr. Peter Jambrek se v javnem pismu, ki ga je objavil Siol, posredno sprašuje, o kakšni medijski svobodi lahko sploh govorimo, če pa so osrednji in dominantni mediji “izrazito, poudarjeno in razpoznavno pristranski v korist slovenske tranzicijske levice.” 

Tovrstno medijsko neravnovesje je po prepričanju nekdanjega predsednika ustavnega sodišča tako hudo, da pomeni poseg v ustavne pravice do svobode izražanja najmanj polovice slovenskega volilnega telesa.

Jambrek je pismo napisal v sodelovanju z dr. Dimitrijem Ruplom, ki ga je vlada, na negodovanje levih politikov in medijev, predlagala za kandidata za predstavnika Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) za svobodo medijev.

V začetku pisma Jambrek ugotavlja zaskrbljenost kritikov aktualne vlade zaradi njenih stališč in domnevnih posegov, češ da omejujejo svobodo, avtonomijo, nepristranskost in finančne temelje osrednjih medijskih ustanov v državi.

A sam vidi problem povsem drugje. In sicer v položaju in usmeritvah osrednjih in vodilnih tiskanih ter elektronskih medijev, kot so Delo, Dnevnik, Večer, javna Radiotelevizija Slovenija in zasebna POP TV. Kot ugotavlja, ti predstavljajo “nosilni, odločilni, jedrni in večinski korpus javnih sporočil.” in tako “odločilno pogojujejo izvrševanje pravice do svobode izražanja slovenske javnosti v pomenu sprejemanja, zbiranja in širjenja vesti in mnenj,” ki jo v 39. členu varuje ustava.

dr. Peter Jambrek: “V Republiki Sloveniji je splošno znano, raziskovalno verificirano, v strokovnem tisku objavljeno ter na podlagi konkretnih primerov dokazano dejstvo, da zgoraj našteti osrednji slovenski mediji delujejo dosledno in v celoti skladno z ideološkimi in aktualno političnimi preferencami tranzicijske levice.”

Kot je prepričan Jambrek, korpus petih osrednjih in večinskih medijev v državi – vključno z javno RTV – podpira strateške usmeritve strank tranzicijske levice. “S socialno-sistemskega vidika so te usmeritve pogojene z interesi slojev, ki sestavljajo med tridesetletno tranzicijo komaj opazno spreobrnjeni in preoblečeni Đilasov novi razred, to je razred bivše partijske in današnje etatistične politične birokracije.”

Kontinuiteta s komunizmom

Politika, agitacija, ideologija in propaganda današnje slovenske tranzicijske levice in njenih medijev po besedah profesorja predstavljajo vsebinsko kontinuiteto navodil partije še iz obdobja bivšega nedemokratičnega režima, prevedenih v ohlapnejše, bolj splošne, vendar natančno prepoznavne ideološke klišeje “prvorazrednosti” in “drugorazrednosti” ter ustreznega medijskega rangiranja in selektivnega objavljanja političnih vesti in vrednot.

Ob tem se je po njegovem težko ogniti vtisu, da so cenzuri, zanikanju, diskriminaciji in omalovaževanju izpostavljeni pojavi in vrednote kot: Slovenija kot narodna skupnost, nacionalna država, proces osamosvojitve Slovenije, revolucionarni izvor SRS v okviru SFRJ, povojni poboji, zaplembe, podržavljanja, aretacije, kazenska taborišča, totalitarnost komunizma, Katoliška cerkev in vera, zasebna lastnina in svobodno podjetništvo, NATO, ZDA, Višegrajska skupina, državni monopoli itd.

Peter Jambrek: “Osrednji in dominantni mediji so izrazito, poudarjeno in razpoznavno pristranski v korist slovenske tranzicijske levice. Popolna neuravnoteženost medijskega prostora pomeni korenit in sistemski poseg v ustavne pravice do svobode izražanja najmanj polovice slovenskega volilnega telesa.”

Pozivi za ohranitev monopola so razumljivi

Jambrek obenem opozarja, da po drugi strani taka omejitev pravice do svobode izražanja pomeni odločilni privilegij in vsestransko prednost tranzicijske levice v vseh demokratičnih procesih v državi. Zato so po njegovem razumljivi njeni pozivi za celovito ohranitev zatečenega privilegija medijskega monopola.

“To velja za vse pozive in izklicevanja zahtev za medijsko “samostojnost” (beri: odvisnost), “avtonomijo” (beri: politično podrejenost), “nepristranskost” (beri: pristranskost), “strokovnost” (beri: propagandno in ideološko enoumje), finančne vire (beri: ohranitve proračunskega monopola levo uslužne RTV in drugih “osrednjih” medijev) in za s predpisi varovane statuse današnjih slovenskih osrednjih – dejansko partijskih glasil.”

Kot opaža, slovenski dominantni tiskani in elektronski mediji vse od nastopa Janševe vlade promovirajo lasten položaj osrednjega ideološkega aparata vladajočih birokratskih slojev in njihovih strank tranzicijske levice.

“Vzdrževanje njihovega statusa quo bi pomenilo nadaljevanje njihove podrejenosti eni sami politični opciji, njihovo ustrezno pristranost, odvisnost, nesamostojnost, nestrokovnost in sporno profesionalno etičnost.”

Po njegovem prepričanju bi vsaka sprememba statusa slovenskih medijev v smeri njihove politične, vrednostne in ideološke pluralnosti pomenila dobrodošel odmik od sedanjih sistematičnih, množičnih in hudih kršitev temeljnih, sicer z ustavnimi in evropskimi normami varovanih demokratičnih pravic do svobode izražanja in sprejemanja vesti.

V zaključnem delu teksta Jambrek ugotavlja, da so zaradi “žametnih” političnih sprememb po koncu komunizma, ki so posledica večinoma demokratičnega značaja političnih formacij, ki so nadomestile komuniste, v Srednji Evropi mnoge strukture starega režima ostale nedotaknjene, v toku let pa so se reproducirale in krepile.

“To velja tudi za področje medijev, ki so ohranili stare navade in kritizirali, celo blatili nove demokratične ustanove, češ da so nedemokratične.” Tej retoriki pa so nasedli mnogi mediji na Zahodu. In besede predsednikov vlad Srednje in Vzhodne Evrope na nedavnem Blejskem strateškem forumu po Jambrekovem kažejo, da ne gre za slovensko posebnost, ampak splošni problem.

Neuravnoteženost je problem, a ni edini
Stališče, da medijska neuravnoteženost negativno vpliva na ustavne pravice državljanov, v pravni stroki ni nepoznano.

V Sloveniji podobno opozarja tudi ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, ki to veže na svobodno oblikovanje volilne volje kot predpogoj demokracije. »Če imaš monopoliziran sistem medijev, izobraževanja in tako naprej, potem pluralnost mnenj in s tem svobodno oblikovanje volilne volje nista zagotovljena,« je nedavno dejal za Radio Ognjišče.

Medijska neuravnoteženost je v Sloveniji dejstvo. Problem, ki ga Jambrek naslavlja posredno pa je, da ta v veliki meri izvira iz kapitalske premoči levo orientiranih medijev, ki  se napajajo iz razvejane mreže struktur bivšega nedemokratičnega sistema – iz oglaševalskih prihodkov državnih podjetij, javne uprave na vseh nivojih ter tudi neposredno iz državnega proračuna. Da ta denar pripada izključno njim, jemljejo za samoumevno.

Nacionalna RTV hiša je pri tem zgodba zase, katero na Domovini redno obravnavamo.

Takšni neenaki pogoji pa pomenijo nelojalno konkurenco na medijskem trgu in zato s(m)o mediji, kot je Domovina, že v izhodišču v neenakopravnem položaju. Resda glede na 100 do 1000 krat nižje finančne vložke več kot dostojno pariramo – z Domovino denimo ta čas mesečno dosežemo okoli 10 % celotne slovenske populacije. A medijske krajine to zaradi premoči na drugi strani seveda ne more uravnovesiti.

Zapravljena priložnost je v tem smislu tudi vzporedni medijski konglomerat, ki se s podporo zasebnega kapitala iz Madžarske gradi globoko na desnici. Ta je za verodostojno uravnovešenje medijskega prostora povsem preveč vezan na eno politično stranko in zato nezmožen neobremenjene novinarske presoje izven interesov lastne politične opcije. Kot smo ugotavljali v nedavni analizi, tako namesto nazorsko pluralnih, a od politike neodvisnih medijev dobivamo propagandna orodja nasprotujočih si političnih opcij, ki niso v službi resnice, temveč v službi brezkompromisnega boja za oblast.

Nič od tega pa k uresničevanju ustavno zagotovljene pravice do svobode izražanja ter pravice do svobodnega oblikovanja volilne volje, za kar si prizadevata spoštovana pravnika, ne prispeva. Problem neuravnovešenosti slovenske medijske krajine je zato večplasten in nerešljiv na način, kot se tega nekateri lotevajo sedaj.

13 KOMENTARJI

  1. “…….. ki se napajajo iz razvejane mreže struktur bivšega nedemokratičnega sistema – iz oglaševalskih prihodkov državnih podjetij, javne uprave na vseh nivojih ter tudi neposredno iz državnega proračuna. ”
    —————————–
    O RTV prispevku, največji svinjariji, pa nič!?
    Članek spet eno samo socialistično blebetanje.
    Ukiniti RTV prispevek!!!
    Akcija!

  2. Odličen komentar uredništva. Vreden, da ga preberejo tudi na Novi TV. Pa ga ne bodo, ker so zelo zaverovani sami vase in svoj prav.
    10% pa je za Domovino, ki je štartala iz nule zavidljiv procent. Ne glede na vse , se na tem portalu ohranja nivo vključno s komentarji k posameznim prispevkom.

  3. Sicer pa mislim, da je treba SLO RTV uničiti. To pomeni, vreči jo na prosti trg in njenega direktorja vezati na pravilno delovanje z njegovim premoženjem in osebno svobodo.

  4. Rtv Slovenija naj spoštuje določbe slovenske ustave, ne pa da jih nenehno krši s tem, ko ne deluje pristransko in daje večji poudarek levemu pogledu na življenje, desnega pa ignorira. Na ta način deluje protiustavno, saj:
    – ne upošteva, da je Slovenija demokratična republika ( 1. člen ustave)
    – ne upošteva ustavne pravice enakosti pred zakonom ( 14. člen ustave)
    – ne upošteva ustavne pravice do osebnega dostojanstva državljanov( 34. člen ustave)
    – ne upošteva pravice do svobode izražanja ( 39. člen ustave)
    – na ta način tudi ne upošteva prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti ( 63. člen ustave).

  5. Popravek:
    Rtv Slovenija naj spoštuje določbe slovenske ustave, ne pa da jih nenehno krši s tem, ko ne deluje NEpristransko in daje večji poudarek levemu pogledu na življenje, desnega pa ignorira. Na ta način deluje protiustavno…….

  6. V politiki najbolj pogrešam – vsebinsko jedrnato in dokazno argumentirano razpravo.

    Le tako so odločitve razvojno učinkovite.

    Ker pa je tega premalo, politika in politiki kotirajo pri ljudeh dosti nižje kot bi lahko.

  7. Ko mediji/posredniki zavestno in očitno prestopijo na eno od političnih, ideoloških, interesnih … strani, niso več mediji/posredniki, ampak postanejo orodja/trobila ene od strani na bojišču/trgu ideologij, politik, interesov …
    Pri nas smo priče prav slednjega.
    Namesto, da bi se množični mediji v skladu z ustavno veljavno demokracijo in pluralizacijo slovenskega političnega prostora ter v skladu s svojo lastno svobodo, neodvisnostjo in profesionalnostjo vse bolj trudili za svojo posebno in nenadomestljivo vlogo in poslanstvo svobodnega in neodvisnega medija/posrednika med vsemi legalnimi in legitimnimi ideologijami, politikami, interesi … v družbi, se navijaško ali zagovorniško ali hujskaško spuščajo in uslužnostno postavljajo na eno od političnih/interesnih strani ter prostovoljno postajajo medijska trobila ene od strani na političnem prizorišču.
    Rezultat porazne deprofesionalizacije slovenskih medijev je na eni strani vse bolj razdeljena, medsebojno izločevalna in popadljiva medijska krajina aktivistično pristran(kar)skih političnih aktivistov, propagandistov ter specializiranih lovcev na človeške glave ter na drugi strani vse bolj apatična politična in medijska javnost, ki vse manj zaupa pristran(kar)skim medijem kot samooklicani “četrti veji oblasti” in nostalgičnim “družbenopolitičnim delavcem” ter ki vse bolj zavrača navijaško in popadljivo sovražno medsebojno medijsko propagiranje parcialnih ideologij, politik in medijsko ponarejenih “resnic”.

  8. Dokljer se za svobodo medijev zavzemajo tisti, ki imajo v lasti medije s katerimi ravno dokazujejo kaj medijska manipulacije je, jim razen zapriseženih ideološko indoktriniranih desničarjev ne bo verjel nihče, ki zna misliti s svojo glavo. Še najman pa tujina.
    In še ključno, ni glavni problem levih in desnih medijev, da nažigajo z ideološkimi manipulacijami.
    Glavni problem je da je večina tako levih kot desnih novinarjeve gospodarsko in finančno nepismenih. Kar pa je res posledica bivšega režima.
    Zato se oboji namesto vsebinskih tem lotevajo pretežno ideoloških tem, kar je bila naloga novinarstva kot sedme sile nekoč.
    In še nekaj v tem primeru velja za TV 24 in privatne tudi leve hiše. Zanje je povsem sprejemljivo, da nažigajo teme, ki jim jih naročajo lastniki. Prvič zato ker bodo na koncu izgubili bralce in drugič pametni bralci že po imenu časopisa lahko sklepamo, koliko je tu resnice in koliko manipulacije.
    Problem in vprašanje uravnoteženosti in prednosti gospodarsko finančnih tem pred ideološkimi je aktualen zgolj pri t.i. javnih medijih.
    Glavni problem le teh pa je kje sploh najti novinarje z znanjem gospodarstva in financ, ki bodo obenem še idološko nevtralni in zapriseženi resnici, stroki in znanosti.

    • Dobro povedano.
      Ker naši, pretežno LEVI novinarji poročajo v tujino, jim ta večkrat nasede. Ni čudno, saj v tujini naših razmer ne poznajo.
      Prav zato bi moralo tudi naše društvo “profesionalno bolj desnih ali nevtralnih novinarjev” – tudi pošiljati v Svet poročilo – o MEDJIH v Sloveniji.

      Le tako bi bila TUJINA boljše seznanjena s stanjem medijev v Sloveniji, ki nikakor ni rožnato.

  9. Samo za ilustracijo naše popolnoma neuravnovešene medijske krajine: Zdaj ko imamo to krizo s kitajskim virusom, vsako nedeljo pogledujem TV spored, kje bo kakšen prenos maše (vse tja do junija je bil iz mariborske stolnice, na 2. programu). TV SLO 1: ves dopoldan neki govoreči Tom in druge brezvezne risanke in za otroke povsem poneumljajoče stvari (na prvem programu!), SLO 2: nič (no, na vsake kvatre ena), SLO 3: pretežno politika.
    Grem na HRT 1: vsako nedeljo maša, vedno iz drugega kraja, s poprejšnjo predstavitvijo kraja, z množično udeležbo, s prisotnostjo predstavnikov vrhovne oblasti na večjih slovesnosti in najmanj lokalnih oblasti na podeželju, izbrano petje, narodne noše itd. Veličastno! Nedelja za nedeljo, na 1. programu! Tako vse od junija naprej.
    Res smo ekonomsko močnejši, toda v duhovnem, in v tem okviru tudi verskem smislu pa so močno močno pred nami. Kot pošten in zaveden Slovenec to sprejemam kot žalostno dejstvo!

    • Res je to žalostno dejstvo, spoštovani Kapodistrias.

      Hrvati bi nam morali biti marsikdaj za vzgled. Oni so ponosni na svojo državo in svoj narod. Zato pa v diplomaciji lažje zmagujejo.

      Star pregovor pravi: “Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti”.

      In to so naši politiki, takoj po 2.s. vojni tudi počeli. Zavedne, verne Slovence so izgnali iz domovine, ali jih celo pahnili v brezna, da so potem v imenu komunizma dvignili “Bratstvo in enotnost”, ki je uničevala našo kulturo, navade in vero…..

      Tako, da še danes nimamo Nacionalke, ki bi bila spoštljiva do vseh državljanov – tudi SLOVENSKIH vernikov, ki še vedno predstavljajo večino naroda.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime