Izpoved lezbijke, kateri je ploskal ves avtobus

Milena Miklavčič
16

Če bi sočloveka ocenjevali
zgolj po tem, koliko je v njem dobrega in plemenitega,
in ne po politični, etični, spolni in še kakšni drugi pripadnosti,
bi bil že zdavnaj blažen mir na svetu!

Ne tako dolgo nazaj sem se udeležila izleta v neznano. Na avtobusu se je znašlo okoli petdeset živahnih posameznikov različne starosti. Imeli smo čudovito vodičko, ki je že po nekaj kilometrih poskrbela, da smo se dodobra spoznali med seboj in se ob njeni spodbudi začeli tudi pogovarjati.

A prej, preden se je to zgodilo, je bilo treba kar nekajkrat šteti do deset, kajti nekateri svojih slabih navad niso utegnili pustiti doma. Godrnjali so, da je v avtobusu preveč hladno, da preveč piha, jezili so se, ker je šofer pozabil na steklenice z vodo, tretji bi šli že na prvem postajališču na kavo in cigareto. Malo pred vstopom na avtocesto smo naleteli na kolono, treba je bilo počakati. Komaj začeti pogovor je zamrl in vedno bolj so bili glasni tisti, ki bi s ”počasneži na avtocesti nekaj naredili”. Mlajši fant bi začel delati ”red” med tovornjakarji, gospa v zelenem pa bi promet proti Hrvaški preusmerila preko Madžarske in Zagreba.

Ko smo končno krenili naprej, je prišel na vrsto Donald Trump. Še dobro, da v avtobusu ni bilo skritih mikrofonov. Kaj vse bi slišal na svoj račun! Vsevedi so obdelali madžarsko družinsko politiko, Merklovo in Salvinija. Tudi ob volkove, medvede in Belokranjce so se spotaknili. Kazalo je, da se bo prav zaradi volkov ena polovica potnikov stepla z drugo. Prvi so bili za odstrel, drugi so navijali za divje zveri. Temperatura (ne) strpnosti je iz kilometra v kilometer bolj naraščala. Prav na smeh mi je šlo: počutila sem se, kot bi scela padla na sredino kakšne zagrete twiter-debate!

”A je zmeraj tako vroče?” sem vprašala šoferja, ki se je ob mnenjih, kakršna so se kresala za njegovim hrbtom, le prizanesljivo smehljal.

”Včasih je še huje! Zlasti takrat, ko so potniki politično bolj razdeljeni.”

”Na Facebooku imaš zmeraj toliko povedati, tukaj si pa kar tiho?’‘ me je opomnila znanka, ki me je tudi zvabila v to zanimivo druščino.

Vzela sem v roke ponujeni mikrofon: “Zanima me, kaj si mislite o teoriji spola?”

V trenutku je na avtobusu nastala smrtna tišina. ”No, no, o tem se ne bomo pogovarjali!” se je končno oglasil gospod iz tretje vrste. “Če bomo kaj narobe zinili, nas bodo lahko še zaprli. Bolje je molčat, ker te takoj obsodijo, da sovražno govoriš.”

”Poglej, kdo se je oglasil! Mar nisi pet minut nazaj rekel, da je Šarec velik osel?”

”Sploh ne vem, za kaj gre. Kaj je to teorija spola?” je bila radovedna starejša gospa z dežnikom.

”To je, kot da bi vsak od nas imel pol lulike in pol lulčka,” se je oglasil nežen ženski glas.

”Dejte ga srat, no, to pa ne more biti res!’

”Vi se sicer šalite, prav pa je, da veste, da imajo na FDV prav zaradi te famozne teorije spola fantje in punce skupna stranišča in na Filozofski fakulteti so se odločili, da bodo tri leta uporabljali zgolj ženski slovnični spol in podčrtajčke za kateri koli spol,” sem dodala.

”Hudič frdamani, a potem več ne velja, da smo na svetu dvojni ljudje: moški in ženske?”

Vprašanje je sprožilo vročo debato. Drug drugega so spraševali, koliko drugačnih poznajo. Odgovor je bil zmeraj enak: nikogar.

”Ja za koga pa potem delajo skupna stranišča?” je zanimalo šoferja. Po Evropi je naredil že več deset tisoč kilometrov, a še ni slišal, da bi se na kakšnem od postajališč pred istim straniščem drenjali tako moški kot ženske.

”Hm, a to pomeni, da se bodo začeli fantje oblačiti v roza oblekice, punce pa kopati jarke?” je zanimalo Jožeta. Mrščil je čelo in si nervozno vihal brke ter se presedal sem in tja.

Malo pred Divačo pa je mikrofon pristal v roki neke mlajše, prijetne svetlolaske.

”Šal, ki ste jih zbijali na račun skupnih stranišč vam čisto nič ne zamerim, četudi so posredno letele tudi name. Sem namreč lezbijka in z Johano, ki sedi zraven mene, živiva skupaj že več kot sedem let. Imava se radi, letos sva si kupili stanovanje, pred ljudmi se nikoli ne skrivava. Moram pa reči, in to v imenu obeh, da nama ves ta cirkus, ki ga nekateri zganjajo okoli naših pravic, ni všeč. Nikoli ne sodelujeva na paradi ponosa. Zakaj le? Ne počutiva se nič drugačni od vas, ravno tako kot vsi, jeva, spiva, hodiva v službo, se jeziva, prepevava, jočeva. Ne želiva si čisto nobenih privilegijev, nikogar, ki bi nama na čast renoviral stranišča, nočeva čisto nobene posebne pozornosti! Veseli pa bi bili, če naju sprejmete takšni, kot sva. Upam si reči, da se obe trudiva, da delava dobro, da sva prijazni do vseh ljudi. Za naju samo to šteje! Sočloveka vendar ne sodimo po spolni usmeritvi, temveč po tem, kakšen človek je!”

Globoko je zajela sapo, se nasmehnila in izročila mikrofon vodički.

Vsi, brez izjeme smo ji na ves glas zaploskali. In potem so od njiju želeli slišati še več. Kako živita, kako sta se spoznali, kaj počneta. Gospodični sta za ozaveščenost v dobre pol ure, kolikor nas je ločilo do cilja, naredili daleč, daleč več kot vsi nesmiselni in butasti podčrtaji skupaj!

V trenutku, ko sta povedali, da se ne počutita čisto nič drugačni, da si tudi ne želita, da bi imeli kakršnekoli privilegije, sta se prikupili vsem – od šoferja do vodičke, ki je ima za spomin izročila dve figurici.

Pa smo bili na koncu res vsi zadovoljni: četudi se nismo poznali, smo si tisti dan zaupali marsikaj. Celo možakar, ki je imel težave s prostato, se je počutil lažje, ko je malo potarnal, gospodični pa prav tako. Skupaj reševati svet je nekaj najlepšega! Bili smo si tako blizu, kot bi se poznali že od vekomaj.

”Meni se pa zdi, da hoče nekdo tudi s temi podčrtaji in skupnimi stranišči služiti in voditi ljudi za nos!” je dodal piko na i Igor, preden ga je žena povlekla za seboj, ker se ji je zdelo, da se je preveč obiral.

16 KOMENTARJI

  1. Odkloni od naravno uspešnega življenja so vedno bili pa tudi vedno bodo. Problem pa nastane, ko te deviacije predstavimo kot vzor, kako naj se obnašamo. In v tem jaz vidim nasilje in propad, ki ga vsiljuje LGTB gibanje.

    Podobno, kot živita tisti dve ženski, lahko opazujemo v kakšni redovni skupnosti. Več žensk živi skupaj, delajo in zaslužijo, ter seveda POMAGAJO ljudem. Živijo pa po nekem redu, zato tudi ime redovna skupnost. Tako vsaka ženska, ki vstopi v redovno skupnost, ve, kam vstopa. Tisti dve ženski pač nimata tako urejenega življenja.

  2. Zdaj odhajamo z družino na Ptujsko goro, kamor bomo poromali, da počastimo našo zavetnico in da se ji zahvalimo za tolažbo pred vsem hudim, ki nas še čaka, če Slovenci ne bodo prišli k pameti.

    Mogoče bo iz tega romanja tudi nastal kak potopis.

    V njem pa ne bodo nastopale lezbijke, temveč pobožni delovni ljudje, ki bodo pri MATERI BOŽJI iskali tolažbo in skromno upanje..

  3. Problem je v tem, da LGBT iz svojega odklona ustvarja konstrukt o večvrednosti pred običajnimi heteroseksualnimi skupnosti. Tu se potem dogajajo parade ponosa, zahteve po pozitivni diskriminaciji, modnost istospolnih in poudarjanje drugačnosti zlasti med mladimi( ki naj bi bila oh in sploh), umetnost, ki gre že v zoofilijo, teorije o enakovredni ali celo boljši skrbi za potomstvo (kjer gre v ozadju večinoma za najeto in plačano materinstvo in velik biznis). Koliko je tega sem opšazil letos na trajektu.
    Ozadje militantnosti LGBT izvira večinoma iz frustracije in notranjega nemira posameznikov, ki v sebi čutijo, da njihov način življenja ni to, kar bi jih izpolnevalo.
    Za naš narod in celotno zahodno civilizacijo je nujno, da do tega vprašanja zavzame čvrsto stališče: Sam ga postavljam pod to vprašanje mladim “Kaj bo s tvojim načinom življenja čez 10 ali več let. Kjer bo mladost mimo in se bo pojavilo trezno tehtanje vrednosti preživetega življeja?” Isto vprašanje bi postavil mladi lezbični dami.
    Na to vprašanje je izjemno odgovoril Fran Miličinski v zgodbi “O dušici majceni, ki ni smela v nebesa”. https://sl.wikisource.org/wiki/O_du%C5%A1ici_majceni,_ki_ni_smela_v_nebesa Priporočam tako mladim kot tistim malo manj.

  4. Prispevek gospe Milene je zelo dober.
    Pokaže nam na LJUDI, ki različno živijo in tudi na ta svet gledajo RAZLIČNO. To je in je od vedno bilo.

    Taki, kot sta bili predstavljeni omenjeni lezbiki, so del naše DRUŽBE. Pohvalevredno je, da ne iščeta privilegijev in se ne gresta PARAD. Taki ljudje so spoštovani, ker nič ne terjata na SILO.

    Zgodovina to pozna že TISOČLETJA. Toda NIKOLI v zgodovini, se tega ni predstavljalo, kot nekaj IMENITNEGA.
    Danes je narobe to, da prav take ljudi hočemo predstaviti, kot (že Hitler je imel Uber mensch) NADLJUDI. Zato pa delajo PARADE PONOSA.

    Zelo narobe je tudi to, da če kdo tega ne odobrava, je predstavljen za NESTRPNEGA, ter, da širi sovražni govor.

    Če velja ENAKOST pred zakonom, morajo biti kaznovani enoko geji, kot lesbike, če kritizirajo OČETA in MATER – oziroma, če hočejo to ime IZBRISATI.

    Toda danes zgleda, da se bodo morale boriti družine, da bi bile enako obravnavane, kot LGBT. To pa ni enakost. Narobe je to, da nekdo pri ENAKOSTI razume PRIVILEGIJE.

    To kar dela naša FILOZOFSKA Fakulteta v Ljubljani, pa je enostavno ZBLOJENO.

    V bistvu je vse “odsev” levih VLAD, ker hočejo pridobivati volilce tudi s takim “neredom”, da bi brisali iz naravnega okolja TRADICIONALNO DRUŽINO. Začelo se je s PARTNERSKO ZVEZO, ki jo hočejo izenačiti z ZAKONSKO zvezo in potem dalje……

    DRUŽINI, bi koristila – vsaj podobna zaščita, ki jo imata medved in volk.

    Slovenec kremeniti, danes popoldne imamo tudi na KRASU maše v čast Marije, tako v Lipici, kot na tržaškem Krasu – na REPEN TABRU.
    Povsod bomo molili, za naše družine, DOMOVINO, za zdravje in za DOBRO PAMET Slovencev

    • Kraševka, lepo te prosim, nikar ne začenjaj vsakega otvoritvenega komentarja z besedam:”prispevek je zelo dober”ali s podobnimi saharinskimi besednimi zvezami. Rajši reči, po mojem okusu, po mojem mnenju ali zame je prispevek zelo dober, sicer izključiš vse, ki mnenja ne delijo s teboj.

      Tudi meni se je zgodilo, da moj komentar ni zagledal luči sveta samo zato, ker sem rahlo podvomil v resničnost opisanega potovalnega vzdušja in v potovanje samo.

      Konec koncev tudi kolumnisti niso kake svete krave in nedotakljivi, da ne bi izraziti nestrinjanja z njimi ali se do njihovih prispevkov kritično opredeliti.

  5. Namignil sem, da bom mogoče tudi jaz objavil potopis z romanja na Ptujsko goro, ki sem ga skrčil le na vtis s te hoje za Bogom in našo zavetnico.

    Na tisoče se nas je danes zvrstilo pri Marijinem svetišču na Ptujski gori, da je bila ne samo na trenutke že neznosna gneča, ki pa ni nikogar motila. Na obrazih vseh romarjev je bil videti praznični mir in spokojno pobožnost. Med nami so bili gotovo tudi častivredni geji in cenjene lezbijke, saj so med njim tudi spoštovani in spoštljivi ter bogaboječi in pobožni posamezniki, ki niso z ničemer vzbujali pozornosti ali dokazovali svojo drugačnost in privilegiran družbeni položaj.

    Večina romarjev se je pripeljala s svojimi avtomobili, mnogi tudi z avtobusi, nekateri pa so s pešačenjem odslužili svojo pokoro. Nobena od teh skupin, celo ona ne, ki se je pripeljala z avtobusi, pa ni zapravljala božjega čas za razpravljanje o nebulozah, ki se širijo okrog Trumpa, o teoriji spola, o skupnih straniščih za vseh 100 in več spolov in o istospolnikih. Celo Igorju, ki ga sicer poznamo kot velikega zagovornika nadpravic homoseksualcev, ni bilo treba kot v gornji kolumni robantiti nad tem, da nekdo nekoga vodi za nos in njegovi ženi ga ni bilo treba odvleči od vročih pogovorov.

    Tako je na vseh romanjih in na vseh avtobusnih izletih, veselo, brezskrbno in v velikem pričakovanju.

    • Slovenec kremeniti, dober je tvoj komentar, čeprav mi prepoveduješ pohvale.
      Značilno za Slovence je prav to, da po večini kritiziramo – premalo pa pohvalimo.

      Jaz sem pač taka, da kar mi je všeč pohvalim, kar mi ni pa pograjam, ali pa ignoriram. Bog nam je pač namenil različne značaje.

      Lepo je, da vas je bilo na Ptujski gori veliko romarjev. Pravijo, da, ko je veliko ljudi na nekem kraju, ki vsi pozitivno mislijo, se godijo tudi čudeži. In upajmo, ter delamo na tem, da bi se v Sloveniji stvari obrnile na BOLJE.

      Tudi na Krasu v ROMARSKEM Svetišču – Device Marije na Repentabru, nas je bilo pri popoldanski maši kar veliko vernikov. Med VERNIKI, pa je bilo veliko tudi bivših KOMUNISTOV, ki človek težko reče, ali so v prejšnjem režimu bili komunisti ( v srcu pa verni) zaradi SLUŽBE, ali pa so se spreobrnili, Vsekakor je meni lepo, ko jih vidim tam pri maši na PROSTEM, pred cerkvijo pod košatimi LIPAMI, kjer je postavljen oltar, okrog njega pa veliko duhovnikov, pevcev in vernikov.

      Pozicijaj te cerkve je na utrjenem griču GRIČU – od koder se v daljavi blešči TRŽAŠKI ZALIV in slovensko morje, ter slovenske vasi, ki so ostale v Italiji. Na SZ strani pa VIDIMO Kras MATIČNE Slovenije. In Slovenci se tu zbirajo 15. avgusta, iz obeh strani meje, tako iz Slovenije, kot Italije.

      Po maši je vedno prijetno druženje, ob pršutu in KUHANIH ŠTRUKLJIH, ki jih pripravijo domačini REPENTABRA. Ženske so tam zelo pridne kuharive.

      In ROMARJI se tako vrnemo domov nahranjeni tako DUHOVNO, kot TELESNO.

      • Kraševka, Bog nam ni dal le različnih značajev, ampak tudi bolj ali manj zahtevne okuse.

        Zato ti kar hvali vse po dolgem in počez, vendar stori to tako, da bo jasno, da govoriš le zase in v svojem imenu.

    • Nič nisem mislil, da govoriš v imenu stranke.

      Hotel sem reči le to, da si premalo zahtevna ali pa kritična do kolumnistov in njihovih kolumen.

      Gornja kolumna ni bila vredna pohvale, ker je avtorica okrog namišljenega avtobusnega izleta napletla oguljene debate neobstoječih izletnikov, da bi dokazala, da se tistemu streže, ki ti kruha reže,

  6. LGBTQR osebe so v težki življenjski preskušnji. Poklicani so v celibaterski način življenja, ki pa je težak. Biti brez spolnih odnosov, podobno kot duhovniki. “Zveze” (poroke) in skupno spolno življenje jih peljejo po poti v večno obsodbo. Zato moramo biti z njimi obzirni in se zavedati njihovega trpljenja, jim stati ob strani, vendar jim tudi povedati resnico. (1 Kor 6, 9-10) Ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne moške vlačuge ne homoseksualci ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči Božjega kraljestva. Pazimo, ker vsi obrekujemo, smo tudi mi na istem vlaku.
    Poznam pa zgodbo in pesem Luca era gay (Luka je bil gay). Človek je bil v Medjugorju, kjer se je začela njegova preobrazba in je zdaj poročen. Andrea Ganna je na Yale univerzi z raziskavo dokazal, da ne obstaja homoseksualni gen. Gre torej za sociološki odklon, ki je lahko tudi posledica feminizacije enostarševskih družin in odsotnosti očetov v družinah.

    • Brandy Amerigo, vesela sem vašega pisanja, saj je točno tako.
      Pridala pa bi, da je vsaka deviacija pravzaprav okužba otroka s seksualno energijo družinskega člana z njegovo vrsto deviacije. In ta okuženost, incest, se nato prenaša iz roda v rod. Prekine pa le s celovitim zavedanjem o travmah zaradi spolnih zlorab iz zgodnjega otroštva..
      Vse z Bogom!

Dodaj odgovor za Kraševka Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime