Izpoved lezbijke, kateri je ploskal ves avtobus

Če bi sočloveka ocenjevali
zgolj po tem, koliko je v njem dobrega in plemenitega,
in ne po politični, etični, spolni in še kakšni drugi pripadnosti,
bi bil že zdavnaj blažen mir na svetu!

Ne tako dolgo nazaj sem se udeležila izleta v neznano. Na avtobusu se je znašlo okoli petdeset živahnih posameznikov različne starosti. Imeli smo čudovito vodičko, ki je že po nekaj kilometrih poskrbela, da smo se dodobra spoznali med seboj in se ob njeni spodbudi začeli tudi pogovarjati.

A prej, preden se je to zgodilo, je bilo treba kar nekajkrat šteti do deset, kajti nekateri svojih slabih navad niso utegnili pustiti doma. Godrnjali so, da je v avtobusu preveč hladno, da preveč piha, jezili so se, ker je šofer pozabil na steklenice z vodo, tretji bi šli že na prvem postajališču na kavo in cigareto. Malo pred vstopom na avtocesto smo naleteli na kolono, treba je bilo počakati. Komaj začeti pogovor je zamrl in vedno bolj so bili glasni tisti, ki bi s ''počasneži na avtocesti nekaj naredili''. Mlajši fant bi začel delati ''red'' med tovornjakarji, gospa v zelenem pa bi promet proti Hrvaški preusmerila preko Madžarske in Zagreba.

Ko smo končno krenili naprej, je prišel na vrsto Donald Trump. Še dobro, da v avtobusu ni bilo skritih mikrofonov. Kaj vse bi slišal na svoj račun! Vsevedi so obdelali madžarsko družinsko politiko, Merklovo in Salvinija. Tudi ob volkove, medvede in Belokranjce so se spotaknili. Kazalo je, da se bo prav zaradi volkov ena polovica potnikov stepla z drugo. Prvi so bili za odstrel, drugi so navijali za divje zveri. Temperatura (ne) strpnosti je iz kilometra v kilometer bolj naraščala. Prav na smeh mi je šlo: počutila sem se, kot bi scela padla na sredino kakšne zagrete twiter-debate!

''A je zmeraj tako vroče?'' sem vprašala šoferja, ki se je ob mnenjih, kakršna so se kresala za njegovim hrbtom, le prizanesljivo smehljal.

''Včasih je še huje! Zlasti takrat, ko so potniki politično bolj razdeljeni.''

''Na Facebooku imaš zmeraj toliko povedati, tukaj si pa kar tiho?'' me je opomnila znanka, ki me je tudi zvabila v to zanimivo druščino.

Vzela sem v roke ponujeni mikrofon: "Zanima me, kaj si mislite o teoriji spola?''

V trenutku je na avtobusu nastala smrtna tišina. ''No, no, o tem se ne bomo pogovarjali!'' se je končno oglasil gospod iz tretje vrste. "Če bomo kaj narobe zinili, nas bodo lahko še zaprli. Bolje je molčat, ker te takoj obsodijo, da sovražno govoriš.''

''Poglej, kdo se je oglasil! Mar nisi pet minut nazaj rekel, da je Šarec velik osel?''

''Sploh ne vem, za kaj gre. Kaj je to teorija spola?'' je bila radovedna starejša gospa z dežnikom.

''To je, kot da bi vsak od nas imel pol lulike in pol lulčka,'' se je oglasil nežen ženski glas.

''Dejte ga srat, no, to pa ne more biti res!''

''Vi se sicer šalite, prav pa je, da veste, da imajo na FDV prav zaradi te famozne teorije spola fantje in punce skupna stranišča in na Filozofski fakulteti so se odločili, da bodo tri leta uporabljali zgolj ženski slovnični spol in podčrtajčke za kateri koli spol,'' sem dodala.

''Hudič frdamani, a potem več ne velja, da smo na svetu dvojni ljudje: moški in ženske?''

Vprašanje je sprožilo vročo debato. Drug drugega so spraševali, koliko drugačnih poznajo. Odgovor je bil zmeraj enak: nikogar.

''Ja za koga pa potem delajo skupna stranišča?'' je zanimalo šoferja. Po Evropi je naredil že več deset tisoč kilometrov, a še ni slišal, da bi se na kakšnem od postajališč pred istim straniščem drenjali tako moški kot ženske.

''Hm, a to pomeni, da se bodo začeli fantje oblačiti v roza oblekice, punce pa kopati jarke?'' je zanimalo Jožeta. Mrščil je čelo in si nervozno vihal brke ter se presedal sem in tja.

Malo pred Divačo pa je mikrofon pristal v roki neke mlajše, prijetne svetlolaske.

''Šal, ki ste jih zbijali na račun skupnih stranišč vam čisto nič ne zamerim, četudi so posredno letele tudi name. Sem namreč lezbijka in z Johano, ki sedi zraven mene, živiva skupaj že več kot sedem let. Imava se radi, letos sva si kupili stanovanje, pred ljudmi se nikoli ne skrivava. Moram pa reči, in to v imenu obeh, da nama ves ta cirkus, ki ga nekateri zganjajo okoli naših pravic, ni všeč. Nikoli ne sodelujeva na paradi ponosa. Zakaj le? Ne počutiva se nič drugačni od vas, ravno tako kot vsi, jeva, spiva, hodiva v službo, se jeziva, prepevava, jočeva. Ne želiva si čisto nobenih privilegijev, nikogar, ki bi nama na čast renoviral stranišča, nočeva čisto nobene posebne pozornosti! Veseli pa bi bili, če naju sprejmete takšni, kot sva. Upam si reči, da se obe trudiva, da delava dobro, da sva prijazni do vseh ljudi. Za naju samo to šteje! Sočloveka vendar ne sodimo po spolni usmeritvi, temveč po tem, kakšen človek je!''

Globoko je zajela sapo, se nasmehnila in izročila mikrofon vodički.

Vsi, brez izjeme smo ji na ves glas zaploskali. In potem so od njiju želeli slišati še več. Kako živita, kako sta se spoznali, kaj počneta. Gospodični sta za ozaveščenost v dobre pol ure, kolikor nas je ločilo do cilja, naredili daleč, daleč več kot vsi nesmiselni in butasti podčrtaji skupaj!

V trenutku, ko sta povedali, da se ne počutita čisto nič drugačni, da si tudi ne želita, da bi imeli kakršnekoli privilegije, sta se prikupili vsem - od šoferja do vodičke, ki je ima za spomin izročila dve figurici.

Pa smo bili na koncu res vsi zadovoljni: četudi se nismo poznali, smo si tisti dan zaupali marsikaj. Celo možakar, ki je imel težave s prostato, se je počutil lažje, ko je malo potarnal, gospodični pa prav tako. Skupaj reševati svet je nekaj najlepšega! Bili smo si tako blizu, kot bi se poznali že od vekomaj.

''Meni se pa zdi, da hoče nekdo tudi s temi podčrtaji in skupnimi stranišči služiti in voditi ljudi za nos!'' je dodal piko na i Igor, preden ga je žena povlekla za seboj, ker se ji je zdelo, da se je preveč obiral.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30