Izobraževanje za trg dela … ali za zagotavljanje delovnih mest učiteljev?

Pogledi

Gostujoči avtor

Komentarjev: 34

Pred nekaj dnevi je dobila močno medijsko podporo novica, da vlada na seji ni dala soglasja k razpisu za vpis na fakultete v prihodnje študijsko leto. Za kritike vladajoče koalicije je to ponoven dokaz nesposobnosti oz. celo škodljivosti celotne vlade, ali vsaj šolskega ministrstva. Ki naj bi posegal v avtonomnost visokošolskih zavodov, ogrožal vpis ali kar sam obstoj, po občutljivosti očitno mimozi podobnega, celotnega šolskega sistema. Najmanj, kar je zato razumnemu državljanu smiselno storiti, je skušati pogledati širšo sliko, katere prestavitev podaje soglasja razpisu za nekaj dni predstavlja zgolj delček celote.

Posnetek komentarja dr. Zorana Vaupota je na voljo na koncu prispevka.

Dobro, lahko se vsaj delno strinjamo s kritikami tistih, ki bi morali pravočasno pripraviti ustrezno gradivo za naknadno obravnavo pristojnega odbora, ki bi moral presojati skladnost razpisnih vsebin s kadrovskimi potrebami gospodarstva, javnega sektorja oz. celotne države. Ampak celoten terminski plan aktivnosti kaže na nekaj drugega. Da je to gradivo bilo, tako letos kot že v preteklih letih, očitno zgolj formalni pogoj, ki ga je pač treba izpolniti in potem se takšen razpis, kot je bil pripravljen, lahko objavi. Za dejanske namene resne, vsebinske presoje omenjenega gradiva nekaj dni gotovo ne zadošča. In tako njegovi pripravljavci kot zakonodajalec bi morali v časovnici sprejemanja razpisa predvideti tudi čas za morebitne pripombe, na njih temelječe popravke, ki lahko privedejo do posledičnih sprememb razpisnih vsebin.

Dogajanje v zadnjih dneh je nehote razgalilo avtomatizem sprejemanja odločitev, ki sicer temeljijo na spoštovanju formalnih predpisov, dejansko pa si večina njih v pristojnem delu javne uprave želi čim manj poseganja politike v obstoječe pogoje delovanja

Dogajanje v zadnjih dneh je tako nehote razgalilo avtomatizem sprejemanja odločitev, ki sicer temeljijo na spoštovanju formalnih predpisov, dejansko pa si večina njih v pristojnem delu javne uprave želi čim manj poseganja politike v obstoječe pogoje delovanja, ki zagotavljajo stabilnost nespremenljivosti in s tem ohranitev desetletja trajajočih sinekur visokega šolstva, ki učinkovito prispevajo k statičnosti celotne slovenske družbe.

Še posebej visokošolski zavodi spadajo med tiste družbene podsisteme, ki so strateškega pomena za ohranjanje družbenega vpliva, torej oblasti, tistih, ki jih nadzorujejo. Zainteresirani oblikovalci javnega mnenja preko nadzorovanih medijev seveda nikoli ne problematizirajo dejstva, da prebivalci Slovenije jemo kruh, spečen v zasebnih pekarnah. Ali da servisiramo avtomobile v zasebnih avto delavnicah, kupujemo oblačila pri zasebnih trgovcih, dopustujemo v zasebnih apartmajih in kampih ipd.

Nasprotno pa je lastništvo visokošolskih zavodov strateškega pomena. Še posebej tistih, katerih vsebine poučevanja so ozko povezane s sistemskim, političnim obvladovanjem države: pravo, ekonomija, politika in filozofija. Znate morda našteti, koliko dekanov državnih fakultet z naštetih področij, ali celo rektorjev državnih univerz, je zgolj v treh desetletjih slovenske samostojnosti (prej ni bilo sprenevedanja) moč po njihovem javno izraženem političnem prepričanju ali udejstvovanju razvrstiti na stran političnega prostora, ki ga v Sloveniji opredeljujemo kot “desnega”? Kaj pa na “levico”? Slednje gre neprimerno lažje. Čeprav politična pripadnost vodstev menda v ničemer ni vplivala in še vedno ne vpliva na delovanje državnih fakultet. Kje pa. Sama stroka.

Menda si vsi skupaj želimo čim več državnih podjetij in čim manj privatizacije. Da bo lahko politika še naprej odločala, koga bo v njih zaposlila, kateri bodo njihovi dobavitelji in komu se bo doniralo.

Od navideznih do pravih vprašanj

Uporabljena lastniško-ideološka profilacija in izvedena delitev visokega šolstva na zasebno in državno[1] namreč namenoma odvrača pozornost od prave, ki bi morala sprožiti relevantno družbeno debato, tj. delitve na koncesionirane in nekoncesionirane zavode. Prvi za svoje delovanje prejemajo denar davkoplačevalcev, drugi se borijo na trgu.

Čeprav lahko tudi zasebni zavodi zaprosijo za državno koncesijo, pa so pri tem izjemno redko uspešni. Že kakšnih 10 let je tega, kar je to uspelo zadnjemu, če imamo na voljo prave podatke. Tisti, ki trdijo, da je razlog neuspešnosti tako rekoč inherentna nezadostna kakovost delovanja zasebnih, si naj skušajo odgovoriti na vprašanje, koliko državnih fakultet je bilo v enakem obdobju ukinjenih iz razloga slabega dela?

Le nekaj odstotkov slovenskih študentov študira v zasebnih zavodih, od teh zgolj manjši del v takšnih s koncesijami. Izrazito neravnovesje, ki kar kliče po državnih ukrepih pozitivne diskriminacije. In zakaj jih še nismo in nič ne kaže, da jih bomo kmalu dočakali? Saj že vemo: za oblast in iz nje izhajajoč denar gre. In njuno ohranitev za posvečene v preteklosti.

Zaradi tega si menda vsi skupaj želimo čim več državnih podjetij in čim manj privatizacije. Da bo lahko politika še naprej odločala, koga bo v njih zaposlila, kateri bodo njihovi dobavitelji in komu se bo doniralo. Zagovarjamo medije v “naši” lasti. Da bodo pisali na “pravilen” način. Nabijali “njihove”. In ne poročali o “naših” neprijetnih temah. Ne dovolimo razvoja zasebnega zdravstva, ker je to njegova “privatizacija”. Ker bi lahko močnejši, v javnosti vplivnejši zasebniki racionalizirali nabavne tokove in preveč očitno dokazali, da je denarja v zdravstvu več kot dovolj, le nerazumno se ga porablja. In podpiramo državne, “javne” fakultete. Kjer bodo poučevali preverjeni profesorji, podajali “ustrezne”, izpuščali “napačne” vsebine in sooblikovali državljane, ki bodo vse navedeno v zadnjem odstavku jemali kot edino zveličavno in koristno za razvoj domovine v prihodnjih desetletjih.

Tisti, ki se z zadnjimi navedbami morda vendarle ne strinjate, pa si le prikličite v spomin Einsteinovo definicijo norosti: vedno znova delati isto stvar in pričakovati drugačne rezultate.

[1] Zavestno ne uporabljamo pridevnika “javno”, ker so tudi zasebne fakultete javne, njihov študij je odprt za vse študente, ki si tam želijo študirati.
Avtor prispevka je dr. Zoran Vaupot, dekan Fakultete za pravo in poslovne vede, ki deluje v sklopu Katoliškega inštituta.

Povezani članki

34 komentarjev

  2. Zadnji čas je, da vlada prepolovi vpis na vse družboslovne fakultete, brez izjeme.
    Družboslovne fakultete generirajo kader, ki je nezaposljiv. In davkoplačevalci to veselo podpiramo, potem pa jočemo, da naši otroci ne najdejo zaposlitve. In za to krivimo vlado.
    Radi bi imeli čim večjo svobodo in standard, delamo pa po komunistično.
    Se bo potrebno pogledati v ogledalo in odločiti kaj bi radi.

  3. Tovariš Janez Janša nima nobene prave izobrazbe,da bi lahko zasedal kakršnokoli vodilno delovno mesto v gospodarstvu,pa tudi drugje ne.
    Zato želi “izobražene”,samo iz tistih “vaških fakulet”(fakulteto v vsako vas),katere so si umislili njegovi somišljeniki,npr.Jambrek.

    • Izobražen ali ne, v demokraciji ima premier in vlada ( ki sta izvoljena od ljudstva) pravico in dolžnost, da o tem odločata, tako da če želi kdo drug imeti to oblast v rokah, bo čez eno leto priložnost na volitvah. Tudi vi lahko kandidirate, če ste sposobni. Jaz kot davkoplačevalec pa upam, da bodo dobro razmislili, ali res potrebujemo toliko diplomantov FF in FDV, ob tem, ko nam tako primanjkuje zdravstvenih in drugih profilov. Če pa študirajo za veselje, naj študij plačajo sami.

  4. ZELO DOBER PRISPEVEK.

    Res je v največ primerih, tako srednje šole, kot fakultete bolj prilagojeno PROFESORJEM, kot pa dijakom in študentom.

    Če pomislimo, da je za časa VLADE-LDS, takratni minister za šolstvo Gaber, ukinil kar nekaj poklicnih in srednjih šol, povečal pa je družboslovne SREDNJE in prav tako fakultete.

    In profesorji iz takih fakultet, so sedaj veliki kritiki VLADE, če ni izključno Leva.

    Država ima vso pravico, da podpira tiste IZOBRAŽEVALNE ustanove, katere izobrazijo KADER, ki bo zaposljiv doma in tudi drugje po svetu.

    Kot smo brali v zadnjih letih, sta FDV in “Filo-faks” – trdno v rokah Levice.
    V avlah teh Fakultet imajo razne razstave, ki vspodbujajo razuzdanost, pa še stranišča podirajo, ker ne ločijo, kdo je kaj.
    Na filozofski je celo profesor, ki je predaval ETIKO, zraven pa spolno nadlegoval. Kakšen kader nam “proizvedejo” njemu podobni profesorji?

    Vlada dobro razmišlja.
    Prav je, da izobražujemo to, kar je zaposljivo, sicer bomo imeli samo take “umetnike”, kot so na Metelkovi in Rogu, ki bodo razgrajali po mestu in v BREZDELJU zahtevali SOCIALNO PODPORO.
    To pa ni poslanstvo in namen IZOBRAŽEVANJA.

  6. KONČNO!

    Bravo Janša. Potrebujemo bistveno več naravoslovcev in bistveno manj družboslovcev. O tem se pogovarjamo že nekaj desetletij. Čas je, da se v to smer tudi ukrepa. Nimamo univerz zaradi profesorjev, ki potrebujejo službe ampak IZKLJUČNO zaradi mladih, ki potrebujejo izobrazbo, ki se jo na trgu potrebuje.

    • Bravo g. Igor. Potem pa se sprašujete, zakaj levi ne zmorete voditi vlade več kot 2 leti? Najprej je potrebno biti razumsko pismen, da problem ali napisane zakone razumeš, potem pa lahko sprejemaš ustrezne ukrepe in spremembe. Najprej pa moraš poznati sistem v državi, trenutno stanje in kaj želiš doseči.

      • Najprej pa moraš poznati sistem v državi, trenutno stanje in kaj želiš doseči.

        Pa ne moreš nekoga prisiliti, da študira elektrotehniko namesto filozofije! V vseh normalnih državah je tako! No, pod Janšo smo še verjetno samo n od normalne države! Le zakaj je Janezu izobražen družbosloven kader trn v peti???

  8. To o ohranjanju delovnih mest učiteljev drži – že dolgo; govorim iz lastne izkušnje.
    Sprevržen odnos do izobraževanja je pri nas jedro problema. Učitelj teka za učencem, če bi ga smel kaj naučiti, namesto obratno.
    Zaradi podiranja razmerij v naši demografiji je občasno prihajalo do viška učiteljev, v času mojega “cvetenja” pa do viška otrok s posledico, da je lahko šel za učitelja vsak, ki se mu je ljubilo. Pametnejši so potem pobegnili kam drugam, ostali so nas pa učili. Tistih tapravih, poklicanih, je ostalo bolj malo.
    Še večji strel v koleno je visoko šolstvo. Kar je kvalitetnega na ravni študija in študenta, si čimprej najde delo v tujini. Ker jih ne znamo zadržati in to so naši resnični izbrisani. Naši otroci. To je največja rana našega izobraževanja. Da se ne menimo o profesorjih, ki niso “na liniji”, koliko nizkih udarcev so prestregli in jih še dobivajo.
    Janša pa je – kot ponavadi – z zadnjo odločitvijo spet dregnil v osijek. Ose bodo kmalu našle pot nazaj, a opozorilo, da na tem svetu nič ni večnega, je vendarle dobrodošlo.

  9. Izobraževanje v Slovenijije “kšeft”. Nobenega idelalizma ni. Morda ga je nakaj v osnovnih šolah, manj v srednjih šolah, univerze pa so vse skorumpirane in prevladuje le še biznis.
    Najprej je boj za proračunska sredstva, kjer jih dobijo največ priviligiranci na fakultetah s pretežno levičarskim programom. Nato sledijo raziskovalni programi, kjer ima veliko prednost družboslovje in seveda zopet levičarstvo. Na to sledijo magisteriji in doktrati. Velčina gre za prepisovanje in neskončno citiranje, zbiranje citatov. Vse to se plačuje profesorjem, mentorjem, ki služijo in ožemajo nadobudne doktorante.
    Ves šolski sistem strogo nadzoruje levica, ki ne dopušča niti najmanjšega odmika od marksističnih dogem, zato se Slovenija ne more in ne more izviti iz pretekle zgodovine in še vedno caplja nekje med Marxom in Karedljem. Kar poglejte si nadebudnega Igorja, kakšne spušča. Je tipičen izdelek slovenskega šolstva. Žal je takšnih preveč, zato Sloveniji ni pomoči.
    V državi, kjer je več kot polovica izobražencev družboslovcev, izobraženih na temeljih marksizma, napredka ni mogoče pričakovati.
    Ko pride kriza, kakršna je zajela Slovenijo, pa armada prekarcev izšolanih na družboslovnih fakultetah gagne.
    Prehranjevanje množice družboslovcev gre pred vsem na račun delavcev, ki jim družboslovci odžirajo zaslužek. Je to pravično?
    Danes se razkriva, kolikšen denar je namenjen raznim družboslovnim organizacijam. Ali zato živimo bolje?
    Kaj dobrega pa nam nudi Igor?

  10. Vlada naj naredi analizo vpisa tujih študentov. Zakaj, se spomnite prejšnje vlade, ki je na veliko razglašala, da je ali bo omogočila ter financirala okoli 1000 študentov iz bivših republik, pred vsem Makedonije. Torej kaj se dogaja. Na programe, kjer se Slovenci sploh ne vpisujejo, večina na FDV in bi te fakultete v normalnih državah zaprli v Sloveniji umetno držimo pri življenju z plačanim študijem in plačilom stroškov tujim študentom. Kot tudi plačujemo profesorje, ki so sami sebi namen. Npr. poklic novinarja, kdo bo bolj uspešen ali nekdo, ki je končal pravno fakulteto (ali pa ekonomsko ali strojno, glede na področje, ki ga pokriva) ali nekdo, ki je končal novinarstvo, ki bo prodajal floskule, ki so mu jih vcepil na FDV ?

  11. Strinjam se, da je to zadeva, ki jo je treba malo pregledati, narediti zelo obsežno raziskavo, primerjati številke iz preteklosti in predvideti naslednje desetletje, pregledati (ne)zaposljivost, stanje na ZRZS in tako naprej… In šele nato sprejeti določene ukrepe.

    Razpisanih mest bi morali biti nekako toliko, kolikor se strokovnjakov z določenega področja v nekem obdobju rabi. In tisto število učečih se, res vrhunsko izobraziti, da takemu izobražencu res lahko rečeš strokovnjak. Ne pa da imamo vsako leto xy novih diplomantov, ki nato ne vejo kaj bi sami s sabo in delajo vse drugo.

    Z reformo šolstva pa je itak povezano še malo morje drugih reči, od ekonomije, plač itd. tako da naj se najprej res naredi eno obsežno in na številkah temelječo raziskavo, kako in kaj.

Komentiraj