Izobraževanje za trg dela … ali za zagotavljanje delovnih mest učiteljev?

Pred nekaj dnevi je dobila močno medijsko podporo novica, da vlada na seji ni dala soglasja k razpisu za vpis na fakultete v prihodnje študijsko leto. Za kritike vladajoče koalicije je to ponoven dokaz nesposobnosti oz. celo škodljivosti celotne vlade, ali vsaj šolskega ministrstva. Ki naj bi posegal v avtonomnost visokošolskih zavodov, ogrožal vpis ali kar sam obstoj, po občutljivosti očitno mimozi podobnega, celotnega šolskega sistema. Najmanj, kar je zato razumnemu državljanu smiselno storiti, je skušati pogledati širšo sliko, katere prestavitev podaje soglasja razpisu za nekaj dni predstavlja zgolj delček celote.


Posnetek komentarja dr. Zorana Vaupota je na voljo na koncu prispevka.




Dobro, lahko se vsaj delno strinjamo s kritikami tistih, ki bi morali pravočasno pripraviti ustrezno gradivo za naknadno obravnavo pristojnega odbora, ki bi moral presojati skladnost razpisnih vsebin s kadrovskimi potrebami gospodarstva, javnega sektorja oz. celotne države. Ampak celoten terminski plan aktivnosti kaže na nekaj drugega. Da je to gradivo bilo, tako letos kot že v preteklih letih, očitno zgolj formalni pogoj, ki ga je pač treba izpolniti in potem se takšen razpis, kot je bil pripravljen, lahko objavi. Za dejanske namene resne, vsebinske presoje omenjenega gradiva nekaj dni gotovo ne zadošča. In tako njegovi pripravljavci kot zakonodajalec bi morali v časovnici sprejemanja razpisa predvideti tudi čas za morebitne pripombe, na njih temelječe popravke, ki lahko privedejo do posledičnih sprememb razpisnih vsebin.
Dogajanje v zadnjih dneh je nehote razgalilo avtomatizem sprejemanja odločitev, ki sicer temeljijo na spoštovanju formalnih predpisov, dejansko pa si večina njih v pristojnem delu javne uprave želi čim manj poseganja politike v obstoječe pogoje delovanja

Dogajanje v zadnjih dneh je tako nehote razgalilo avtomatizem sprejemanja odločitev, ki sicer temeljijo na spoštovanju formalnih predpisov, dejansko pa si večina njih v pristojnem delu javne uprave želi čim manj poseganja politike v obstoječe pogoje delovanja, ki zagotavljajo stabilnost nespremenljivosti in s tem ohranitev desetletja trajajočih sinekur visokega šolstva, ki učinkovito prispevajo k statičnosti celotne slovenske družbe.

Še posebej visokošolski zavodi spadajo med tiste družbene podsisteme, ki so strateškega pomena za ohranjanje družbenega vpliva, torej oblasti, tistih, ki jih nadzorujejo. Zainteresirani oblikovalci javnega mnenja preko nadzorovanih medijev seveda nikoli ne problematizirajo dejstva, da prebivalci Slovenije jemo kruh, spečen v zasebnih pekarnah. Ali da servisiramo avtomobile v zasebnih avto delavnicah, kupujemo oblačila pri zasebnih trgovcih, dopustujemo v zasebnih apartmajih in kampih ipd.

Nasprotno pa je lastništvo visokošolskih zavodov strateškega pomena. Še posebej tistih, katerih vsebine poučevanja so ozko povezane s sistemskim, političnim obvladovanjem države: pravo, ekonomija, politika in filozofija. Znate morda našteti, koliko dekanov državnih fakultet z naštetih področij, ali celo rektorjev državnih univerz, je zgolj v treh desetletjih slovenske samostojnosti (prej ni bilo sprenevedanja) moč po njihovem javno izraženem političnem prepričanju ali udejstvovanju razvrstiti na stran političnega prostora, ki ga v Sloveniji opredeljujemo kot "desnega"? Kaj pa na "levico"? Slednje gre neprimerno lažje. Čeprav politična pripadnost vodstev menda v ničemer ni vplivala in še vedno ne vpliva na delovanje državnih fakultet. Kje pa. Sama stroka.
Menda si vsi skupaj želimo čim več državnih podjetij in čim manj privatizacije. Da bo lahko politika še naprej odločala, koga bo v njih zaposlila, kateri bodo njihovi dobavitelji in komu se bo doniralo.

Od navideznih do pravih vprašanj


Uporabljena lastniško-ideološka profilacija in izvedena delitev visokega šolstva na zasebno in državno[1] namreč namenoma odvrača pozornost od prave, ki bi morala sprožiti relevantno družbeno debato, tj. delitve na koncesionirane in nekoncesionirane zavode. Prvi za svoje delovanje prejemajo denar davkoplačevalcev, drugi se borijo na trgu.

Čeprav lahko tudi zasebni zavodi zaprosijo za državno koncesijo, pa so pri tem izjemno redko uspešni. Že kakšnih 10 let je tega, kar je to uspelo zadnjemu, če imamo na voljo prave podatke. Tisti, ki trdijo, da je razlog neuspešnosti tako rekoč inherentna nezadostna kakovost delovanja zasebnih, si naj skušajo odgovoriti na vprašanje, koliko državnih fakultet je bilo v enakem obdobju ukinjenih iz razloga slabega dela?

Le nekaj odstotkov slovenskih študentov študira v zasebnih zavodih, od teh zgolj manjši del v takšnih s koncesijami. Izrazito neravnovesje, ki kar kliče po državnih ukrepih pozitivne diskriminacije. In zakaj jih še nismo in nič ne kaže, da jih bomo kmalu dočakali? Saj že vemo: za oblast in iz nje izhajajoč denar gre. In njuno ohranitev za posvečene v preteklosti.

Zaradi tega si menda vsi skupaj želimo čim več državnih podjetij in čim manj privatizacije. Da bo lahko politika še naprej odločala, koga bo v njih zaposlila, kateri bodo njihovi dobavitelji in komu se bo doniralo. Zagovarjamo medije v "naši" lasti. Da bodo pisali na "pravilen" način. Nabijali "njihove". In ne poročali o "naših" neprijetnih temah. Ne dovolimo razvoja zasebnega zdravstva, ker je to njegova "privatizacija". Ker bi lahko močnejši, v javnosti vplivnejši zasebniki racionalizirali nabavne tokove in preveč očitno dokazali, da je denarja v zdravstvu več kot dovolj, le nerazumno se ga porablja. In podpiramo državne, "javne" fakultete. Kjer bodo poučevali preverjeni profesorji, podajali "ustrezne", izpuščali "napačne" vsebine in sooblikovali državljane, ki bodo vse navedeno v zadnjem odstavku jemali kot edino zveličavno in koristno za razvoj domovine v prihodnjih desetletjih.

Tisti, ki se z zadnjimi navedbami morda vendarle ne strinjate, pa si le prikličite v spomin Einsteinovo definicijo norosti: vedno znova delati isto stvar in pričakovati drugačne rezultate.

[1] Zavestno ne uporabljamo pridevnika "javno", ker so tudi zasebne fakultete javne, njihov študij je odprt za vse študente, ki si tam želijo študirati.


Avtor prispevka je dr. Zoran Vaupot, dekan Fakultete za pravo in poslovne vede, ki deluje v sklopu Katoliškega inštituta.




Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30