Po eksodusu katoliških Slovencev, ki so leta ’45 bežali v Italijo in Avstrijo, ter pravem čudežu organizacije, ki jim ga je uspelo na področju šolstva, tiska, verskega življenja, kulture in še marsičesa napraviti v taboriščih, je večji del beguncev do leta ’50 postal izseljencev.
Ko so bili postavljeni pred odločitev: repatriacija (vrnitev v domovino) ali izselitev v prekomorske države, je večina izbrala slednjo – in uspehi so se, morda najizraziteje v Argentini, kjer so jih mnogi poimenovali kar »slovenski čudež v Argentini«, nadaljevali.
»Zakaj čudež? Otroci, rojeni že od staršev, rojenih v Argentini – od takih, ki niso bili še nikoli v Sloveniji – govorijo slovensko tako lepo, jasno, domače, pravilno (ali pa še bolj), kot sredi Slovenije. Mnogi imajo trdno slovensko zavest. […] Če ne upoštevamo judovstva, gre pri argentinski SPE (slovenski politični emigraciji, op. a.) za redek primer, da neka relativno majhna skupnost ljudi s takšno odločnostjo, voljo, zmožnostjo in uspehom ohranja svojo nacionalnost, ne le narodnost,« je leta 1992 pisal Taras Kermauner, slovenski literarni zgodovinar, ki se je ob obisku slovenskih izseljencev nad njihovo skupnostjo navdušil in jo videl celo kot tisto, ki bi lahko narodu v matični državi vrnila pravo smer. A kako je do takšnega razvoja prišlo?
Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom Domovine in bralcem tednika Domovina. Na digitalno naročnino se po znižani poletni ceni 58,80 € na leto ta trenutek še lahko naročite.
V seriji katoliška civilna družba je tudi nekaj člankov, odprtih za vse obiskovalce Domovine
Za ogled članka se
Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom.
Oglejte si naše naročniške pakete.
Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin?
Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski številki 059 020 000 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.
