Iz pretiranega poudarjanja greha, strahu pred peklom in Boga kot strogega sodnika smo zašli v drugo skrajnost (3. del)

POSLUŠAJ ČLANEK
Sredi decembra smo na Domovini predstavili rezultate obširne raziskave o duhovnosti in veri mladih ter njihovem mnenju o Cerkvi, zatem pa se z relevantnimi strokovnjaki posvetili dvema vprašanjema, izhajajočima iz študije: kako v mladih vzpodbuditi željo po osebnem odnosu z Bogom in kako naj Cerkev mladim približa svoj moralni nauk.

Tokrat pa smo s sestro Rebeko Kenda in duhovnikoma Aljažem Kraševcem ter Slavkom Rebcem razmišljali o podobi Boga med mladimi. Kot je pokazala raziskava, namreč praktično vsi mladi verjamejo, da Bog ljubi vse ljudi, ne glede na njihove napake, kar nekaj manj – 78 % – pa, da bo Bog ljudi tudi sodil glede na to, kar so oz. niso naredili.

Vsaj na prvi pogled rezultati tako kažejo, da je Cerkev v zadnjih desetletjih dobro predajala sporočilo o neizmerni Božji ljubezni, manj pa nam je usidrala v zavest njegovo vlogo pravičnega sodnika. Gre pri tem lahko za napačen vtis, podobo o Bogu? Je mladim prikazan le del (lastnosti) Božje osebe? Se je tako mladim približala in preprečila, da bi jih grožnja in strogost od Cerkve odgnala? Ali pa je šla predaleč in premalo poudarjala del svojega nauka? Bi ta mladim koristil ali škodil? Če koristil, zakaj? Kako ga potemtakem poudariti, kaj izpostavljati pri verski vzgoji, nagovorih ...?

Sestra Rebeka, voditeljica duhovnih vaj v Kanjem Dolu in Stični, odgovarja:

Lk 13,24 Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli.

Foto: http://www.solske-sestre.si


Gre za učinek tehtnice. Ker je v preteklosti veliko škode naredilo pretirano poudarjanje greha, strahu pred peklom in Boga kot strogega sodnika, smo zašli v drugo skrajnost. Prvo odbija, drugo zavaja. Trganje posameznih odlomkov iz Božje besede in všečnost pri razlagi je huda zloraba.

Bog je res neskončno usmiljen, celo Usmiljenje samo je. Ampak, kaj je Božje usmiljenje? Da sebi in drugim damo to, kar je dobro, ne kar si želimo. »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.« (Mt 5,17)

Jezus se ni trudil, da bi privabil ljudi, pač pa, da jim oznani Božje kraljestvo. Bogatemu mladeniču ni rekel ˝Ok, pa obdrži bogastvo, samo ne hodi proč!˝ Tudi apostolom, ko so ga zapustile množice, ne: ˝Vsaj vi ostanite, nisem mislil tako resno. Gremo na sladoled in potem brcat žogo.˝ Rekel je: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67)

Iz usmiljenja, da bi se čim več ljudi rešilo, je v templju vzel bič v roke in razgnal trgovce (Jn 2,15). Iz usmiljenja je ozmerjal farizeje z grobovi (Lk 11,14) in gadjo zalego (Mt 23,33). Iz usmiljenja je prestrašene učence na viharnem morju okaral: »Kaj se bojite, maloverni?« (Mt 8,26). Iz usmiljenja je tolažil, zdravil, učil, obujal, izganjal … Peter je mislil, da je usmiljen, ko je Jezusu branil trpljenje, pa ga je ta ostro zavrnil: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« (Mr 8,33) Morda imamo sami Petrov problem – da mislimo na človeško, ne na Božje.

Božja ljubezen ni razvajanje, ampak darovanje. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13) Jezus postavi jasne pogoje za svoje učence: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« (Lk 9,23)

Kot pogoj za vstop v nebeško kraljestvo ne navede dobrih ali slabih dejanj, ampak DELATI ali NE DELATI dobro: »Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili. Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,45-46)

In še resno svarilo za nas, če bi mlade želeli vabiti iz sebičnih namenov, da bi napolnili semenišča, redovne skupnosti in župnišča: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi.« (Mt 7,15)

Bog kot dedek mraz


Aljaž Kraševec, kaplan v župniji Šentvid pri Stični, se strinja, da je pogosto mladim prikazan le del (lastnosti) Božje osebe. Pravi, da "danes ne samo ljudje s 'cerkveno' avtoriteto v katehezah in pridigah, ampak tudi starši z vzgojo in celotna družba prikazuje Boga kot dedka mraza". Kot razloži, se razodetja (Svetega pisma in tradicije) "ne postavlja več za avtoriteto podobe Boga, ampak namesto tega osebni vtis in nekakšne posvetne pogruntavščine. Namesto da bi črpali podobo Boga iz Svetega pisma, cerkvenih očetov, katekizma in tudi zasebnih razodetji, ki so od Cerkve označena kot "zaupanja vredna", so vzeli za avtoriteto bajke različnih teologov."

Kraševec meni, da se je Cerkev s tem mladim na prvo žogo morda približala, dolgoročno pa jih je odgnala. "Ne bati se" namreč, kot pravi, hkrati pomeni tudi "ne imeti spoštovanja". Nadaljuje, da pozna zgodbe mladih, ki jim je duhovnik pri verouku vzel strah pred grehom s pavšalno razlago, in "ni se dobro končalo, čeprav je bil takrat 'car'".

"Samo Resnica je zanimiva, osebna mnenja niso. Cerkev, kakor Kristus, je poklicana, da z vso jasnostjo oznanja Resnico. Prilagoditev svetu dolgoročno ne prinese sadov," še zapiše in doda: "Nepravi oz. meglen nauk vodi v nepravo oz. megleno življenje. Greh je naš najhujši sovražnik in napačen nauk vodi vedno v greh. Zato so se tudi tako bali prvi Kristjani, da ohranijo pravi nauk, saj so se zavedali, da bodo brez pravega nauka izgubili tudi pravo življenje, ki vodi v nebesa."

Kako potemtakem ta nauk poudariti? Tako, da se držimo besed apostola Pavla: "Ničesar nisem zamolčal, vso Božjo voljo sem vam oznanil." (Apd 20,27) In pa seveda reka: Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti, pravi Kraševec in sklene s poudarkom, da pa je izvor problema v neprepričljivi in banalni liturgiji: "lex orandi – lex credendi – lex vivendi" ("kakor molimo, tako verujemo, tako živimo").

Duhovnik koprske škofije Slavko Rebec pa v svojem odgovoru zapiše:

Ob tem vprašanju lahko poleg analize vere mladih odkrivamo tudi pomanjkljivosti statistične presoje osebnega verovanja. Iz izkušenj srečevanja z mladimi menim, da tega, da verujejo, da Bog ljubi vse ljudi, ne moremo trditi za mlade na splošno, prav tako niti ne za vse tiste, ki so npr. birmani oz. se udeležujejo različnih srečanj mladih. Srečujem namreč mlade, ki imajo zelo velike težave s podobo samega sebe, so depresivni, nezadovoljni, počutijo se neuspešne in tudi Boga ne doživljajo kot osebo, ki jih ima rada in jih sprejema nepopolne.

Hkrati tudi menim, da ob trditvi »Bog ljubi vse ljudi« ne gre za preveč izrazito osebno vero, da Bog res ima rad mene kot posameznika, ampak bolj za neko splošno, skoraj filozofsko ali duhovno nevtralno mnenje o Bogu. Če je Bog, potem že mora imeti rad vse ljudi, kakšen Bog bi sicer bil!? Ni mi poznano, ali in v kolikšni meri je raziskava to preverila oz. ali je to možno preveriti s primerjanjem odgovorov.

Ob tem premisleku se mi poraja vprašanje, ali smo res mladim dobro oznanili neizmerno Božjo ljubezen v njeni totalnosti, ali smo morda oznanili bolj romantiziranega Boga, ki ljubi človeka in ga »boža«. V tem pogledu je potrebna pozornost ob pogosto izrečnem stavku: »Bog te sprejema in ljubi takega, kot si.« To je res, Bog ima človeka rad, tudi kadar je v grehu. A ne zato, da bi ostal tak, ampak ga Božja ljubezen vabi in navdihuje, da bi postajal svet.

Zato je pri oznanjevanju vere povsem na mestu poudariti tudi Božjo zahtevnost do človeka in njegovo vlogo sodnika, kot je, recimo, prikazana v priliki o poslednji sodbi (prim. Mt 25,31-46).

Pogled na zgodovino pokaže, da so v različnih obdobjih v oznanjevanju izstopale različne Božje lastnosti in tako je tudi danes. V tem ne vidim nič tragičnega. V splošni krizi morale bi morda res veljalo malo več govoriti o Bogu, ki sodi. Je pa to v veliki meri odvisno od oznanjevalca in od mladih, ki jih nagovarjam.

Osebno mi je blizu izražanje v podobah. Zato bi mladim rekel, da je Bog kot trener neke ekipe. Vse igralce sprejme take, kot so. Najde jim mesto v ekipi, skladno z njihovimi sposobnostmi. A se s tem ne zadovolji. Trenira jih, da bi postali boljši. In je do njih zahteven. Pove jim, kaj so naredili dobro, kaj pa slabo in morajo popraviti. Pri tem pa so ekipe in igralci, ki bolj napredujejo, če je trener z njimi mil in jih spodbuja. Druge ekipe in igralci pa potrebujejo ostrega trenerja, ki zna nahruliti in ukazati.

Če športni trenerji znajo prepoznati, kaj kakšen igralec ali ekipa potrebuje, potem sem prepričan, da Bog še veliko bolj ve, kakšna njegova podoba bolj spodbuja mladega, ljubeči spodbujevalec ali pravični sodnik. In v bistvu niti ne gre za »ali«. Saj ljubeči spodbujevalec, ki ne pove kaj je narobe, ni ljubeči, je lažnivi. In sodnik, ki nima rad tistega, ki sodi, ne bo pravičen, ampak maščevalen.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike