Sredi decembra smo na Domovini predstavili rezultate obširne raziskave o duhovnosti in veri mladih ter njihovem mnenju o Cerkvi, zatem pa se z relevantnimi strokovnjaki posvetili dvema vprašanjema, izhajajočima iz študije: kako v mladih vzpodbuditi željo po osebnem odnosu z Bogom in kako naj Cerkev mladim približa svoj moralni nauk.
Tokrat pa smo s sestro Rebeko Kenda in duhovnikoma Aljažem Kraševcem ter Slavkom Rebcem razmišljali o podobi Boga med mladimi. Kot je pokazala raziskava, namreč praktično vsi mladi verjamejo, da Bog ljubi vse ljudi, ne glede na njihove napake, kar nekaj manj – 78 % – pa, da bo Bog ljudi tudi sodil glede na to, kar so oz. niso naredili.
Vsaj na prvi pogled rezultati tako kažejo, da je Cerkev v zadnjih desetletjih dobro predajala sporočilo o neizmerni Božji ljubezni, manj pa nam je usidrala v zavest njegovo vlogo pravičnega sodnika. Gre pri tem lahko za napačen vtis, podobo o Bogu? Je mladim prikazan le del (lastnosti) Božje osebe? Se je tako mladim približala in preprečila, da bi jih grožnja in strogost od Cerkve odgnala? Ali pa je šla predaleč in premalo poudarjala del svojega nauka? Bi ta mladim koristil ali škodil? Če koristil, zakaj? Kako ga potemtakem poudariti, kaj izpostavljati pri verski vzgoji, nagovorih …?
Lk 13,24 Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Gre za učinek tehtnice. Ker je v preteklosti veliko škode naredilo pretirano poudarjanje greha, strahu pred peklom in Boga kot strogega sodnika, smo zašli v drugo skrajnost. Prvo odbija, drugo zavaja. Trganje posameznih odlomkov iz Božje besede in všečnost pri razlagi je huda zloraba. Bog je res neskončno usmiljen, celo Usmiljenje samo je. Ampak, kaj je Božje usmiljenje? Da sebi in drugim damo to, kar je dobro, ne kar si želimo. »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.« (Mt 5,17) Jezus se ni trudil, da bi privabil ljudi, pač pa, da jim oznani Božje kraljestvo. Bogatemu mladeniču ni rekel ˝Ok, pa obdrži bogastvo, samo ne hodi proč!˝ Tudi apostolom, ko so ga zapustile množice, ne: ˝Vsaj vi ostanite, nisem mislil tako resno. Gremo na sladoled in potem brcat žogo.˝ Rekel je: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67) Iz usmiljenja, da bi se čim več ljudi rešilo, je v templju vzel bič v roke in razgnal trgovce (Jn 2,15). Iz usmiljenja je ozmerjal farizeje z grobovi (Lk 11,14) in gadjo zalego (Mt 23,33). Iz usmiljenja je prestrašene učence na viharnem morju okaral: »Kaj se bojite, maloverni?« (Mt 8,26). Iz usmiljenja je tolažil, zdravil, učil, obujal, izganjal … Peter je mislil, da je usmiljen, ko je Jezusu branil trpljenje, pa ga je ta ostro zavrnil: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« (Mr 8,33) Morda imamo sami Petrov problem – da mislimo na človeško, ne na Božje. Božja ljubezen ni razvajanje, ampak darovanje. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13) Jezus postavi jasne pogoje za svoje učence: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« (Lk 9,23) Kot pogoj za vstop v nebeško kraljestvo ne navede dobrih ali slabih dejanj, ampak DELATI ali NE DELATI dobro: »Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili. Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,45-46) In še resno svarilo za nas, če bi mlade želeli vabiti iz sebičnih namenov, da bi napolnili semenišča, redovne skupnosti in župnišča: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi.« (Mt 7,15) Aljaž Kraševec, kaplan v župniji Šentvid pri Stični, se strinja, da je pogosto mladim prikazan le del (lastnosti) Božje osebe. Pravi, da “danes ne samo ljudje s ‘cerkveno’ avtoriteto v katehezah in pridigah, ampak tudi starši z vzgojo in celotna družba prikazuje Boga kot dedka mraza”. Kot razloži, se razodetja (Svetega pisma in tradicije) “ne postavlja več za avtoriteto podobe Boga, ampak namesto tega osebni vtis in nekakšne posvetne pogruntavščine. Namesto da bi črpali podobo Boga iz Svetega pisma, cerkvenih očetov, katekizma in tudi zasebnih razodetji, ki so od Cerkve označena kot “zaupanja vredna”, so vzeli za avtoriteto bajke različnih teologov.” Kraševec meni, da se je Cerkev s tem mladim na prvo žogo morda približala, dolgoročno pa jih je odgnala. “Ne bati se” namreč, kot pravi, hkrati pomeni tudi “ne imeti spoštovanja“. Nadaljuje, da pozna zgodbe mladih, ki jim je duhovnik pri verouku vzel strah pred grehom s pavšalno razlago, in “ni se dobro končalo, čeprav je bil takrat ‘car‘”. “Samo Resnica je zanimiva, osebna mnenja niso. Cerkev, kakor Kristus, je poklicana, da z vso jasnostjo oznanja Resnico. Prilagoditev svetu dolgoročno ne prinese sadov,” še zapiše in doda: “Nepravi oz. meglen nauk vodi v nepravo oz. megleno življenje. Greh je naš najhujši sovražnik in napačen nauk vodi vedno v greh. Zato so se tudi tako bali prvi Kristjani, da ohranijo pravi nauk, saj so se zavedali, da bodo brez pravega nauka izgubili tudi pravo življenje, ki vodi v nebesa.” Kako potemtakem ta nauk poudariti? Tako, da se držimo besed apostola Pavla: “Ničesar nisem zamolčal, vso Božjo voljo sem vam oznanil.” (Apd 20,27) In pa seveda reka: Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti, pravi Kraševec in sklene s poudarkom, da pa je izvor problema v neprepričljivi in banalni liturgiji: “lex orandi – lex credendi – lex vivendi” (“kakor molimo, tako verujemo, tako živimo”). Ob tem vprašanju lahko poleg analize vere mladih odkrivamo tudi pomanjkljivosti statistične presoje osebnega verovanja. Iz izkušenj srečevanja z mladimi menim, da tega, da verujejo, da Bog ljubi vse ljudi, ne moremo trditi za mlade na splošno, prav tako niti ne za vse tiste, ki so npr. birmani oz. se udeležujejo različnih srečanj mladih. Srečujem namreč mlade, ki imajo zelo velike težave s podobo samega sebe, so depresivni, nezadovoljni, počutijo se neuspešne in tudi Boga ne doživljajo kot osebo, ki jih ima rada in jih sprejema nepopolne. Hkrati tudi menim, da ob trditvi »Bog ljubi vse ljudi« ne gre za preveč izrazito osebno vero, da Bog res ima rad mene kot posameznika, ampak bolj za neko splošno, skoraj filozofsko ali duhovno nevtralno mnenje o Bogu. Če je Bog, potem že mora imeti rad vse ljudi, kakšen Bog bi sicer bil!? Ni mi poznano, ali in v kolikšni meri je raziskava to preverila oz. ali je to možno preveriti s primerjanjem odgovorov. Ob tem premisleku se mi poraja vprašanje, ali smo res mladim dobro oznanili neizmerno Božjo ljubezen v njeni totalnosti, ali smo morda oznanili bolj romantiziranega Boga, ki ljubi človeka in ga »boža«. V tem pogledu je potrebna pozornost ob pogosto izrečnem stavku: »Bog te sprejema in ljubi takega, kot si.« To je res, Bog ima človeka rad, tudi kadar je v grehu. A ne zato, da bi ostal tak, ampak ga Božja ljubezen vabi in navdihuje, da bi postajal svet. Zato je pri oznanjevanju vere povsem na mestu poudariti tudi Božjo zahtevnost do človeka in njegovo vlogo sodnika, kot je, recimo, prikazana v priliki o poslednji sodbi (prim. Mt 25,31-46). Pogled na zgodovino pokaže, da so v različnih obdobjih v oznanjevanju izstopale različne Božje lastnosti in tako je tudi danes. V tem ne vidim nič tragičnega. V splošni krizi morale bi morda res veljalo malo več govoriti o Bogu, ki sodi. Je pa to v veliki meri odvisno od oznanjevalca in od mladih, ki jih nagovarjam. Osebno mi je blizu izražanje v podobah. Zato bi mladim rekel, da je Bog kot trener neke ekipe. Vse igralce sprejme take, kot so. Najde jim mesto v ekipi, skladno z njihovimi sposobnostmi. A se s tem ne zadovolji. Trenira jih, da bi postali boljši. In je do njih zahteven. Pove jim, kaj so naredili dobro, kaj pa slabo in morajo popraviti. Pri tem pa so ekipe in igralci, ki bolj napredujejo, če je trener z njimi mil in jih spodbuja. Druge ekipe in igralci pa potrebujejo ostrega trenerja, ki zna nahruliti in ukazati. Če športni trenerji znajo prepoznati, kaj kakšen igralec ali ekipa potrebuje, potem sem prepričan, da Bog še veliko bolj ve, kakšna njegova podoba bolj spodbuja mladega, ljubeči spodbujevalec ali pravični sodnik. In v bistvu niti ne gre za »ali«. Saj ljubeči spodbujevalec, ki ne pove kaj je narobe, ni ljubeči, je lažnivi. In sodnik, ki nima rad tistega, ki sodi, ne bo pravičen, ampak maščevalen.
Bog kot dedek mraz
Predlagam, da podobna vprašanja postavite še kakšnemu vernemu terapevtu-teologu, ki se ukvarja z mladimi. Upam, da to zakladnico modrosti in izkušenj, ki jo imajo na Teološki fakulteti, kaj izkoristijo tudi pri formaciji bodočih duhovnikov. Čeprav glede na kakšne izjave mladega duhovnika (“Ne bati se” namreč hkrati pomeni tudi “ne imeti spoštovanja“) sklepam, da terapevte vključujejo (pre)malo. Malo mi je hudo za ljudi, ki se bojijo Boga. Ali staršev. Kar je tesno povezano. Upam, da bodo ti travmirani ljudje v življenju s svojo strašljivo podobo Boga prestrašili čim manj mladih ljudi. Ki itak že imajo dovolj dvomov o tem, da jih ima Bog res rad, kot je lepo povedal g. Slavko. Oz. lahko načeloma verjamejo v to, doživljajo pa tega ne. O čemer je zadnjič govoril Drago Jerebic: https://youtu.be/hA7vptqco_U
Drugače pa, a ni že Janez rekel nekaj o tem, da v ljubezni ni strahu (1 Janez 4:18) …
Ja, strašno se izpušča, pozablja zgodovinskega Jezusa.
Strašno pomembno!!!
Je Bog – ni Boga?
—————————————————
Potem najdejo resničnega, zgodovinskega Jezusa, ki je dokumentarno hodil, bival, so ga ujeli, mučili in umorili … torej je obstajal in je šel v Nebesa in tako dalje in tako dalje….
Kdo še vpraša ali Bog obstaja potem ? Lahko rečete temu izvajanju poden nakladaštva če hočete, ampak deluje….
Niti se ni treba veliko matrati, zadeve so v tiskani literaturi, na Yutubu pa je tega ogromno in je strašno veselje gledati v živo Jezusove kraje in ostanke iz tedanjih časov v vseh mogočih formah od izkopanin, malih fragmnentov, do neverjetnosti, ki v živo približajo čas v katerem je živel in ga “spajajo” z realnostjo doživetega sveta današnjih, in otrok in mladostnikov, da starejših, ki nimajo pojma o zadevah, niti ne govorim.
Drugo : strašna visokoleteča akademska visočina predavanj, govorejenja in pridiganja večkrat ne koristi in odbija in umanjka jasnosti in preglednosti, konkretnosti, živosti…
Še to: po mojem se nikjer tako očitno ne kaže, kako smo kot ljudje ranjeni, kot v tem, da dejansko verjamemo, da je nasilje v odnosih lahko kadarkoli koristno in dobro. Npr. vzbujanje strahu, kričanje, poniževanje … Res je tragično to prepričanje, da otrokom nasilje koristi. In da je nasilje v odnosih normalno in zaželeno. V resnici je zloraba šibkejšega. Ljudje rastemo in cvetimo v prijaznih, sočutnih, spoštljivih odnosih … Ponižujoči in strah vzbujajoči odnosi pa nas samo ranijo, posebno otroke in mlade, ki so posebej občutljive in nežne duše. Zakaj se ne bi odrekli nasilju in raje ustvarjali bolj varnega in prijaznega sveta za vse? Ne, nihče ne “potrebuje” trenerja, ki zna nahruliti. Tudi ne duhovnika, starša, učitelja … Kričanje je oblika nasilnega vedenja in nasilja nihče ne “potrebuje”. Nasilje je vedno stranpot.
In tudi Bog ni nasilen. Težko si predstavljam, da bi množice drle za jeznim in nasilnim človekom. Nasprotno, Jezus je moral biti neverjetno sočuten, sproščen, nežen, ne strah vzbujajoč … skratka “varen”, da so se mu upali približati ljudje z roba družbe in da so se v njegovi bližini počutili varne.
Vsaka oblika nasilja, pritiska, omalovaževanja, zapostavljanja, strašenja, pogojevanja, izkoriščanja, anarhičnega strašenja s prispodobami, grožnje-čeprav zavite v meglo – vse to dela gromozansko škodo.
Človeku ostane vse v podzavesti in deluje razdiralno, negativno, škodljivo za ves čas življenja
in povzroča posledice , ki so spet vir za nove nadgrajene traumatske vzgibe in ravnanja in s espet zadeva zaverti, eskalira in se debeli dosje slabega…
Hojla, na hitro sem šel skozi, še najbolj sem zastopil g.Kraševca in bi reku naslednje, na hitro:
Dobra, strašno koristna debata in tudi dobra ampak neprecizirane teme…tralala – silno važno.
Mislim, da je preveč okolišenja.
Ne gre se naravnost, se ne specificira in to vodi v ugibanje in mečkanje, negotovost …
Fantje, g.kalpan Kraševec, treba je reči bobu bob. O čem govorite, saj samo ugibamo.
Prosim lepo, čas hiti, treba je dodati zdaj ko je železo vroče!
KATERA BOŽJA ZAPOVED JE V DEBATI ?
O katerem grehu je govora? Katera zabloda ? Za kateri greh je teolog ali duhovnik razlagal tako, da se je vse razvodenelo in slabo končalo?
Ne bom pisal o term kaj si jaz mislim, da debatirate, vi ste na potezi, nalijte čisto vino, čimprej.
Šele potem se lahko razvije debata kaj in kje in kdaj je izhod, kaj narediti, kako ravnati, povejte kaj so tisti “teologi” konkretno bluzili in zavajali in bili frajerji….tega ni malo.
Prosim za odgovor z naslednjim člankom, pa ne zame… HVALA LEPA !
Bravo, Jasna.
Še malo in boste TLMjevci ponovno odkrili toplo vodo, kot ste nedavno sveče in jutranjo mašo. Bog je ljubezen, berete v Svetem pismu. Vam tako priljubljeni ter od vas pogosto citirani papež Benedikt je to oznanjal leta in leta. Je zdaj skrajnež?
Naslednjič lahko za mnenje povprašajte še nekaj mož in žena z veliko družino in daljšim zakonskim stažem. Zanesljivo več vedo o ljubezni, usmiljenju, odpuščanju in sojenju od nekoga, ki je o tem le nekaj slišal ali prebral.
Zelo dobri komentarji intervjuvancev.
Najprej bi se rad obregnil ob trditev, da je v preteklosti ‘veliko škode naredilo preveliko poudarjanje greha’. Sam menim, da se je v slovenskem katolištvu razpasla neka lažna travma in fama o ”strašni” moralni vzgoji, ki jo razširjajo celo verni ljudje. Nasprotno pa mislim, da se je takrat celovito oznanjalo Resnico, sedaj pa s pogledom nazaj mnogi katoliki, ki ne verjamejo več v obstoj pekla in hudiča, ter trdijo, da je dovolj biti samo ”dober v srcu, zato pa ne potrebujemo Cerkve”, svoje stališče opravičujejo s travmatiziranjem katoliške preteklosti.
S pretiranim poudarjanjem Božjega usmiljenja ter zavračanjem ”prestroge” Cerkve naših (pra-)babic ter (pra-)dedov se je navsezadnje tekom svojega dela vedno soočala sestra Rebeka Kenda. Sestra Rebeka je bila na svojih duhovnih vajah zahtevna in pravoverna že pred desetletji, ko se je v Cerkev na Slovenskem že priplazil duh ”vsesplošnega” Božjega usmiljenja, ki ”ne pozna več greha” in si je iz tega naslova med laiki pridobila kar nekaj nasprotnikov, čeprav je njeno delo še posebej iz današnjega vidika izjemno dragoceno in daje bogate sadove. In kot pravi s. Rebeka, je olepševanje teh zadev, še posebej v sedanjih trenutkih, ko se želi na silo ”popraviti” Cerkvene statistike, sebično.
Gospod Kraševec je po drugi strani lepo poudaril premalokrat slišano dejstvo, da nepravi nauk, ki se ga otrokom in mladim posreduje v prvih letih njihovega odraščanja, nato vodi v ”megleno” ”nejasno” versko življenje, od katerega ne moremo pričakovati duhovnih sadov. Že iz tega vidika bi vsi katoliki na Slovenskem morali dobro premisliti ali ni to tako razširjeno stališče o Bogu, ki je sama ljubezen in nič drugega, na nek način shizofreno, kjer z nezahtevnim ter neinspirativnim podajanjem Nauka želimo iz vernikov narediti goreče katolike ter spodbujati trdne duhovne poklice?
Navsezadnje pa je o tej problematiki že v pokoncilskih časih govoril Božji služabnik Anton Strle, duhovnik in profesor na TEOF (danes v procesu za beatifikacijo), ki ga je že v takratnih časih skrbelo stanje v Cerkvi na Slovenskem. Na enem izmed svojih predavanj bodočim duhovnikom, kjer se je vnela razprava ali pekel obstaja ali ne in ali je to način s katerim Cerkev straši ljudi, je profesor odločno zagovarjal nauk Cerkve o poslednjih rečeh (smrt, sodba, pekel, nebesa) ter dejal: ”Gospodje, kam pa pridemo, če ni pekla?” S tem je prof. Strle že takrat opozoril na pomembnost učenja o obstoju pekla, saj bodo v nasprotnem primeru mnoge duše prišle tja, ker ne bodo o tem poučene in ne bodo imele strahospoštovanja pred Bogom.