Iz naroda hlapcev v narod junakov oz. iz naroda omikancev v narod prostakov

Privzeta profilna slika
Rajko Podgoršek
Vir foto: dz-rs.si
Med drugo svetovno vojno naj bi, vsaj tako so nas učili v »svitlih časih naše Domovine«, Osvobodilna fronta slovenskega naroda preko Narodnoosvobodilnega boja predrugačila značaj slovenskega človeka. No, Resnica je prišla na plano in od vsega skupaj v letu Gospodovem 2020 ni ostalo več dosti.

Je pa idejnim naslednikom teh slovenskih reformatorjev v času slovenskega parlamentarizma v hram mlade demokracije očitno uspelo zasejati seme prostaštva in vsakršnih ostalih vulgarnosti. In ker se je le teh v zadnjih mesecih nabralo zvrhan koš in še čez, je končno prišel čas, da s sprejemom etičnega kodeksa potegnemo ročno zavoro.


Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.





Etični kodeks naj bi bil v mislih nekaterih že v bolj uglajenih letih slovenskega parlamentarizma, davnega leta 1993. Toda sedaj, ko smo mu po vseh teh letih že res čisto blizu se zdi, da je že po prvih odzivih tako s strani samih predlagateljev kot tudi ostalih političnih akterjev jasno, da predlagani dokument v bistvu ničesar ne rešuje. Drži sicer, da se velika večina državljanov lahko strinja s poslancem SMC-ja, g. Gregorjem Peričem, ki je pravilno ugotovil, da je hram demokracije postal »pravi zverinjak«. Toda v isti sapi je vodja poslanske skupine SD-ja g. Matjaž Han nazadnje že priznal, da »Veliko drugače, če ne bomo spremenili svojega vedenja, ne bo.«  

Ob sprejemanju kodeksa se nam tako že ponuja velika skušnjava, da delitev predlagateljev (stranke SMC, LMŠ, SD, NSi, SAB, DeSUS) ter njegovih nasprotnikov (strank SDS, Levice in SNS) preslikamo na obris delitve na zmerne in radikalne sile slovenskega parlamentarizma. Toda ali ni tako poenostavljanje bolj pobožna želja upravljavcev slovenske medijske scene, da nam še enkrat več vsilijo svoj edino zveličavni 'prav'?
Kdor misli, da bomo vzroke za parlamentarne izpade v zadnjih mesecih, ki pravzaprav sovpadajo z nastopom tretje Janševe Vlade, "ozdravili" z nekim kodeksom, je zelo milo rečeno naiven.

Kdor misli, da bomo vzroke za parlamentarne izpade v zadnjih mesecih, ki pravzaprav sovpadajo z nastopom tretje Janševe Vlade, "ozdravili" z nekim kodeksom, je zelo milo rečeno naiven. Ali ni predlagani kodeks pravzaprav lep kamenček v mozaiku slovenske zbirokratiziranosti vsega? Še več, na tem mestu se lahko celo strinjamo s poslancem Levice, g. Matejem T. Vatovcem, da "Ne moremo pričakovati, da bodo nekateri politiki drugačni zaradi nekaj strani pravil, ki tudi formalno ne bodo zares udarila poslancev tam, kjer bi jih – vsaj nekatere – bolelo".

Pravzaprav so v nekakšnem zasuku ironije poslanci te iste Levice, v zadnjem času za svoje res obsceno in nesprejemljivo obnašanje v hramu demokracije postali tarče konkretnih denarnih tožb in groženj s policijo. Da bi se prerokba gospoda in tovariša Vatovca uresničila, in to poskusno prav na lastnih strankarskih kolegih, bi tokrat moralo slovensko sodstvo delovati, tožbe sprocesirati in tudi formalno udariti tam, kjer bi poslance te skrajno-leve stranke res zabolelo.

Se sploh še znamo pogovarjati?


Toda, je to res vse? Težave o katerih govorimo, so še globlje od odzivov samih parlamentarcev; spustimo se na nivo volivcev; poslanci so namreč ogledalo ljudstva. Že po bežnem pregledu forumskih odzivov se pojavi velika težava. Z mojo prejšnjo zgornjo dikcijo Levice kot 'skrajno-leve stranke' se velik del sodržavljanov ne strinja, in to kljub očitnim dokazom vehementno zanika. Stranko, ki je v poosamosvojitveni parlament na nek način po Peterletu vrnila diktatorja Josipa Broza in z njim povezano ikonografijo ter izrazoslovje, ljudje vidijo kot edino popolnoma zmerno. In v isti sapi kot skrajno desno in radikalno označujejo prvo stranko desne sredine - SDS in njenih 250.000 volivcev.

Menim, da pravo vprašanje, ki bi si ga morali postavljati ni, »Ali bo kodeks pomagal?«, temveč »Kje je šlo narobe?«. Na to je v nedavnem pogovoru o Sovražnem govoru v javnosti in medijih opozorila prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, ki je med drugim dejala, da v slovenski družbi »primanjkuje tolerance, in védenja o tem, kako prisluhniti sogovorniku« ter »osnovne vzgoje o tem, kako se pogovarjati«. Ta dolgoletni manjko se je sedaj manifestiral v tej napeti situaciji vsesplošne krize, ki nakazuje, da ima slovenska družba že dolgoletne težave, ki segajo v vse družbene podsisteme.

Ob vsem naboru težav, ki se raztezajo vse od izobraževalnega sistema in vzgoje mladih ter do nižanja javnega diskurza, ki je v zadnjih letih dosegel absolutno dno po osamosvojitvi in ki ga navsezadnje producirajo sami novinarji, si s kodeksom žal ne moremo ravno veliko pomagati.
Mlajši, neo-komunistični poslanci Levice niso nastali iz vakuuma, temveč so produkt slovenskega šolskega sistema, ki že v študentskih organizacijah mlade radikalizira in jih naredi hlapce skrajno levih idej.

Mlajši, neo-komunistični poslanci Levice niso nastali iz vakuuma, temveč so produkt slovenskega šolskega sistema, ki že v študentskih organizacijah mlade radikalizira in jih naredi hlapce skrajno levih idej. Starejše poslance SD-ja, LMŠ-ja ter SAB-a so na višjo stopnjo agresivnosti navadili novinarji, ki kratke izseke njihovih izbruhov uporabljajo v svojih 'prime-time' informativnih terminih. Ker medijski prostor vsega tega ni sankcioniral, je posledično številnim poslancem SDS-a (upravičeno) ostala samo še sintagma 'napad je najboljša obramba'.

Današnji parlamentarni diskurz je tako posledica vsesplošnega moralnega relativizma v družbi, razkroja družinskega življenja, odsotnosti vsakršne vzgojne avtoritete, enačenja papirne izobrazbe z inteligenco, enačenja Zlega z Dobrim ter dolgoletne trme mnenjskih voditeljev, da bi te probleme naslovili. Pogosto gredo celo korak dlje in v maniri »Kill the messenger« oblatijo ljudi, ki na to opozarjajo.

Majhne napake imajo pogosto šele na dolgi rok vidne posledice. Ker smo v Sloveniji predolgo tolerirali dvorne norčke, kot je bil teflonski Karel Erjavec in populiste kot je Zmago Jelinčič, vse to začinili z avtokrati kot je ljubljanski župan Zoran Janković ter veliko dozo »novih« in »brezmadežnih« obrazov od leta 2011 naprej, imamo sedaj parlament poln malih »Stalinov«.

Napaka kodeksa je ravno v tem, da popravlja »problem« za katerega sta pravzaprav edino zdravilo polnoletnost in prevzemanje odgovornosti za lastna dejanja. In ne pozabimo, to ne velja samo za poslance, temveč tudi za tiste, ki slednje v hram demokracije pošiljajo, volivce.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Koalicija v ponovnem glasovanju soglasno potrdila dopolnilo opozicije. O delovanju sistema v Državnem zboru pa naj bi še vedno potekala forenzična preiskava
  • 24. 11. 2023
Trasa kanala C0 v Ljubljani ni primerna, je bilo mnenje strokovnjakov na zaslišanju pred preiskovalno komisijo
  • 23. 01. 2024
Kandidatka Čalušićeva na zaslišanju: »Z vso odgovornostjo zagotavljam, da se nisem lažno predstavljala«
  • 10. 01. 2024

Prihajajoči dogodki

Ogled koledarja