V letošnjem letu je za azil v Nemčiji zaprosilo okoli 45.000 državljanov Albanije, vendar je večina zavrnjenih. Namesto vrnitve v domovino svojo srečo poskusijo še na Nizozemskem.
A skoraj zagotovo tudi tam ne bodo uspešni, piše Vincent Triest za BalkanInsight. Dublinska pravila so namreč jasna, da se prošnja za azil obravnava v državi, kjer je bila v osnovi vložena. Večina Albancev pa je to storila v Nemčiji, zato je ponovno iskanje azila na Nizozemskem vnaprej obsojeno na zavrnitev.
“Z družino sem azil zaprosil v Nemčiji, vendar so me zavrnili in nam dejali, naj gremo nazaj v Albanijo,” pravi 44 letni Agim. “Ampak mi nočemo nazaj, življenje tam je zelo težko. Zato sem se odločil, da pridemo na Nizozemsko in poskusimo še tukaj,” dodaja.
“V Albaniji ni dela, izobrazbe, prihodnosti. Veliko je korupcije in vlada ne naredi ničesar za ljudi,” stanje v domovini opisuje 59 letni voznik avtobusa Alaman.
Prosilcev za azil iz Albanije vse več
Na Nizozemskem število prosilcev za azil iz Albanije raste. Leta 2013 jih je bilo 32, lani 86, letos pa v prvih devetih mesecih 431. Te številke se nanašajo samo na tiste, ki so že uradno zaprosili za azil, ni pa znano število ostalih, nastanjenih v azilnih domovih, ki za mednarodno zaščito še niso zaprosili ali zgolj prečkajo državo.
Na Nizozemskem se na razrešitev prošnje za azil čaka približno 6 mesecev, tudi za tiste, ki so jo pred tem oddali že v drugi državi. Za razlog zapuščanja svoje države navajajo korupcijo, revščino in brezposelnost.
Ker prostora v azilnih centrih primanjkuje, prosilce za azil nameščajo v športne dvorane in velike hale. Gre za namestitvene prostore, sicer za te namene predvidene zgolj v ekstremnih situacijah (naravne nesreče in podobno), zato so v njih lahko nastanjeni le 72 ur. Zato jih na vsake tri dni selijo v druge kraje po državi, posledično pa ni stalnosti, otroci ne morejo obiskovati šol ni podobno.
Nadaljnja 2 milijona Albancev živi na Kosovem, v Makedoniji pa v številu nekaj čez 500.000 predstavljajo četrtino prebivalstva. Med 200 in 600 tisoč v Grčiji (številka ni znana, ker jih v Grčiji ne priznajo kot manjšino), v Turčiji pa več kot en milijon.
V zahodni Evropi jih je največ v Italiji (500 tisoč), veliko jih je tudi v Nemčiji (320 tisoč) ter v Švici (200 tisoč).
Rodnost v Albaniji je primerljiva z evropskimi državami: 1.7 otroka na žensko, a je zato višja smrtnost otrok v prvem letu starosti. Umre jih 13 na tisoč živorojenih (v Sloveniji denimo 2, na Nizozemskem pa 3).
Albanci emigrirajo večinoma iz ekonomskih razlogov. Pod pragom revščine živi dve tretjini prebivalstva, brezposelnost med mladimi pa je več kot 30%.
Močan je tudi “beg možganov” – na leto se med 4 in 5 tisoč študentov odpravi na študij v tujino.
