“Invalidi so del nas. To, da jih znamo sprejeti, je dokaz zrelosti družbe”

Tomaž Kavčič
0

Na svetovni dan invalidov in ljudi s posebnimi potrebami sta Založba Družina in Malteški viteški red izdala knjigo Cerkev vseh in za vse, ki obravnava vključevanje invalidov v življenje Cerkva na Slovenskem. Predstavili so jo ljubljanski nadškof Stanislav Zore, evangeličanski nadškof Geza Filo, urednik priročnika Cveto Uršič ter invalida Sonja Pungartnik in Dane Kastelic.taprava2

Evangeličanski škof Geza Filo je navedel svojo izkušnjo, ko se je kot študent prvič srečal z invalidi v Nemčiji. “Spraševati sem se začel, so invalidi tudi v moji domovini?” Nato se je vključil v tamkajšnjo pomoč invalidom. Želi si, da bi kristjani pokazali družbi, da morajo biti invalidi enakopraven del naše družbe.

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je dejal, da potreb invalidov ne razumemo, ker se z njimi ne srečujemo. Zaradi tega potrebujemo vzgojo, da bomo znali pravilno pristopiti, ter jim pomagali, da se v polnosti vključijo v življenje skupnosti.

»To, da znamo sprejeti in objeti prikrajšane na nekem področju življenja, je znamenje zrelosti družbe, počlovečenosti in skrbi občestva”, meni nadškof Zore. Zaželel si je, da bi priročnik pomagal, da bodo vrata naših skupnosti postala bolj odprta in bregovi nekoliko nižji.

Cveto Uršič je poudaril, da je pri nastanku knjige sodelovalo 37 ljudi, invalidi ter 18 različnih društev. Razlog za izdajo knjige so izkušnje, ki si jih je nabral z invalidi, njegovo raziskovalno delo, kjer se je srečeval z razumevanjem invalidnosti in vera.”Invalidnost ni bolezen, invalidi pa niso bolniki ampak imajo okvaro zdravja.” je povedal.

Invalid Dane Kastelic, ki je sodeloval pri nastanku knjige, je prepričan da knjiga jasno pove, kdo so invalidi. Opozoril je, na enega glavnih problemov v slovenskih cerkvah, da so včasih cerkveni objekti invalidom nedostopni: »Verniki smo in imamo tudi pravico do vstopa v cerkev.«

Invalidka Sonja Pungartnik se je strinjala, da morajo priročnik brati župnije, predlagala pa je tudi, da bi bila knjiga obvezno čtivo v pastoralni skupnosti in za študente na Teološki fakulteti. Želela si je tudi, da bi se o potrebah invalidov več pogovarjali.

Andrej Šter, predsednik društva Suverenega Malteškega viteškega reda je povedal zakaj so invalidi tako pomembni za Cerkev: »Za vsako skupnost so tisti, ki trpijo, tisti, ki se s težavo prebijajo skozi življenje, najdragocenejši del.”

Pogovor z urednikom knjige Cvetom Uršičem: Odnos Cerkve do invalidov izredno pozitiven

Po predstavitvi knjige smo urednika priročnika povprašali o njegovem pogledu na invalidnost v Sloveniji, ter kaj priročnik invalidom prinaša.

Uradno je invalidov v Sloveniji 8–9 odstotkov. Cveto Uršič je razložil, da če štejemo tudi njihove družinske člane, ki tudi živijo z invalidnostjo ter stare ljudi, je v Sloveniji več kot četrtina ljudi, ki se spopada z invalidnostjo.

O tem kako vidi invalidnost v tujini in Sloveniji je dejal, da je problem v tem, ker imamo v Sloveniji marsikatero stvar zapisano v ustavi, a je ne izpolnjujemo vestno. Tukaj so nam lahko za zgled ZDA, ki imajo podobno zakonodajo, a jo dosledno uveljavljajo.”

Ko pogledamo kakšno je stanje z invalidi v slovenski Cerkvi ugotovimo, da je le-to boljše: “Pred nekaj leti sem sodeloval pri evropski raziskavi o tem kako invalidi ocenjujejo svoje življenje in svoje možnosti na različnih področjih. Zanimivo je, da so slovenski invalidi ocenili, da jim najbolj stopa nasproti prav področje verskega življenja. Odnos Cerkve so ocenili izjemno pozitivno.”

Priročnik je napisan zato, da bi ljudje znali do invalidov pravilno pristopiti, pravi Uršič in dodaja: “Zato da ko govoriš z invalidom poklekneš, da se gledata z oči v oči, ne da gledam človeka navzdol. Z naglušnim ne bom vpil ampak govoril glasneje in počasneje. Če je duševno prizadet človek pri maši in ob napačnem trenutku vstane ali ne govori v istem ritmu kot drugi, da to ne trenetiram kot nekaj kar ni prav. Nezavedanje takih stvari je največji problem, skupaj s tehničnimi ovirami, ki so v slovenskih cerkvah. Mankajo stranišča za invalide.”

S skupino invalidov sodeluje že tridest let zato jih dobro pozna in jih ni bilo težko vključiti v projekt. Uršič pa se zaveda, da je priročnik le prvi korak do boljšega življenja invalidov: “Sami invalidi so bili zelo za to, da se zadeva napiše in so zadevo podprli. Dolgoročno pričakujejo rezultat od tega priročnika, a to je le prvi korak, aktivnosti je potrebno nadaljevati. To je nikoli končana zgodba, treba je ozaveščati in iti med ljudi”.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime