Intervju z Janezom in Andrejo Žakelj: Nefer je, da smo tisti, ki spoštujemo življenje, označeni za nazadnjake. V resnici pa je nazadnjaško nesprejemanje življenja.

Štefan Kržišnik
14
Štefan Kržišnik

Za letošnji božični intervju smo obiskali družino, kjer sta ljubezen do družine in poslanstvo v družbi tesno povezana.

Janez in Andreja Žakelj iz Žirov se nista poročila rosno mlada, ampak sta družino začela ustvarjali šele v svojih tridesetih letih. A vendarle sta sprejela v svoje življenje šest otrok, med katerimi je poseben dar zadnja, Marija, ki se je rodila letos pomladi.

Na poseben način je družino zaznamovalo bivanje na Kitajskem, kamor jih je pot vodila zaradi Janezove diplomatske službe. Kitajska jim je dala širino pogleda, pa tudi izkušnjo, kaj pomeni biti družina s (takrat) štirimi otroki v družbi, kjer ima večina družin zaradi oblastnega diktata samo enega.

Janez je po izobrazbi sicer biolog, opravil pa je tudi magisterij iz mikrobiologije na Medicinski fakulteti. Po krajšem službovanju na Biotehniški fakulteti ga je pot vodila v različne državne službe in diplomacijo. Pred osmimi leti je bil prvič izvoljen za župana Žirov, pred dobrim mesecem dni pa tretjič. Od vsega začetka političnega delovanja je bil član Slovenskih krščanskih demokratov, pozneje Nove Slovenije.

V Žireh, Janezovem rojstnem kraju, si je družina ustvarila svoj dom. Žena, Andreja, pa je s Štajerske, s Ptuja. Po izobrazbi je agronomka. Svojo poklicno pot je začela na Ministrstvu za kmetijstvo, sledila je izkušnja na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu, med trenutno porodniško pa jo čaka služba na Fitosanitarni inšpekciji.

Božični prazniki niso samo družinski, ampak na nek način tudi rodbinski. Ob praznovanju božiča doživljamo, kako je novo življenje dar predhodnih generacij. Iz kakšnih družin prihajata vidva? Kako se tradicija vajinih družin kaže v vašem sedanjem praznovanju božiča?

Janez: Izhajam iz tradicionalne, konservativne družine v žlahtnem pomenu besede. Bilo nas je šest otrok, trije bratje in tri sestre. Starša sta pokazala, da nas imata rada in otroci smo to vedno čutili. Vera je bila v družini na prvem mestu. Drži pa tudi, da sem zaradi te podobe družine iz okolice kdaj slišal, da smo »srednjeveška družina«. Ta izkušnja me je v osnovni šoli in tudi pozneje precej zaznamovala.

Tudi v najini družini je zdaj šest otrok. Zame je družina najpomembnejša – in tudi moja glavna služba. Vzgoja pa najtežji poklic.

Andreja: Tudi sama prihajam iz tradicionalne krščanske družine, a iz drugega okolja, s Štajerske. Versko življenje smo živeli malo drugače, kot sem pozneje izkusila tu, na Gorenjskem. Recimo če pogledamo primer božiča: ko sem bila otrok, smo božič vedno praznovali pri omi skupaj s sorodniki. Poudarek je bil na kulinariki, veliko smo dali na pripravo božične večerje, včasih smo ves dan samo kuhali. Morala so biti tudi darila. Ni bilo pa toliko poudarka na bistvenem – kdo se je rodil, kdo prihaja k nam …

Tudi pri nas smo peli, dosti peli, zmolili kakšen očenaš, nikoli pa nisem videla, da bi kdo pokadil hišo in okolico hiše. Tudi celega rožnega venca nismo molili. V najini družini smo se pri praznovanju božiča tako malo bolj naslonili na žirovsko stran. Z Janezom sva se odločila za bolj umirjen, zbran, molitven način praznovanja. V to smer vzgajava tudi najine otroke.

Sicer imam pa na svojo družino lepe spomine. Družina mi je dala lepo popotnico za življenje in zaradi nje sem ostala na pravi poti.

Janez: Po dobrih dveh letih skupnega življenja po poroki sva se zaradi moje službe preselila na Kitajsko. Tam sva bila brez vplivov najinih družin in rodbin, v tujem okolju. Tako sva imela možnost ugotoviti, kaj je tisto, kar je za naju pri praznovanju božiča in drugih praznikov res bistveno.

Andreja: Prva leta po poroki sva recimo ohranila darila pod božično smrečico, potem pa sva videla, da to za naju ni pomembno. Ko ozreliš, se začneš spraševati, zakaj delaš določene stvari, ki si jih prejel kot navado. Tako sva za obdarovanje ohranila le Miklavža.

Janez: Ne želim pa reči, da zunanji znaki praznovanja niso pomembni. A glede tega je današnji čas popolnoma drugačen kot čas, v katerem sva bila otroka midva. Lučke so že sredi novembra ali celo prej. Predvsem pa je poudarek na potrošništvu nepopisen.

Ko se obdarujemo v naši družini, se na vsak način trudiva, da bi naučila otroke, da bi bili veseli darila, in da ne bi takoj, ko ga dobijo, že pričakovali ali celo zahtevali naslednjega.

Šest otrok imata. Kako sta se odločala zanje, kako sta jih sprejemala? Nam jih lahko podrobneje predstavita?

Janez: Ko sva se spoznala, mi je Andreja rekla: »Ali bomo imeli enega otroka ali več kot dva, dva pa zagotovo ne :).« (Smeh …)

Andreja: Jaz imam samo eno sestro. Pri dveh otrocih vedno primerjaš, zato sem si tudi sama želela, da ne bi imela ravno dva otroka. Ne gre za to, da imajo starši enega rajši kot drugega, tega pri nama s sestro nisem nikoli čutila. Ampak vedno pride do primerjanja. Dva otroka sta pogosto kot plus in minus. Večje število otrok pa da neko čisto svojo dinamiko.

Janez: Včasih nama kdo reče: »A ste se trudili do šestega?« ali pa: »Ali ste se trudili, da bi prišli do fanta? (Imava namreč 5 hčera in enega sina.) Pa ni res, da bi se »trudili«. Vesela sva bila vsakega otroka in jih sprejemala. Sploh Marija, naša zadnja, je bila poseben Božji dar.

Andreja: Najina prvorojenka je Katarina, ki je trenutno stara 16 let. Nato so prišli še Lucija (14 let), Peter (12 let), Ana (10 let), Klara (7 let). Zdaj pa je med nami še najmlajša Marija, ki ima 8 mesecev.

Janez: Andreja je bila noseča tudi še leta 2014 in je v 22. tednu nosečnosti rodila mrtvega otroka, Mateja. Imel je genetsko napako. Izgubo smo prebolevali skupaj, celotna družina, saj smo se že vsi veselili otroka. Ko sem potem izvedel, da je Andreja znova noseča, me je kar skrbelo, da bo znova kaj narobe. Vesel sem bil, da je Andreja bolj zaupala kakor jaz. Marije smo se vsi zelo razveselili. Mogoče še bolj tudi zato, ker smo prej doživeli izgubo.

Andreja: Spominjam se – bili smo na duhovnih vajah, čudno sem se počutila in sem si dopovedovala: »Pa saj ni več mogoče, stara sem že 48 let …« Potem pa sem nekega jutra, ko sem se zbudila, na vzglavniku opazila  roza trakec iz blaga. Nič ni bilo drugega roza barve v tisti sobi in bogve, od kod je prišel trakec. »Poglej znamenje,« sem si rekla, »morda bomo pa imeli še eno punco.« In res smo jo dobili.

Današnji starši, zlasti mladi, si postavljajo velike zahteve, predvsem na področju stika z otrokom, odzivanja na njegove potrebe, pogovora z otroki … Vendar je to lažje pri manj otrocih. Kako vama uspe ohranjati stik z otroki, imata kdaj celo priložnost osebno, ena na ena?

Andreja: Pri dojenčkih je ena na ena čisto možno, dojenček sam poskrbi, da si ta čas vzame. (Smeh … Andreja ravno v tem trenutku intervjuja med pogovorom pestuje Marijo.) Ko so otroci starejši, se to spremeni. Imajo svoje skrivnosti, morajo se učiti, radi se zaprejo v sobo in jih preprosto ni.

Meni se zdita dragoceni dve stvari. Prva je, da se zberemo ob mizi in si prizadevamo, da nas je večina pri mizi vsaj za en obrok dnevno. Druga stvar pa so večeri, ko grem do vsakega, ko so že v postelji, in vsakega pokrižam. Vsak otrok dobi tudi par minut, da lahko kaj pove. Starejši hčerki pa ostaneta pokonci malo dlje in takrat je priložnost, da kaj rečemo.

Janez: Med skupno večerno molitvijo se vsak od nas zahvali za prejeto in prosi Boga. V molitvi se tako začutimo, kaj doživljamo. Sicer pa stik z otroki najlažje dobim med kakšno aktivnostjo ali pa v času, ko koga kam peljem. Ne bi rad, da bi otroci začeli skrivati stvari pred nama in zaenkrat sem zelo vesel, da so iskreni in da povedo. Trudim se, da ne dajem sodb, da se ne odzovem: »To je pa narobe!«, ampak da prisluhnem, da sem vesel zaupanja, da ga cenim. Včasih tudi kakega od otrok stisnem k sebi in kaj rečem … in otrok se odpre.

Čedalje več mam, ki imajo več otrok, se danes odloči ostati doma. Andreja, vi pa hodite v službo. Ste kdaj razmišljali, da bi ostali doma?

Andreja: Sama sebe toliko poznam, da vem, da nisem tip za biti samo doma. Mislim, da bi družina imela manj od mene, če bi ostala doma, saj bi postala neznosno tečna. Ko smo bili na Kitajskem, pa sem bila doma, ampak tam je večina žensk doma. Odlično smo se organizirale in imela sem dovolj hobijev in zadolžitev, da je bilo življenje zelo razgibano. Tu pa je drugače. Večina žensk je v službi. Tudi po tej porodniški grem nazaj v službo. Delam pa skrajšani delovni čas, ki ga lahko razporedim na tri dni v tednu, kar je zame ugodno.

Danes nekateri narodi odmirajo, in med njimi smo tudi Slovenci. V prostor, ki je duhovno izpraznjen, pa prihajajo migranti. Mi ne vemo več, kaj je naša identiteta, tisti, ki prihajajo, pa vedo, kaj je njihova.

Kako gledata na odnos današnje družbe do odprtosti življenju?

Janez: Nefer se mi zdi, da se moramo danes zagovarjati tisti, ki spoštujemo življenje, da smo označeni za nazadnjake, da se nam pripisuje celo sovražni govor. V resnici pa je nazadnjaško nesprejemanje življenja.

Danes nekateri narodi odmirajo, in med njimi smo tudi Slovenci. V prostor, ki je duhovno izpraznjen, pa prihajajo migranti. Mi ne vemo več, kaj je naša identiteta, tisti, ki prihajajo, pa vedo, kaj je njihova. Mislim, da se ne zavedamo, da bo prišel čas, ko bomo morali mi slediti njim. Zdaj si lahko zatiskamo še kako desetletje oči, ampak dejstvo je, da narava govori za tiste, ki imajo življenje radi in ne za tiste, ki ga nimajo.

Po drugi strani pa živite v okolju, kjer je odprtost do življenja večja kot v marsikaterem drugem delu Slovenije. Gotovo to vpliva tudi na kvaliteto življenja – letošnja raziskava Financ je občino Žiri, ki jo vodite kot župan, postavila kar na drugo mesto po kvaliteti življenja med občinami v Sloveniji.

Janez: Živimo v okolju, kjer je družina še vrednota, kjer vlada pozitiven odnos do življenja, vsaj do neke mere. Če je družina vrednota, če sta vrednota delo in poštenje, potem je življenje postavljeno na neke temelje.

Glede uvrstitve na drugo mesto v raziskavi Financ: gre za splet različnih dejavnikov. Ne bi si želel pripenjati zaslug. Upam pa, da je to, kar delam jaz, vsaj do neke mere prispevalo k uspehu. Dejstvo je, da se na občini zelo trudimo delati v korist otrokom in družinam. Od vrtca, šole, dobili bomo tudi dom za starejše, omogočamo športne aktivnosti …

Zelo pomembno je gospodarstvo, možnost dela in zaslužka. Dela je dovolj, podjetja v naši občini zelo dobro delajo. Ljudje so zelo navezani na domačo zemljo. Cestne povezave so relativno slabe, zato ljudje skušajo delo dobiti doma. Še vedno pa je premalo delavcev, tako da imamo okoli 150 delavcev iz Romunije, Hrvaške, Makedonije, Kosova.

Zdaj nam gre dobro in upam, da bo šlo tako še naprej. Zavedam pa se, da lahko pride kriza, da je dovolj stečaj enega podjetja in razmere se lahko hitro spremenijo.

Andreja: Nisem podrobneje brala te študije v Financah. Status je dober, možnosti zaposlitve so velike. Kakšne so plače, je drugo vprašanje, so nižje, kot kje drugje. Ampak pomembno je, da imaš delo doma. Veliko ljudi ima svojo njivico, da si lahko pridelajo tudi nekaj za zraven. Za družine poskrbijo tudi stari starši.

Ampak to po mojem mnenju velja bolj za našo generacijo. Ko gledam mlajšo generacijo, nisem več tako optimistična. Nisem prepričana, da je družina tudi mlajši generaciji taka vrednota. Mladi se ne poročajo ali odlašajo s poroko. Moramo iti smučat, moramo iti na morje, potovati sem in tja … ta trend se čedalje bolj pojavlja.

Ko berem zgodovinske knjige, vidim, da so v vsakem času poštene in pridne ljudi cenili. In če bova midva svoje otroke uspela naučiti, da bodo pridni, dobri, ljubeči, se ne bojim za prihodnost, kakršnakoli že bo.

Zaključek tega našega pogovora ni bil obarvan samo z optimističnimi toni. Kako gledata na prihodnost, pred katero so vajini otroci? Z zaskrbljenostjo ali v zaupanju?

Andreja: Neka sodelavka mi je nekoč dejala: »Otrok v ta svet ni vredno rojevati. Kakšno prihodnost pa jim lahko daš?« Ob tem sem pomislila: Kaj pa naši starši? So vedeli, kakšno prihodnost nam bodo lahko dali? Če bi tako razmišljal Bog, bi naredil, da otrok sploh ne bi bilo …

Moja tašča pogosto pravi, da nam je v tem času prelepo in da ne bo moglo vedno biti tako, da se bo krivulja obrnila navzdol. Morda bodo to izkusili tudi najini otroci. Če bodo znali biti potrpežljivi, kar sicer v današnjem času ni moderno, verjamem, da bodo lahko vozili skozi življenje.

Janez: Ko berem zgodovinske knjige, vidim, da so v vsakem času poštene in pridne ljudi cenili. In če bova midva svoje otroke uspela naučiti, da bodo pridni, dobri, ljubeči, se ne bojim za prihodnost, kakršnakoli že bo.

Čeprav sem kritične narave, nisem pesimist. Vsak čas nosi s seboj nove izzive, skrbi in priložnosti. Verjamem, da bo nam in tudi našim otrokom s pravo mero optimizma in veselja šlo v redu.

Intervju je bil pripravljen z družinskim portalom Iskreni.net, kjer lahko preberete še nekaj dodatnih odgovorov na vprašanja, posvečena družini Žakljevih 
Print Friendly, PDF & Email
DELI

KOMENTARJI: 14

  1. Nepošteno? Kdaj je bil pa satan že pošten? Sicer pa se vprašajmo, kdaj že, kje že in kako že smo satanu dopustili, da ima tako moč!

  2. Družini ŽAKELJ iskreno čestitam za ta pogum, da je sprejela 6 otrok v svojo družino. To je zagotovilo, da imamo Slovenci še svetlo bodočnost, dokler bodo med nami tudi take družine.

    Da lahko vzdržuješ tako veliko družino – moraš biti DELAVEN, NESEBIČEN in sposoben NAČRTOVANJA delovnega dne. Brez ORGANIZACIJSKIH sposobnosti, bi jim vsekakor zmankovalo časa. Toda DELOVNI ljudje, s KRŠČANSKIM pogledom na ta Svet, vse to zmorejo. Bravo !

    Kakšno bodočnost bodo dali otrokom?
    Mislim, da dobro, ker jih vzgajajo z dobrim vzgledom. Nekaj časa so živeli tudi na Kitajskem. Tam imajo pregovor: ” Če je nekdo lačen, ni dovolj, da mu daš ribo. Potrebno je, da ga naučiš ribe loviti”. Prepričana sem, da jih tu učijo otroke tudi “plavati”. In če vse to obvladaš, boš “preplaval” in prebrodil vsako krizo.
    In prav zaradi vsega tega, je lahko spoštovani ŽUPAN Žakelj, tudi OPTIMIST.

    • Teodor!!!!!
      problem je drugje odkar smo v tem grobemkapitalizmu ,kjer družina ne more preživet iz 1 plače je vrag čalo vzeč.če mora par delat da koliko toliko dobro živijo nimajo čassa z otroke.
      Tukaj bi pa država lahko nekaj več naredila ne pa blablabla.
      Lep pozdrav Joško
      oče dveh odraslih sinov

  3. Sam imam po eni strani vse spoštovanje do predstavljenega zakonskega para in njune odločitve, da se odločita za več otrok, toda po drugi strani je potrebno vedeti, da je trenutna situacija mladim družinam res neprijazna. Življenjski stroški so visoki, rešitev stanovanjskega vprašanja – če nimaš kooperativnih staršev – nemogoča, službene priložnosti omejene – zato vsi silijo v Ljubljano, plače stagnirajo – razen tehničnemu kadru se v zadnjih10 letih počasi le zvišujejo 🙁
    Tako, da Teodor in Kraševka in ostali, to je tudi potrebno vzeti v zakup.

    • Rokc, dejstvo je, da smo zadnjih 50+ let vzdrževali standard na račun zmanšjevanja rojstev. Iz 5+ otrok na družino smo padli na 1+ otroka na družino, kar nam je zelo dvignilo standard bivanja. Ceno za to pa plačujemo sedaj, ko nam zmanjkuje ljudi za vzdrževanje tega standarda in celo za osnovno preživetje naroda.
      Povečanje rodnosti nujno potegne za sabo znižanje trenutnega standarda, vendar omogoča preživetje in dvig standarda v naslednji generaciji.
      Da, naša generacija bo plačala zablode prejšnje generacije, da reši naslednjo. Če pa ne bomo hoteli, nas pač ne bo več. Usoda je v naših rokah.

      Trenutna politika vladajočih, da primanjklaj ljudi uvozijo, je lahko le kratkoročna, ker imajo prišleki svojo agendo in vsekakor ne bodo plesali po naših taktih.

  4. Čestitke družini! Potrebno je veliko ljubezni, potrpežljivosti, dela in organizacijskih sposobnosti, da taka družina funkcionira. Potreben je tudi red in dobro sodelovanje vseh družinskih članov, kajti drugače postane v hiši en velik kaos.
    Verjamem, da so vsi otroci lepo vzgojeni in bodo zrasli v pridne in dobre ljudi.
    Vsi otroci imajo tudi zelo lepa imena!

  5. Teodor res je tako. Prav zato pa je potrebno, da država s svojo zakonodajo poskrbi, da da DRUŽINAM z več otroki, določene ugodnosti. Mislim, da prav te sedaj levo-leva vlada manjša. Seveda v ŠKODO družin in bodočega SLOVENSKEGA roda in ne nazadnje tudi upokojencev.

    Tudi tisti, ki se sedaj upokojujejo in volijo levico in Erjavca ugotavljajo, da je % za odmero pokojnine vedno manjši. Ko sem se jaz upokojevala je bil % za odmiro čez 80% od povprečne plače. Sedaj pa je pod 70%. Torej ni samo za mlade družine vedno slabše. Tudi upokojenci dobivajo posledično vedno manjšo pokojnino, ker ni delovno aktivnih ljudi, ki bi vzdrževali pokojninski SKLAD.

    Tudi če Erjavec hodi na BORČEVSKE proslave, s tem nič ne pomaga upokojencem, ampak samo pomaga vzdrževati LEVICO na oblasti. Nam pa manjka RAZVOJNA vlada, ki bo skrbela tudi za mladi ROD.

  6. Čestitke družini!

    In vsem,ki ste dovolj pogumni za velike družine. V današnjem času,ko več kot dva otroka skoraj nista več odraz”odgovornih”staršev.
    Res pa,da so že generacije mam ,ki so rojevale tam po 60,70 letih ,ko je bila kontracepcija že skoraj moderna,zelo redko rodilo več kot dva,največ tri otroke.
    Naenktat je bilo imeti tri že “neodgovorno”.
    To sem v svoji službi VEČKRAT slišala,ko sem povedala ,da pričakujem še enega.

    Mimogrede ,ko sem v svoji prvi službi povedala šefu(navzven ugleden katolik),da sem zanosila,sem v roku enega redna “dobila odpoved”.
    Tako,da,predvsemPOGUM IN VERA,DA JE BOG S TABO, je potreben v teh časih,ki je zelo negotov,…tudi glede služb.

    Družinska politika Slovenije,pa je samo še dodatna ovira,ki (,če ne bo sprememb)z brzovlakom pelje v …..genocid.

  7. »Otrok v ta svet ni vredno rojevati. Kakšno prihodnost pa jim lahko daš?« NA ŽALOST JE TAKŠNO RAZMIŠLJANJE PREPOGOSTO
    Največ kar lahko damo otrokom je brezpogojna ljubezen; če bodo otroci te deležni od rojstva do 15 leta uspeh v življenju ne bo izostal; tudi če bo materialnih dobrin primanjkovalo. In danes, ob vsem obilju, imamo na žalost 80 % nesrečnih otrok , ker smo kot družba izgubili kompas kaj je pomembno in kaj ne (predvsem zaradi pogojne ljubezni meter – te bom imela rada, če boš priden, če boš imela v šoli petke itd.; fotre so ženske dale na stranski tir).

Komentiraj