Intervju s Katalonko v Sloveniji, 2.del: Slovenci sami sebe ponižujete in nimate nobenega ponosa

V prvem delu intervjuja smo se s Katalonko Eli Montia Marba in njenim sinom Nikolajem Razingerjem pogovarjali o trenutnih razmerah v Kataloniji.

V drugem delu pogovora pa smo Eli povprašali o življenju v Kataloniji, Argentini in Sloveniji. Kakšne so razlike, katere so prednosti in slabosti in kaj je tisto, kar bi pri Slovencih rada spremenila.

Sedaj, ko zgleda, da se bo Katalonija osamosvojila, ste razmišljali o selitvi?

Eli: V Katalonijo me vleče družina. Moja družina živi v Kataloniji, vendar trenutno ne razmišljam o selitvi, predvsem zaradi otrok. Velikokrat sem se selila in v Sloveniji sem zelo vesela. Ljudje so dobri, narava je lepa. Ne bi pa želela spreminjati življenja otrok. Nikoli pa ne veš kaj pride. Ko se veliko seliš, vidiš, da nikjer ni idealnega prostora. Lahko pa ga narediš ti sami.

Sami ste šolo obiskovali v Kataloniji, vaši otroci pa v Argentini in Sloveniji. Kakšni se vam zdijo šolski sistemi teh držav?

Eli: Kar se tiče statistike je katalonski šolski sistem boljši od španskega. Katalonski učenci dosegajo boljše rezultate na preverjanjih znanja. Pouk poteka v katalonščini, zaradi tega pa ni okrnjeno znanje španščine, saj so tudi na tem področju katalonski otroci boljši od španskih.

Španija hoče spremeniti katalonski šolski sistem. Očitajo nam, da spodbujamo otrok k razmišljanju o osamosvojitvi in da poskušamo indoktrinirati naše otroke. Španija je veliko manj denarja namenila šoli in je sedaj šolstvo precej slabo. Nivo znanje je v primerjavi s Slovenijo, nižji. Šolski nivo v Španiji je katastrofalen.

Spomnim se, ko sem bila pri tašči in smo slišali streljanje. Šlo je za obračun med dvema tolpama. Otroka sta se zbudila in me vprašala kaj je to. Odgovorila sem, da nič takega, da se samo streljajo. Takrat sem se zamislila.

Kakšne pa so razlike med argentinsko in slovensko šolo?

Nikolaj: V Argentini je vse skupaj bolj tradicionalno, šolski model je starejši. Hodili smo tudi v slovensko sobotno šolo. Takrat tega res nisem maral, saj je bilo potrebno vstajati zgodaj, ko pa smo prišli v Slovenijo sem bil hvaležen za to. Znal sem jezik, poznal kulturo, zato ob selitvi ni bilo prevelikega šoka, saj smo bili že prej povezani s Slovenci.

Eli: Jaz sem Evropejka in kulturno mi je Slovenija bližje kot Argentina.

Nikolaj: Prvi dve triadi sta boljši v Argentini, ampak smo obiskovali zasebno šolo. Državne šole so v Argentini res slabe. Učili smo se celo kaligrafijo, veliko smo odnesli od tam. Več je bilo skupinskega dela.

V primerjavi s Slovenijo je Argentina zelo nevarna država. Je ti dve državi glede varnosti sploh mogoče primerjati?

Nikolaj: Ona je zelo paranoična.

Eli: Glede varnosti seveda ni primerjave. Sem mama in gledam na to drugače. Spomnim se, ko sem bila pri tašči in smo slišali streljanje. Šlo je za obračun med dvema tolpama. Otroka sta se zbudila in me vprašala kaj je to. Odgovorila sem, da nič takega, da se samo streljajo. Takrat sem se zamislila. Kako, da to ni nič takega? Take dogodke vzameš za nekaj normalnega. Tisti, ki tam živi se mora na to navaditi.

Spomnim se tudi, da so nekemu znancu v enem letu ukradli 9 avtomobilov. To niso bile navadne kraje, ampak ropi, ko pride ropar do tebe in ti v glavo nameri pištolo. Ko je govoril o teh krajah, je govoril kot da je to nekaj najbolj normalnega.

Pogrešate kaj iz Argentine?

Eli: Pogrešam prijatelje, drugače me ne mika, da bi se vračala.

Zdi se mi, da Slovenci sami sebe ponižujete. Nimate nobenega ponosa. Govorite, da ste ponosni, v realnosti pa se to ne pokaže.

Kaj pa pogrešate iz Katalonije?

Eli: Iz Katalonije pogrešam družino in morje. Živeli smo ob morju in to je v meni. Navajena sem, da greš med delom malo na plažo in se potem vrneš. Pogrešam morski zrak. Ko grem na obisk, grem najprej na morje. Pogrešam tudi toplino med ljudmi, čeprav se ne pritožujem, ker so moji sosedje zelo družabni. Ampak ste Slovenci ne glede na to, bolj distancirani. Mislim, da je mladina bolj odprta.

Kaj vam je v Sloveniji tako zelo všeč, da ste se odločili ostati tukaj?

Eli: Spomnim se prvega obiska Slovenije. Kar so govorili že v turističnem vodniku, se je izkazalo za resnico. Slovenija je vrt Evrope, tako lepa in zelena. Sedaj, ko sem tukaj, vidim, da ko en sosed začne kositi travo, začnejo potem vsi. Da ne bodo sosedje mislili, da jaz nič ne naredim. Prav zaradi tega je Slovenija tako lepa. Vidi se delo. Čeprav je po eni strani grdo, da nekaj počnem samo zato, da sosednje ne bodo govorili čezme, se zaradi tega veliko naredi. Slovenija je res lepa. Pa tudi Katalonija je.

Kaj pa so tiste stvari, ki vas v Sloveniji motijo, ki bi jih radi spremenili?

Eli: Zdi se mi, da Slovenci sami sebe ponižujete. Nimate nobenega ponosa. Govorite, da ste ponosni, v realnosti pa se to ne pokaže. Imate odlične stvari, ampak tega ne znate pokazati. To kar je dobro, tega pa ne izboljšate. Če je že dobro, zakaj bi izboljšal? To me moti. Lahko bi nekaj spremenili in bi bilo še boljše. Tako je bilo, tako je in tako bo. To mi ni všeč. To ne odpira vrat za nekaj novega, kar bo morda super. Tudi mladim se to dogaja. Težko je narediti prvi korak. Z besedami se da, ampak premalo tvegate in poskušate.

In birokracija. Povsod je komplicirana, ampak v Sloveniji ti pošljejo pismo in ne razumeš niti kaj hočejo od tebe. Preprosto ne veš, kaj želijo, da storiš. Nikolaj je dobil vabilo za vojsko. Če je vabilo, ga lahko zavrneš. Vsaj meni se zdi tako logično. Ampak je obvezno. Še dobro, da so nas drugi opozorili.

Uradni jezik je zelo kompliciran, tudi to bi spremenila. Lahko pa se jaz še boljše naučim slovensko.