(INTERVJU) Nadškof Vincenzo Paglia: “Družbena vloga družine, še posebej krščanske družine, je danes nujna in nepogrešljiva. “

Uredništvo
8

Nadškof Vincenzo Paglia, ki je 15. junija maševal na festivalu družin na Visokem in ob tej priložnosti prvič obiskal Slovenijo, je od leta 2016 predsednik Papeške akademije za življenje. Je tudi veliki kancler Papeškega teološkega inštituta Janeza Pavla II. za znanosti o zakonu in družini, ki si v zadnjih letih predvsem prizadeva za implementacijo posinodalne apostolske spodbude Amoris Letitia.

Med letoma 2012 in 2016 je deloval kot predsednik Papeškega sveta za družino, je predsednik Komisije za ekumenizem in dialog pri italijanski škofovski konferenc, v preteklosti pa je bil tudi član Papeškega sveta za spodbujanje nove evangelizacije. Danes 74-letni mons. Paglia je tudi soustanovitelj skupnosti Svetega Egidija, ki veliko pozornosti posveča revnim in gradnji miru, dejaven je bil v mirovnih prizadevanjih na Balkanu, bil pa je tudi postulator sv. Oscarja A. Romera. 

V svojem delovanju na vseh teh področjih je velik zagovornik iskanja novih poti do ljudi, dialoga s svetom in gradnje mostov, zato mu je zelo blizu vizija papeža Frančiška, ki ji zvesto sledi. Zaradi nekaterih svojih potez, izjav in usmeritev je bil večkrat delež tudi kritik, da se odmika od dolgoletne katoliške doktrine. Sam tovrstne očitke vztrajno zavrača in zatrjuje, da ob tem, ko gradi dialog in sledi izzivom sodobnosti, ostaja zvest zagovornik družine in življenja, kot ju vidi cerkveno učiteljstvo.

Izjavili ste, da v sinodah še ni bila zajeta vsa globina teme o družini. Kaj je po vašem ta globina?

Družina ima zgodovinsko poslanstvo, ki ga mora odigrati; ni dovolj, da samo uresničuje romantično ljubezen med svojimi člani. Zato ne govorim samo o zakonu in o paru, ampak o družini. Ker naloga družine skupaj s Cerkvijo je na nek način zakrament družine; ta naloga je, da gojimo družinskost v tem svetu samote, konfliktov, tekmovalnosti, brezbrižnosti. Je naloga, ki so jo razumeli že v antiki. Slavni antični rimski intelektualec, pravnik Ciceron, je tako definiral družino: “Familia est principium urbis et quasi seminarium rei publicae.” Če prevedem in priredim: Družina je začetek Ljubljane in je gojilnica državnosti Slovenije. Družbena vloga družine, še posebej krščanske družine, je danes nujna in nepogrešljiva. Zato Cerkev, za razliko od mnogih vlad in kultur, skuša pomagati družini ponovno odkriti njeno poklicanost, njeno poslanstvo.

Na Inštitutu Janeza Pavla II. ste sedaj tri leta. Kaj ste v tem času odkrili o realnosti družin danes? 

Papež je tik na tem, da potrdi nove statute inštituta. To pomeni novo življenje, nov impulz, novo zavezo, ki kliče k preučevanju družine v vseh njenih vidikih – teološkem, duhovnem, moralnem, ekonomskem, političnem, socialnem, pravnem. Inštitut Janeza Pavla II. želi biti kraj, kjer se preučuje družina v vseh njenih vidikih. Ob tem moramo imeti pred očmi, da se je danes v sodobnem svetu, okrog tega, kar bi lahko imenovali antropološko vprašanje, oblikoval nekakšen vozel, od katerega je odvisna prihodnost našega planeta. Prenova sveta se zgodi preko družine. Če uporabim prispodobo – družina mora prevzeti krmilo sodobnega sveta.

A kako naj družina prevzame krmilo sveta?

Sam sem o tem prepričan, kajti zvezo med ženo in možem je mogoče razumeti kot podobo človeštva. Predstavlja stvariteljsko moč človeštva, ki ni niti moška niti ženska, potrebuje razliko med njima, ne kot nekaj zaviralnega, ampak kot gonilno silo. Brisanje te razlike predstavlja zaviranje sposobnosti upravljanja s to stvariteljsko močjo. Različnost je nepogrešljiva v odnosu med žensko in moškim in je bistvo našega bivanja. Ljubiti pomeni biti kot v Sveti trojici. Oče in Sin se ljubita in ustvarjata Svetega Duha. Za nas kristjane biti pomeni ustvarjati na vse možne načine, kar seveda vključuje tudi rojevanje otrok, a ne samo to. Pomeni ustvarjanje odnosov, ustvarjanje umetnosti, ustvarjanje novosti, ustvarjanje možnosti za solidarnost, ustvarjanje bratstva. V tem pomenu se mi zdi globinski razmislek o teologiji tega, o družini, bistvenega pomena. In tega razmisleka do sedaj praktično ni bilo. Obstaja veliko teologije o parih, kanonskega prava o parih, a skoraj nobenih teoloških razmislekov o družini, o kompleksnosti odnosov, kot so materinstvo, očetovstvo, sinovstvo, odnosi med sorojenci, solidarnost, družbena odgovornost. Zato pravim, da se mora družina vrniti za krmilo zgodovine. Če so tam samo posamezniki, družba ne funkcionira. V tem se skriva kulturni preobrat, ki ga moramo narediti. In žal moram reči z veliko grenkobe, da se temu posveča zelo malo skrbi in malo ustvarjalnosti.

Sodobna družboslovna znanost gre v precej drugačno smer …

Seveda, težava je v virusu, ki je okužil sodobno družbo, to je virus hiperindividualizma. Moj prijatelj sociolog govori o egolatriji, kultu jaza. In na tem oltarju žal vse te znanosti žrtvujejo dimenzijo “nas”, kajti šteje samo “jaz”. Začeli smo menjavati svetnike na koledarju. Prvi svetnik je postal Narcis. Sveti Narcis. To je svetnik mnogih danes. In zato je tako nujno, da ponovno obudimo “nas”, ki izhaja iz porajajočega se “mi”, ki je zaveza med moškim in žensko. Kot je bilo v začetku.

Kako vi razumete prizadevanja za življenje (pro-life)? Vidite jih širše kot vaši predhodniki …

Že vse od začetka, ko sem prevzel akademijo, sem jo želel preoblikovati tako, da bi bilo v njej življenje bolj ljubljeno od česar koli. Vse življenje, v vseh trenutkih življenja – od začetka, v maternici, nato kot otroci, najstniki, mladi, odrasli, starejši in tudi še potem. Življenja ne moremo razdeliti na dele, življenje je človeštvo v celoti, življenje smo mi vsi. Vsi smo med seboj povezani drug z drugim. In še nekaj je. Zame se življenja ne konča. Zaradi tega ne govorim veliko o smrti kot o koncu življenja. Smrt je prehod. In kot vsi prehodi potrebuje spremljanje, ne pa prekinitve. Potrebuje držanje za roko. Kot nas je ob prvem sprehodu ven, na zrak, držala mama. Ob koncu življenja, v trenutku smrti je prehod, ne konec. Zato si v akademiji za življenje po vsem svetu prizadevamo za paliativno skrb, za spremljanje človeka, ki prehaja v večnost. Pro-life vedno in povsod. Zato sem proti splavu, proti smrtni kazni, proti orožju v rokah otrok (kot recimo v ZDA), proti nepravičnosti, zaradi katere od lakote umirajo mnogi otroci, proti zapuščenim ostarelim, proti slabi oskrbi v bolnišnicah in tako dalje …

Nekatere zagovorniki življenja, ki se še posebej zavzemajo za zaščito nerojenih, so bili razočarani, ko ste področje delovanja tako razširili …

Inteligenca je narejena za to, da raste, ne zato, da se omejuje. Če kultura ne raste, postane parcialna. In na koncu se izgubi. Jaz nisem samo proti splavu, sem proti vsemu, kar preprečuje življenje, proti vsemu, kar ga zavira v njegovi veličini in pomenu. Zame biti pro-life pomeni tudi biti za sprejemanje tistega, ki se počuti slabo, ne pomeni zapiranja meja, gradnje zidov, preprek. Zato se sprašujem – če zapreš samo en košček tega, ali si še vedno pro-life?

Koliko se vam zdi, da svet zunaj katoliškega sveta sliši in sprejema sporočilo za življenje?

Po moji izkušnji je mogoče najti veliko zaveznikov pri obrambi življenja. Brez sodelovanja žal ostanemo zaprti v svojem malem gradu, za zaprtimi vrati.

Kdo so prvi zavezniki v tem? Druga verstva?

Naj dam dva primera. Svetovno zdravniško združenje (WMA) mi je takoj priskočilo na pomoč, ko sem želel organizirati konferenco na temo obrezovanja v Vatikanu. Ustvarilo se je čudovito zavezništvo. Proti evtanaziji pripravljamo skupen manifest judje, kristjani in muslimani, ki se skupaj zavzemamo proti evtanaziji in za paliativno oskrbo. Dva mala primera, ki kažeta, kako pomembno je najti zaveznike za skupen boj.

Visoko cenite dialog z ljudmi izven Cerkve. Kaj pa dialog znotraj Cerkve danes? Čutiti je, da v Cerkvi danes delujta dve struji, ki se v marsičem razhajata …

Bogu se zahvaljujem, da za Cerkev danes skrbi Frančišek. Papež Frančišek je res kot Peter, prvi med kristjani. Verjamem, da ga Sveti duh podpira, da nas v časih, ki niso lahki, lahko vodi v smeri evangeljske perspektive. In če pride do kakega manjšega valovanja znotraj Cerkve, je ocean naklonjen papežu Frančišku. Če je kdo vznemirjen zaradi Cerkve, mu bo pomagalo, da prisluhne papežu Frančišku. Čisto nič se ne bojim teh drobnih valovanj znotraj Cerkve. Žal mi je, ker so na splošno ti ljudje pogosto zelo žalostni in ne uživajo evangeljskega veselja, ljubezni, svobode, srečanja, dialoga, praznovanja … Veselja tudi nad tem, da si umažeš čevlje. Ampak v moči ljubezni pozabiš tudi na umazane čevlje. In ne pozabimo, da obstajajo tudi umivalniki, v katerih je mogoče očistiti te čevlje.

Kot postulator Oscarja Romera zelo dobro poznate tega salvadorskega svetnika. V Sloveniji še ni toliko poznan, kaj je tisto, kar bi morali vedeti o njem?

Mislim, da je največji zaščitnik papeža Frančiška v nebesih. Mislim, da je pogosto malce odsoten, ker toliko gleda na zemljo. (nasmeh) Ima sporočilo, ki se je mene zelo dotaknilo. V pridigi med pogrebom umorjenega duhovnika je Romero navedel besede tega duhovnika, da drugi vatikanski koncil od kristjanov danes zahteva, da smo mučenci. To pomeni, da darujemo svoje življenje za evangelij in za uboge. To je mučeništvo. Za nekatere, kot je bil ta duhovnik, to pomeni, da dajo svoje življenje vse do krvi. Za nas vse pa to pomeni, da ga darujemo tako, da svojega življenja ne živimo zase, ampak za druge. To je mučeništvo. Biti mučenci, kot je mama, ki spočne otroka, ga nosi v maternici devet mesecev, ga rodi, doji, varuje, skrbi zanj, ga čisti, vzgaja … Ta mama daje svoje življenje za tega otroka. Tako smo mučenci, tako smo kristjani. Ne zase, ampak za druge. Veliko pričevanje.

Kaj vas še nagovarja pri Romeru?

Romero je bil pravi pastir, ker je imel svoje ljudstvo raje kot samega sebe. In ko je videl, da njegovo ljudstvo trpi zatiranje zaradi nepravičnosti, nasilja, pokvarjenosti, zaradi vseh egoizmov, se je brez vseh zadržkov postavil v bran svojemu ljudstvu. Romero ni želel umreti, a življenja svojih ljudi je postavil pred lastno življenje. In ko so v zadnjih mesecih pred njegovo smrtjo grožnje postajale vedno hujše, je Sveti sedež poslal k njemu nuncija, ki ga je pozval, naj pride na varno Rim. Romero je odgovoril nunciju: “Ostal bom s svojim ljudstvom. Pastir nikoli ne zapusti svojih ovc, še posebej ne v najtežjih trenutkih.” Zaradi tega je bil umorjen. S tem predstavlja izjemen zgled za vse kristjane. Je zgled, kaj pomeni biti človek, kaj pomeni biti kristjan, kaj pomeni biti pastir. Dati življenje za druge.

 

Z gospodom nadškofom Paglio se je pogovarjala Mica Škoberne.

8 KOMENTARJI

  1. Nadškof V. Paglia, je zelo karizmatičen. Prvič je bil v Sloveniji, pa je že pozdravil po slovensko in celo nekaj v slovenščini prebral. S tem je pokazal, da nas spoštuje.

    Vesela sem, da sem bila pri njegovi maši, na Festivalu družin. Imel je res zelo lepo pridigo, v kateri je orisal pomen družine. Tak človek res ponese v svet “Veselo oznanilo” . Lehko bi rekli, da je Kristusov “ribič”, ki ljudi pripelje do spoznanja Boga.

    Taki ljudje, kot je škof Paglia, naredijo na svetu veliko dobrega. Prav zaradi njegove prisotnosti, je Festival družin, dobil potrdilo, da dela v pravo smer. Med vsemi festivali, ki so odvijajo v Sloveniji, nosi ta nakjvečje sporočilo – LJUBEZNI in USTVARJALNOSTI ter ohranjanje zdrave družbe.
    Zdrava družina, zagotavlja zdravo družbo. Dobri medsebojni odnosi so gonilna sila za napredek in veselje. In veselje je tudi Bogu všeč, tako, kot vsem nam.

      • Poglej Nevidni,
        tudi ginekolog nima lastne izkušnje npr. menstruacije ali nosečnosti, pa mu ženske zaupajo, ker je pač strokovnjak na področju.
        Podobno je z župniki in škofi. V veliki večini! Na področju odnosov, duše in duha so pač strokovnjaki. V veliki večini!
        Naprej stvar zavisi le od tebe. Lahko jih sprejmeš za sodelavce na področju odnosov, duše in duha, lahko pa tud ne. Njim se v tem primeru svet ne bo podrl, tebi bi pa le priporočil previdnost…

      • hibarjev rafko…

        ginekolog… ni vedno tip.. pod prvo…
        pod drugo.. majo pa dokaze, da deluje, karkol delajo.. zraven pa še vso znanost, ki temelji na dokazih…

        medtem ko vaši kler… pa se najprej sam odloci, da ne bo mel izkušenj, in da bo ignoriral vse, kar ni v njihovi doktrini, ki jo prodajajo.. tko da so dokaj slepci…

        “Na področju odnosov, duše in duha so pač strokovnjaki. ”
        duša ne obstaja, duhci tudi ne.. so pa strokovnjaki ja, neizmerni.. Kar se pa tiče odnosov, le o kakšnih odnosih ti govoris? tale vreča je tko, neprimerno velika, da bi lahko kar vse v eno vreco dal notr in pol trdil, da si strokovnjak…

Dodaj odgovor za Slovenski štor Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime