(INTERVJU) Jezuit Jacek Granatowski: “Potrebno je povedati resnico ter počistiti pred lastnim pragom.”

Jacek Granatowski je poljski jezuit, ki je v mladinski pastorali aktiven že skoraj trideset let. Tekom svojega življenja je imel priložnost delati z mladimi na Poljskem, v Španiji in v Kaliforniji, zadnja leta pa se posveča študentski pastorali in poučevanju verouka v gimnaziji v Lodžu, četrtem največjem poljskem mestu.

V prvem delu intervjuja smo se z njim pogovarjali o tem, kako vidi odnos mladih Poljakov do Cerkve, vlogi verouka v poljski državni šoli.

Kaj vam je najbolj všeč pri delu z mladimi?

Veliko stvari (smeh). Ena izmed njih je rast, ki jo lahko vidim pri posamezniku. Vsaka mlada oseba je sama po sebi dobra, kar najbolj potrebuje, je vzgoja. Všeč mi je, ko vidim, da neka oseba preko vzgoje raste.

Svoboda, ki nam jo je podaril Bog, je tako veliko darilo, da se po eni strani lahko pod njo izgubimo, po drugi strani pa tako veliko, da ko dobro ravnamo, lahko naredimo čudovite stvari. Vedno verjamem, da se Bog lahko pojavi v srcih mladih. Da vidim, da se to zgodi pred mojimi očmi, je največji blagoslov, ki ga lahko prejmem ob delu z mladimi.

Z mladimi Poljaki ste v stiku že toliko let. Ali opažate kakšno spremembo v njihovem odnosu do Cerkve?

Ne. V mojem delu opažam, da se ljudje na splošno ne spreminjamo. Vedno želimo videti Boga in smo v iskanju vrednot, vedno želimo ljubiti in biti dobri; še vedno je smrt za nas velika uganka. Kar se spreminja, so stvari okoli nas in te lahko spreminjajo naš način razmišljanja. Večina pa je stvar modne muhe, ki bo prej ali slej minila.

Me ne skrbi toliko, če nekdo ne hodi v cerkev, če kriči ali je agresiven proti duhovnikom, saj na tak način še vedno išče Boga. Skrbi pa me pasivnost, brezbrižnost, sploh če pride kot rezultat zunanjih vplivov.

Se ta pasivnost kaj odraža v statistiki, recimo, cerkvenih porok ali pa novih duhovniških poklicev?

Sam nisem privrženec statistike; menim, da nam zamegljuje sliko, saj nam ne more razložiti individualne rasti; ne ponuja pričevanj, kaj je komu pomagalo pri osebni rasti in veri. Zato me zanima zgolj mnenje posameznika. Če se par ne odloči za zakrament zakona, se je potrebno vprašati, zakaj se ta par ni odločil za ta korak.

Na splošno pa lahko kljub temu opažam, da se je starostno vse skupaj premaknilo. Včasih so se mladi poročali in odločali za duhovne poklice pri 18 ali 20 letih. Danes se poročajo ali pa gredo v semenišče šele po študiju, pri 25 ali 27 letih.

To ima tako dobre kot slabe posledice: po eni strani so bolj zreli in vedo, kaj hočejo; po drugi strani pa so že bolj izoblikovani in zato manj ‘elastični’. V primeru zakona je prisotno tudi biološko vprašanje, saj se priporoča, da se ima prvega otroka med 20 in 24 letom.

Ste tudi učitelj verske vzgoje v državni srednji šoli. Kako gledate na to, da se pri tem predmetu govori zgolj o katolištvu?

To se mi zdi popolnoma smiselno, saj nimamo predmeta z imenom ‘znanje o religijah’. Včasih so v kakšnih programih omenja razlike med različnimi vejami krščanstva; vendar to ni glavni namen teh učnih ur. Naš cilj je učiti o krščanski veri, dogmah, zapovedih in morali. O različnih religijah pa lahko več slišiš na študiju religijskih znanosti.

Tisti, ki niso katoličani, imajo več možnosti. Če pripadajo drugi veroizpovedi, recimo drugi veji krščanstva ali judovstvu, lahko hodijo k verouku k svoji skupnosti, ki potem predstavi šoli potrdilo, da se je učenec udeleževal verouka pri njih. To se vpiše v redovalnico. Kdor ni veren, lahko obiskuje učne ure etike. Na žalost obstaja še zadnja možnost, da imajo učenci namesto verouka prosto uro. Ponekod se za zadnjo možnost odloči veliko učencev.

V srednji šoli, kjer sam učim in ki je državna, se ur katoliškega verouka udeležuje slaba polovica učencev; skoraj deset odstotkov učencev pripada drugim veroizpovedim, dodatnih deset odstotkov pa hodi na etiko. V zasebnih šolah pa je verouk obvezen za vse brez vprašanj.

Najbolj važno je, da se verouk predava z zavzetostjo in navdušenjem, le tako bodo učenci pridobili največ. Ne sme se zgolj predavati teorije, temveč pričevati, da je to, kar učiš, resnica.

Bi bilo po vašem mnenju kaj za spremeniti v tem sistemu verske vzgoje?

Bi rekel da ne. Se mi zdi bolje, da se da ljudem svobodo izbire.

Katolištvo in patriotizem sta na Poljskem pogosto tesno povezana. Kako gledate na njun odnos?

Sam želim razločevati med obema. Sam velik patriot, vendar v to nočem vmešavati vere; to nista kompatibilna pojma. Vera je življenjska odločitev, ko se odločiš, ker želiš biti boljši. Patriotizem trdi, da so Poljaki najboljši, kar pa ni res. Najboljši je človek sam po sebi, ne glede na narodnost ali barvo polti.

Patriotizmom in religijo povezuje zgolj tradicija in iz tega nikoli ne pride ven nič dobrega; to moramo zdaj spremeniti, saj nas lahko sicer zavede v stranpoti. Res pa je, da se meja med njima na Poljskem pogosto zamegljuje. Verjetno razlog tiči v tem, da je bila Poljska dolga leta okupirana s strani različnih velesil; edino mesto, kjer se je lahko svobodno zaživelo, je bilo v Cerkvi.

Res je tudi, da imamo danes drugo generacijo, ki se je rodila v svobodi; toda kot vse ostalo tudi mlajša generacija potrebuje čas, da kaj spremeni.

Podobno se današnjo poljsko vlado obtožuje, da dopušča preveč vplivov s strani Poljske katoliške cerkve. Kako gledate na te očitke?

To je stalen problem; sam si želim, da bi bili vlada in Cerkev jasno ločeni. Cerkev mora biti glas morale. Če se preveč poveže z vlado, s politiko, se ta glas izgubi, ker vedno nekoga favorizira. Seveda ima vsak svoje politične nazore, toda Cerkev kot institucija ne sme biti vezana na njih. Cerkev mora učiti moralo in ponuditi pot za življenje.

Seveda so katoliki, ki delajo v politiki, vendar nimajo pravice posluževati se Cerkve v svojem političnem boju. Morajo živeti svoje vrednote, vendar ne govoriti, da so boljši zato, ker so katoliki.

Kako pa gledate na odziv Poljske do migrantov in beguncev, ki so v Evropo prišli v času migrantske krize v letih 2015 in 2016?

Me zelo boli. Kako lahko verjamemo, da smo dobri katoličani, nekomu, ki potrebuje pomoč, pa preprosto rečemo ‘adijo’? Boli me tudi zato, ker smo mi, Poljaki, med drugo svetovno vojno in tudi kasneje sami izkusili, kaj pomeni emigrirati. In ljudje so nas v drugih krajih sprejeli z odprtimi rokami, naj tukaj omenim zgolj Iran. Mi pa danes temu ne rečemo ‘hvala’, temveč ‘ne želimo vas’. Res je, da je danes težko ločiti, kdo je ekonomski migrant in kdo je begunec, ki beži pred vojno. Strinjal bi se z zakonom, ki bi določal, da se begunci vrnejo v svojo domovino ob koncu vojne, krize. Toda ne v trenutku stiske.

Jezuiti smo sprožili različne iniciative in delamo z migranti. Tukaj v naši skupnosti je recimo pol leta živel sirski kristjan. Včasih smo imeli težavo s komunikacijo, saj je govoril zgolj arabsko, mi pa poljsko, vendar so se z angažirali nekateri študenti, ki so ga učili poljščino. Danes je našel službo na Poljskem in zdaj tu živi s svojo družino.

Ta protimigrantska politika je namensko sprožena. V 90. letih smo sprejeli več tisoč Čečencev, in se nič ni zgodilo, zdaj se ustvarja vzdušje strahu, kaj vse nam bodo prišleki storili.

Pred mesecem dni je bila premiera dokumentarnega filma poljskega režiserja Tomasza Sekielskega Samo ne govoru nikomur o spolnih zlorabah v poljski katoliški Cerkvi, ki je doživel izjemen odmev. Kako komentirate sam film in vse, kar je potegnil za seboj?

Izredno sem hvaležen režiserju tega dokumentarca, ker je uspel sprožiti resnično preganjanje slabega obnašanja nekaterih duhovnikov. Potrebno je povedati resnico ter počistiti pred lastnim pragom. Sam sem recimo bral pismo škofov najprej v cerkvi, in potem tudi pred srednješolci. Najhuje je, če se nekdo ne želi pogovarjati, ker misli, da ima avtoriteto. Moramo nekaj storiti, da se bo takšna dejanja preprečilo v prihodnosti. Razčistiti trenutno situacijo bo Cerkvi le pomagalo preprečiti nadaljnjo škodo.

Pa se ne bojite, da bi vse skupaj obstalo zgolj pri besedah?

Ne, se mi zdi, da se je ravno zahvaljujoč temu filmu sprožilo tako veliko gibanje, da do takšnega masovnega prikrivanja ne more več priti. Večina duhovnikov, ki so zlorabljali otroke, pa niso več duhovniki. Verjetno bodo težave imeli tudi nekateri škofje.