(INTERVJU 2.del) "Učitelji so preobremenjeni s stvarmi, ki ne sodijo v šolo" Marija Žabjek in dr. Silvo Šinkovec, Društvo katoliških pedagogov.

Dr. Silvo Šinkovec, duhovni asistent DKPS foto: DKPS
POSLUŠAJ ČLANEK
V prvem delu intervjuja smo se s predsednico Društva katoliških pedagogov Slovenije Marijo Žabjek in duhovnim asistentom, jezuitom dr. Silvom Šinkovcem pogovarjali o delovanju društva, ki letos praznuje 30 let, vlogi katoliških pedagogov v javnih in katoliških šolah ter izzivih, s katerimi se srečuje slovenska šola.

V drugem delu pa smo se z njima pogovarjali o konkretnih problemih v šoli. Od preobremenjenosti, ki jo čutijo otroci, starši in učitelji, invazivnega vstopa staršev v šolski prostor, učencih z odločbami o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami in vizijami za prihodnost.

V zvezi s šolo se veliko govori o preobremenjenosti otrok, staršev in učiteljev. So učitelji v šoli res preobremenjeni? Kje vidite razloge za to?

Marija Žabjek: Rekla bi, da so preobremenjeni, ampak s stvarmi, ki ne sodijo v šolo. Učitelji z nepotrebno administracijo, in z doslednim spoštovanje pravno-upravnih predpisov. To učitelja obremenjuje. Učitelj je učitelj z dušo in srcem, ne pa administrativni delavec. Ker učitelji ne delajo kar je njihovo osnovno poslanstvo, se čutijo preobremenjeni. Otroci pa so zasuti z mnogimi nepotrebnimi podatki. Veliko pa je snovi, ki jo v njihovi razvojni stopnji niso sposobni razumeti.
Največja obremenjenost pa niso ne zvezki ne knjige ne učbeniki ne podatki, ampak odnosi. Ljudje najbolj trpimo zaradi slabih medčloveških odnosov.

Dr. Silvo Šinkovec: Verjamem, da so v določenih trenutkih preobremenjeni otroci, starši in učitelji. Bodisi zaradi nepotrebne administracije, zaradi prenapihnjenih učnih načrtov, ki bi jih bilo potrebno skrčiti. To ne uspe nobeni reformi, zaradi interesov posameznih strok. Povsod ponavljamo, da naj bi se učenec naučil samostojno razmišljati, ampak tega se težko nauči, ker je ves čas zasut s podatki.

Največja obremenjenost pa niso ne zvezki ne knjige ne učbeniki ne podatki, ampak odnosi. Ljudje najbolj trpimo zaradi slabih medčloveških odnosov. Otroci doma zaradi staršev, ker starši niso kos sami sebi, se ločujejo, so zasvojeni, so preobremenjeni v službah, zato otrokom niso na voljo in to je za otroka največja bolečina. To je težje, bolj kot cela šola. Otroci so obremenjeni tudi zaradi odnosov v šoli, veliko je medvrstniškega nasilja. Zato moramo več delati na socialnih veščinah. Učitelj je preobremenjen, ker je preveč sam in premalo v kolektivu. Šolskih zbornic ni več, kolektivnega duha ni več, učitelji so se umaknili v kabinete in na spletne strani.

Kako tako preobremenjenost z odnosi razreševati?

Dr. Silvo Šinkovec: Opažam veliko pomanjkanje človeškosti. Uvajal sem šolo za starše in še vedno spodbujamo preko raznoraznih načinov, da bi se je starši udeležili. Ne samo kot predavanja, kjer jim nudimo najboljša predavanja o vzgoji.  Šola za starše je prostor, kjer se lahko pogovarjajo o sebi in o svoji starševski izkušnji.
Velikokrat praznino odnosov nadomeščajo s tem, da starši otroke prezaposlijo z raznimi krožki in potem tekajo za njimi, namesto, da bi z njimi preživljali kakovosten čas.

Velikokrat praznino odnosov nadomeščajo s tem, da starši otroke prezaposlijo z raznimi krožki in potem tekajo za njimi, namesto, da bi z njimi preživljali kakovosten čas. To je pa druga obremenjenost, ki ni šolska, ki je pošolska, zaradi raznih ambicij.

Učitelji se pritožujejo nad starši, ki vedno bolj invazivno vstopajo v šolski prostor. Na šolah uvajajo t.i. črte zaupanja, kjer označujejo, do kam starši smejo in od kod naprej gre otrok lahko sam. Ob koncu šolskega leta pridejo starši v šolo v spremstvu odvetnikov. Je tega res vedno več?

Marija Žabjek: To so posamezni starši. Tisti, ki za svojega otroka niso naredili kar bi morali, iščejo nadomestilo, češ za otroka naredim vse. Dokler ne pride do zapletov, jih ne zanima, kaj se v šoli dogaja. Ko pa se zaplete,  pa pridejo z odvetnikom. Čeprav tega ni veliko, je pa za učitelja obremenjujoče. Iz izkušenj vem, da smo vse probleme z otrokom rešili, če so nas starši v teh prizadevanju podprli. Če pa smo ostali vsak na svojem bregu, se ni dobro končalo. Sodelovanje s šolo je potrebno, nujno in hvaležno, sodelovanje  advokatov pa ne daje želenih rezultatov.

Dr. Silovo Šinkovec: Razen, ko gre za res konkretne primer, ko gre lahko za kazniva dejanja, takrat je to potrebno. Ko je to utemeljeno, je to pravilni postopek. Ko pa gre za ocene, advokati advokati v šoli nimajo kaj delati.

Vesel sem, da imamo v Sloveniji organizacijo povezanih staršev, Zvezo aktivov svetov staršev. Vedno sem zagovarjal, da šola s starši ustvarja čimbolj sodelovalen donos. V sodelovanju se lahko reši večino problemov v dobro otrok. Takoj ko gremo v konflikten model, bo vedno otrok na slabšem. V Zvezi se starši lahko učijo kulture odnosa s šolo. Pomembno je, da so starši med seboj povezani. Kulturo dialoga pa mora gojiti tudi šola.

Dr. Silvo Šinkovec, duhovni asistent DKPS foto: DKPS


Vsako leto je več tudi učencev z odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami. So te številke upravičene? Konec devetega razreda ima odločbo skoraj vsak 10 osnovnošolec. Kje vidite razloge za to in kje so rešitve?

Marija Žabjek: To težko ocenjujem, a mislim, da je tega preveč. Nekateri starš iščejo kako bi  otroku olajša delo. S tem pa ga prikrajšajo za dragoceno izkušnjo, da se bori sam in je lahko ponosen, da mu je uspelo.  Če so vzroki pravi, je prav, da jim omogočamo kar se da normalne pogoje za delo in doseganje rezultatov.
Tretji razlog za večje število teh otrok pa so nezdravo ambiciozni starši, ki hočejo s tem, da ima nekdo dodatno pomoč, zagotoviti boljši uspeh. Kot nadomestilo inštrukcij. Ne dvomim, da to počnejo z dobrim namenom. Včasih pa s tem otroka le ožigosajo, mu dajo nalepko z negativnim sporočilom, z dvomom vase.

Dr. Silvo Šinkovec: Vzrokov za to je več. V prvi vrsti je patologija. V vsaki družbi so neka odstopanja in zato imamo tudi posebne organizacije, ki se temu posvečajo. Sodobna pedagogika skuša zmanjšat vlogo posebnih zavodov in čim več otrok vključiti v redno šolo. Integracija in inkluzija sta pomembni. Zgodi pa se, da marsikatere šole niso pripravljene in usposobljene za delo s takimi učenci. To so politične napake, saj so bili sprejeti zakoni, ki včasih niso strokovni, včasih pa ni dovolj časa za implementacijo.

Drug velik problem pa je, da danes družine ne delujejo več. Veliko otrok živi v družini, ki je razbita. Oče in mama sta nekaj časa skupaj, potem eden od njiju izgine. Otrok ostane z enim in to je za otroka stresno, obremenjujoče. Otrok težko deluje v tej čustveni razpetosti. Včasih niti fizično ne ve, kje je njegov dom, kje ima stvari, kdo skrbi za njega, kdo ga zares pozna. Prihajajo novi partnerji, ki vstopajo v njegov svet. Otrok se prilagaja, toda težko dela v šoli z vsemi zahtevami. Tudi zato se množijo otroci, ki potrebujejo dodatno oporo.

Tretji razlog za večje število teh otrok pa so nezdravo ambiciozni starši, ki hočejo s tem, da ima nekdo dodatno pomoč, zagotoviti boljši uspeh. Kot nadomestilo inštrukcij. Ne dvomim, da to počnejo z dobrim namenom. Včasih pa s tem otroka le ožigosajo, mu dajo nalepko z negativnim sporočilom, z dvomom vase. S tem otroku jemljejo samozavest in zaupanje. Sporočajo mu: Ti sam ne zmoreš. Če hočemo zares videti, koliko je otrok sposoben, se moramo umakniti in ga opazovati, da vidimo kako se znajde. Če ga ne znamo pustiti, ga naredimo hromega. Nikoli ne bo znal sam hoditi, vedno bo rabil pomoč, podporo, smerokaze.

Izzivov za učitelje je tako več kot dovolj. Koliko jih na to pripravijo fakultete? Nekaj so seveda izkušnje, kako pa je z začetniki?

Marija Žabjek: Preveč je teorije, za delo v razredu pa nisi pripravljen dovolj. Pred leti je začetnik lahko na šolah opravljal pripravništvo. Prizadevni mentorji so bili začetniku lahko v veliko pomoč. Zadnja leta pa začetniki teh možnosti nimajo več. Zato bi bilo več prakse med študijem dobrodošle.

Dr. Silvo Šinkovec: Noben študij ne bo nikogar pripravil za to, da bo strokovnjak na svojem področju. Študij ti da osnove znanja. Vsak človek pa mora potem delati naprej. Praksa je potrebna, za pridobivanje veščin. Toda, ne samo praksa, tudi stalno intelektualno delo. Fakulteta bi mora narediti več tudi pri teoriji. Stroka v določenih segmentih spi, to si upam trditi. Imamo vzgojni načrt v osnovnih šolah in če nekdo, ki konča 5 let študija na pedagoški fakulteti ne ve, kaj je vzgojni načrt in kaj z njim narediti, ni pripravljen za šolsko delo. Če nekdo, ki danes končal fakulteto in bo jutri stopil v šolski razred ne ve, kaj pomeni biti razrednik, ni pripravljen na šolsko delo. Tretja pomanjkljivost je, da učitelji niso pripravljeni na odnos s starši. Redno bodo morali komunicirati z njimi, preko telefona, mailov, osebnih pogovorov, sestankov. Za revijo Vzgoja sem se pogovarjal z dekanjo Pedagoške fakultete, ki je povedala, da se zavedajo tega manjka, ampak da v predmetniku ne bodo nič spremenili.

V Sloveniji je okrog 40.000 pedagoških delavcev. Nazadnje smo jih videli na protestih, ki jih je organiziral sindikat. Kako gledate na tako družbeno udejstvovanje? So učitelji še nek steber družbe, družbena kritik?

Dr. Silvo Šinkovec: Takrat smo videli učitelja, ki je bil motiviran s strani sindikata. Če bi rekli, da je sindikat nek strokovni organ, ki motivira učitelje tudi za kaj drugega, bi jih videli še kje drugje, ampak to je vprašanje za sindikaliste. Sicer pa vidimo učitelje v vseh porah družbe: od septembra do junija učitelji organizirajo nešteto proslav, motivirajo otroka, režirajo dramske igre… Aktivni so tudi v svojih župnijah, društvih, saj imajo čut za človeka in znajo delati z ljudmi. Ne vsi, ampak mnogi učitelji so zelo aktivni in take aktivnost v društvu tudi podpiramo.

Marija Žabjek: Mnogokrat smo medijsko prezrti, sindikati pa namenoma medijsko podprti. Zato javnost učitelje spoznava samo skozi sindikalna gibanja.

Je potem tako medijsko poročanje in delovanje sindikata zloraba učiteljev?

Marija Žabjek: Da in zloraba učiteljeve avtoritete.

Dr. Silvo Šinkovec: Medijska podoba je nekaj drugega kot realna podoba, zato se nam zdi, da učiteljev ni nikjer, dejansko pa so. Nekatere sindikalne kampanje,  služijo nekim političnim interesom.
Drugo pomembno področje je odnos do domovine. Še vedno smo zelo mačehovski v odnosu do svoje države. Premalo naredimo, da bi mlad človek vzljubil svojo domačo zemljo, zgodovino, svoj jezik itd. To je nekaj kar krepi narodno identiteto. Brez tega v globalnem svetu ne bomo preživeli, zato moramo  narediti mnogo več za lastno identiteto.

Kakšne spremembe bi si za šolski sistem želeli v vašem društvu?

Marija Žabjek: Predvsem bi si želeli boljše medsebojne odnose. V življenju so medsebojni odnosi pomembni, še posebej v šoli. Učne načrte bi morala pripraviti stroka, ne pa lobiji,  ki se borijo za svoj košček kruha.

Dr. Silvo Šinkovec: Vprašanj je veliko. Če smo zelo konkretni. V osnovnih šolah imamo uveden vzgojni načrt, kakovost vzgojnih načrtov pa je vprašljiva. Projekt vzgojnega načrta potrebuje nadgradnjo. Tukaj bi takoj pognal kolo, da se naredi mnogo več. Drugo pomembno področje je odnos do domovine. Še vedno smo zelo mačehovski v odnosu do svoje države. Premalo naredimo, da bi mlad človek vzljubil svojo domačo zemljo, zgodovino, svoj jezik itd. To je nekaj kar krepi narodno identiteto. Brez tega v globalnem svetu ne bomo preživeli, zato moramo  narediti mnogo več za lastno identiteto. Tretje področje je področje vrednot, etike. Če otrok ne bo vedel, da je pomembno, da ne krademo, da smo pošteni, da govorimo resnico… To so temeljne vrednote za preživetje civilizacije.

Pred nami so počitnice. Kaj v teh dveh mesecih naredit s šolo?

Marija Žabjek: Menim, da smo ves čas v šoli, šoli odnosov, spoštovanja, življenja z naravo. Učenje šolske snovi pa naj počaka do jeseni.

Dr. Silvo Šinkovec: Šola mora iti malo počivat, zvezki, torba, morajo počivati v kotu. To pa ne pomeni, da mora otrok izklopiti zvedavost, ko bo plezal na drevo, ko bo šel na morje. Ko bo opazoval, bo razmišljal. Tako šola živi v njem. Biti v naravi, na zraku, gibati se, biti z ljudmi, ki jih imaš rad, vzeti si čas drug za drugega, se povezati z družino, da se družina spet ujame v teh počitniških časih, da potem vse lažje teče. In seveda posvetiti nekaj časa tudi duhovnosti. To velja za učitelje kot tudi za starše in učence.

 

Društvo katoliških pedagogov Slovenije v prihajajočem šolskem letu pripravlja veliko različnih seminarjev za osebno in strokovno rast. Seminarji so namenjeni pedagoškim delavcem, staršem in drugim posameznikom, ki želijo osebno in strokovno rast. V šolskem letu 2019/20 se lahko udeležite seminarjev: Vpliv gibanja na razvoj in učenje otrok, Medvrstniško nasilje, Učitelji, starši, učenci - ustvarjanje spodbudnega odnosa, Inteligentna čustva, Supervizija za pedagoške delavce, Šola za starše in druge. Več o delovanju društva in njihovih programih pa lahko preberete na njihovi spletni strani.

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike