(INTERVJU 2. DEL) Janez Pogorelec: “Bil sem zelo proti, ko se je pravosodje diskreditiralo kot krivosodje.”

Eva Gregorc
26

V prvem delu intervjuja z ustavnim pravnikom dr. Janezom Pogorelcem smo se pogovarjali o politični situaciji v Sloveniji, izzivih, ki čakajo desnico, če bo želela priti na oblast in spremembah, ki so potrebne za normalno družbo.

V drugem delu intervjuja pa lahko preberete kako se zakonodajni službi Vlade in Državnega zbora spopadata s politiki, ki ne upoštevajo njihovih predlogov, napovedanih spremembah volilne zakonodaje in stanju v našem pravosodju.

Zaposleni ste na Službi Vlade RS za zakonodajo. Kolikokrat se vam zgodi, da vas, pravnike, ki s svojimi strokovnimi znanji svetujete in pripravljate zakonodajo, politiki povsem povozijo? Nekaj takega se je nazadnje zgodilo vašim kolegom v Zakonodajno-pravni službi DZ, ki je dala negativno mnenje na predlog zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja.

No, zgodba z Zakonom o financiranju vzgoje in izobraževanja še ni končana, mnenje ZPS je bilo izdano šele 26. junija. Očitki obeh služb so tako resni in tehtni, da dvomim, da se jih bo kar prezrlo.

Tudi sicer se take stvari ne dogajajo zelo pogosto, taka opozorila se težko in razmeroma redko preslišijo. Res pa je, da se to večkrat zgodi pri zelo pomembnih stvareh, pri katerih je prisoten močan politični interes. Politika seveda razume, da sprejetje direktno protiustavne rešitve, na katero opozorita zakonodajni službi, zelo verjetno pomeni kasnejše težave na Ustavnem sodišču, zato je tudi zanjo tako početje zelo tvegano. V prejšnji vladi se je gospod Židan na odboru za gospodarstvo ves mandat dosledno držal načela, da če je Služba predpisu očitala neustavnost, tak predpis ni šel čez njegov odbor, kar mi je res veliko pomenilo in je izjemno olajšalo naše delo. To bi moralo postati pravilo, ki praktično ne bi poznalo izjem, saj se zakonodajne službe pri takih opozorilih zelo redko motijo.

Politika seveda razume, da sprejetje direktno protiustavne rešitve, na katero opozorita zakonodajni službi, zelo verjetno pomeni kasnejše težave na Ustavnem sodišču, zato je tudi zanjo tako početje zelo tvegano.

Seveda pa moramo ločiti med upravo in politiko, katerih področji sta jasno razmejeni. Uprava svetuje, pripravlja strokovne podlage, politika pa odloča. Za upravo je bistveno, da poskrbi, da politika sprejme obveščeno odločitev, da pozna pomisleke, četudi potem, iz političnih, finančnih ali kakšnih drugih razlogov, politika sprejme drugačno odločitev. To moramo sprejeti, čeprav je včasih težko, saj ne gre več za naš domain. Ko sem še vodil Službo je bilo moje načelo, da če smo svoje pomisleke korektno izrazili, in vedno smo jih, smo svoje delo opravili in lahko povsem mirno spimo, tudi če jih je politika preslišala.

Seveda pa je problematika naših zakonodajnih postopkov in vloge strokovnih služb vlade in parlamenta ter njihovo razmerje do politike, zelo kompleksna. O tem sem napisal vrsto strokovnih člankov, in v njih opozarjal na dileme in težave, morda najhujša med njimi je dejstvo, da so roki za obravnavo gradiv vse prevečkrat prekratki. Če je hitenja preveč, se sicer naredi kar se da, izdelek pa nazadnje vseeno ne more biti čisto tak kot bi moral biti. A če bi primerjali kaj pride k nam in kaj posredujemo naprej, pa bi videli velikansko razliko.

Dogaja se tudi, da se Zakonodajno pravna služba Državnega zbora znajde v situaciji, ko je pri obravnavi gradiva v parlamentu glede posameznega pravnega akta izdala negativno mnenje, a je bil ta vseeno sprejet. Čez nekaj let pa morajo zagovarjati tako odločitev poslancev pred Ustavnim sodiščem.

Seveda. Tudi odvetnik velikokrat zagovarja stranko, za katero ve, da je kriva in v teh primerih je položaj Zakonodajno pravne službe v določeni meri podoben, v določeni meri pa se v teh primerih služba zna tudi distancirati. Ustavno sodišče tudi ve, kakšno je bilo mnenje zakonodajno-pravne službe.

Kako komentirate sago okrog neizpolnitve odločbe Ustavnega sodišča o financiranju javno veljavnega programa v zasebnih osnovnih šolah?

Ni kaj komentirati, vsi argumenti obeh strani so bili velikokrat povedani, mnenja obeh služb so na mizi, videli bomo ali in v kakšni obliki bo zakon sprejet. Če ga bo DZ sprejel, velja, tako kot pri vseh drugih demokratično sprejetih odločitvah, da jih je treba spoštovati in če z njimi nismo zadovoljni, uporabljati pravne poti. Če bo zakon sprejet, ni nobenega dvoma, da se bo moralo o njem opredeliti Ustavno sodišče in glede na njegove predhodne odločitve in mnenja obeh zakonodajnih Služb…

Koliko je po vašem mnenju v Sloveniji zakonov, ki niso skladni z Ustavo, pa se nihče ne ukvarja s to neustavnostjo? Kateri od njih so najbolj alarmantni?

V tej zvezi je zanimivo predvsem vprašanje, kako zagotoviti, da bodo vsaj vse večje neustavnosti v predpisih zagotovo našle pot do Ustavnega sodišča. Zakonodajni službi dnevno odkrivata neustavnosti v predpisih in jih navadno v postopku usklajevanja organi že sami odpravijo. Ustavno sodišče pa se veliko večino svojega časa, približno 85 odstotkov, ukvarja z ustavnimi pritožbami, svoji primarni dejavnosti, ocenjevanju skladnosti zakonov z Ustavo, kaj šele podzakonskih aktov z zakonom in z Ustavo, pa se posveča v preostalem času. Treba bo najti načine, da bodo neustavnosti veliko bolj zanesljivo prišle do Ustavnega sodišča in da bo o njih promptno odločeno. Preštevanje z Ustavo potencialno neskladnih predpisov tu ne bo veliko koristilo.

Ena od bolj odmevnih protiustavnosti, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče je neustavnost volilne zakonodaje. O tem ste sami veliko napisali. Kako gledate na predlagano rešitev z odpravo okrajev in z uvedbo relativnega preferenčnega glasu?

Volilni okraji so velika slovenska posebnost. V resnici glas, oddan za stranko in hkrati za kandidata v volilnem okraju ne da nobene informacije o tem, katerega kandidata je volivec želel obkrožiti. Primarna je namreč odločitev volivca za politično stranko in skoraj ni volivca, ki bi zato, ker mu kandidat na listi ni všeč, volil drugo stranko z drugim kandidatom. Še posebej zato, ker se tudi volivci zavedajo, da še zdaleč ni nujno, da bo prav ta kandidat dejansko izvoljen, glas, oddan izbrani stranki pa bo vsekakor štel. Zavedati se moramo, da relativna večina, ki jo nekdo doseže v določenem volilnem okraju v razmerju do drugih kandidatov z liste v volilni enoti, še vedno pomeni, da je v celi volilni enoti za tega kandidata glasovala manjšina volivcev, saj v desetih ali vsaj devetih od enajstih volilnih okrajev volivci, tudi če bi želeli, sploh niso imeli možnosti glasovati za tega kandidata. Ta ureditev je v bistvu zelo slaba in strokovna javnost je o tem skoraj povsem soglasna.

Sistem s preferenčnim glasom je neprimerno boljši od veljavnega z volilnimi okraji že iz zelo preprostega in očitnega razloga, ker ima volivec možnost izbire med kandidati znotraj liste politične stranke, medtem ko je v našem veljavnem volilnem sistemu nima, ampak mora hkrati s stranko glasovati tudi za tistega kandidata, ki pač nastopa v tem volilnem okraju. O izvolitvi pa ne odloča preferenca volivcev do kandidata, ampak odstotek volivcev stranke, ki imajo stalno prebivališče v volilnem okraju glede na druge volilne okraje. Stranke seveda zelo dobro vedo, kateri volilni okraji so izvoljivi in kateri niso, tako da, posebej večje stranke,  zlahka postavijo svoje favorizirane kandidate v te volilne okraje. Zato pri izvolitvi še zdaleč ni odločilen glas volivca, temveč to, v kateri volilni okraj je stranka postavila svojega kandidata, odločilna je torej volja stranke.

Zato je skoraj vsak preferenčni glas boljši od veljavne ureditve in daje volivcem več izbire od veljavnega. Je pa naš velik problem pri volilnih okrajih ta, da cela območja države ostanejo nepokrita s poslanci. Model z 20 volilnimi enotami bi bil zato bistveno bolj demokratičen in bližji ljudem, saj bi zagotovil precej bolj enakomerno zastopanost, v končni fazi pa bi tak model verjetno pripeljal tudi nek drugačen, bolj demokratičen razvoj države, kot ga imamo ta trenutek.

Če nam uspe ukiniti volilne okraje in uvesti relativni preferenčni glas, bo to tudi ob osmih volilnih enotah vsekakor velik napredek glede na sedanjo ureditev.

Zagotovo poznate rek, da poslanci ne bodo spremenili zakonodaje, s pomočjo katere so prišli v parlament. Za spremembo volilne zakonodaje je potrebna dvotretjinska večina. Bo tak konsenz težko doseči?

Seveda ne moremo vedeti, kaj se bo zgodilo, je pa dejstvo, da je bilo že več poizkusov ukinjanja volilnih okrajev ob enakem številu volilnih enot, pa nikoli ni bilo mogoče zagotoviti potrebnih 60 glasov za spremembo. Povsem legitimno je poizkusiti še enkrat in če nam uspe ukiniti volilne okraje in uvesti relativni preferenčni glas, bo to tudi ob osmih volilnih enotah vsekakor velik napredek glede na sedanjo ureditev. Mislim pa, da bo težko, prav zato, ker bo preveč poslancev po takem sistemu ostalo brez možnosti izvolitve in ne bodo pripravljeni glasovati za tako spremembo.

Pred leti sem si, kot navdušen jadralec, ogledoval navtične trgovine ob reki Temzi v dokih v Londonu. Naletel sem na eno medeninasto ploščo, namenjeno za v kabino jadrnice, na kateri je bil napis »When everything else fails, try doing what the captain suggested (ko vse drugo odpove, poizkusi delati tisto, kar je predlagal kapitan). Mislim, da bo tudi ta moj predlog prišel v poštev šele takrat, ko bodo odpovedale vse druge možnosti.

In kaj v tem primeru predlaga kapitan?

Kot rečeno: Povečanje števila poslancev na 120+2, uvedba 20 volilnih enot, kar pomeni, da bi se, enakomerno po vsej Sloveniji, na vsakih 85.000 volivcev izvolilo po 6 poslancev. Manjše volilne enote bi prinesle tudi bistveno močnejši preferenčni glas. Tisti poslanci, ki za ukinitev volilnih okrajev ne glasujejo, ker vedo, da na nivoju volilne enote ne bodo nikoli več izvoljeni, bi v primeru, da bi povečali število volilnih enot in jih naredili precej manjše, lahko glasovali drugače. Tak poslanec bi potem vseeno lahko imel precej možnosti, da bo še izvoljen, kar pomeni, da bi mogoče pritisnil na tipko in omogočil sprejetje te spremembe, ki je nujna ne le zaradi odločbe Ustavnega sodišča ampak zato, da bomo volili po boljšem, bolj demokratičnem volilnem sistemu in da bodo izvoljeni poslanci imeli več legitimnosti.

Bil sem zelo proti, ko se je pravosodje diskreditiralo kot krivosodje. V demokraciji je pač tako, da lahko pred odločitvijo poveš svoje argumente, jih tudi poveš na glas, zoper odločitev uporabiš pravna sredstva, ne moreš pa reči, da je pravosodje zanič, ker se ni odločilo tako, kot jaz hočem.

V preteklih mesecih smo bili v Sloveniji priča zanimivim dogodkom v pravosodju. Od izjav glede pritiskov na sodnike in tožilce, do fizičnega napada na sodnico. Kako ocenjujete stanje pravosodja v naši državi? Kako gledate na politike, ki zahtevajo spoštovanje pravosodja, potem pa v lastnih postopkih izigravajo sistem oziroma predlagajo zakone, ki so povsem v nasprotju z odločbami Ustavnega sodišča?

Vse te dogodke težko komentiram, ker jih pobliže ne poznam. Upam, da so to, če že so, zelo osamljeni primeri. Jasno je seveda, da so kakršnikoli pritiski na ljudi, ki izvajajo pravosodne funkcije, nedopustni.  Verjamem, da so sodniki dovolj suvereni, da v takih primerih, če do njih pride, pritiske in grožnje takoj prijavijo.

Bil sem zelo proti, ko se je pravosodje diskreditiralo kot krivosodje. V demokraciji je pač tako, da lahko pred odločitvijo poveš svoje argumente, jih tudi poveš na glas, zoper odločitev uporabiš pravna sredstva, ne moreš pa reči, da je pravosodje zanič, ker se ni odločilo tako, kot jaz hočem. Lahko se pritožiš, tudi do Strassbourga, ni pa prav rušiti celega sistema in njegovih institucij.

Spomnim se pred leti napada na sodnico, ki so ji z bombo razstrelili pol hiše. Do danes ostaja ta primer neraziskan. To pa je zaskrbljujoče. Če država ne zna učinkovito in odločno zavarovati svojih sodnikov in tožilcev, je na nek način svojim lastnim ljudem nelojalna in od njih ne more pričakovati, da bodo tudi brez tega zaledja tako zelo pogumni in samostojni, kot morajo biti, in da posledično ne bodo podlegli včasih tudi zelo resnim grožnjam, ki so jim lahko izpostavljeni.

Bi morala država in z njo politika svojim uslužbencem, od sodnikov do uradnikov zagotavljati več neodvisnosti in svobode?

Zagotavljanje neodvisnosti in samostojnosti se mi zdi bistveno. Kadarkoli sem prišel na Dunaj ali v Bruselj ali v katerokoli drugo evropsko državo, sem se srečeval z zelo suverenimi državnimi uradniki, ki so, večkrat sem slišal ta stavek, glede vseh strokovnih vprašanj pogosto govorili, pustite politiko, bomo že mi naredili tako, da bo prav.

Od kje izvira ta suverenost?

Predvsem jih politika ne more tako zlahka menjati kot pri nas, karierni, meritorni princip je v teh državah precej močnejši. V naši Ustavi sicer piše, da je uprava samostojna, vezana na Ustavo in zakone. Že pred leti je gospod Virant z Zakonom o javnih uslužbencih postavil zelo dobre principe, po katerih bi se morala urejati ta vprašanja, obrazložitev tistega prvotnega zakona se bere kot pesem: Vzpostaviti sistem ključnih uradniških položajev, ki so ločeni od političnih položajev, preko sistema izbire, usposabljanja in izpopolnjevanja, napredovanja in nagrajevanja zagotoviti večjo strokovnost uprave, zagotoviti večjo stabilnost uprave in zmanjšanje negativnih posledic političnih menjav na njeno delovanje, preprečiti prevlado političnih meril nad merili strokovne usposobljenosti…. Določil je zahtevne pogoje za imenovanje položajnih državnih uradnikov. Med tistimi, ki izpolnjujejo te, zelo zahtevne pogoje pa potem predstojnik izbere ustreznega kandidata.

Temeljna posledica takega načina kadrovanja je spolitiziranost državne uprave, ki nima več nekega jasnega strokovnega vrha, niti ne svoje lastne, jasno izražene identitete in zato tudi ne prave samostojnosti.

Potem pa se je zahtevnost teh pogojev zmanjševala in je do teh mest bistveno lažje priti, hkrati pa se je trimesečni rok po nastopu vlade, v katerem je bilo položajnega uradnika mogoče zamenjati po nastopu nove vlade, prav pod Virantom najprej povsem ukinil, po intervenciji ustavnega sodišča, ki je ugotovilo neskladnost take ureditve z Ustavo, saj ta določa samostojnost uprave, pa je bil uveljavljen enoletni rok, ki pa ima ob vseh v.d.-jevstvih in dodatnih možnostih razrešitve v enoletnem obdobju po imenovanju, ter po nastopu vsake nove vlade, praktično enak dejanski učinek, kot ukinitev roka, ki ga je Ustavno sodišče spoznalo za neskladnega z ustavo. To problematiko sem podrobno analiziral že pred leti v članku Politična odgovornost položajnih uradnikov, v katerem ugotavljam, da takšen pristop iz izbire skoraj vedno izloči ljudi, ki formalne kriterije presegajo, da gre za karierni vrh državne uprave,  torej za mesta, na katera bi smel priti zgolj izkušen državni uradnik, ki ga pogosto izrine nekdo drug zgolj zaradi politične bližine….

Temeljna posledica takega načina kadrovanja je spolitiziranost državne uprave, ki nima več nekega jasnega strokovnega vrha, niti ne svoje lastne, jasno izražene identitete in zato tudi ne prave samostojnosti. Če nas vprašajo, kateri so naši najpomembnejši državni uradniki, recimo prvih 50 ali 100, bomo v zadregi. V drugih državah take zadrege ni, marsikje tudi po dvajset, trideset let vzgajajo uradnike, preden prevzamejo vodilne funkcije. In taki uradniki se nazadnje zelo obrestujejo, ne le politiki, ki od njih dobiva kvalitetne strokovne podlage za svoje odločanje, ampak nazadnje tudi državi sami, ki lahko bolje prosperira. Ker če bi se vprašali, v dveh besedah, kaj je država, ne bi bili daleč od resnice, če bi rekli: ustava in uprava.

Dobili smo novega ustavnega sodnika, med kandidati ste bili tudi vi. Zakaj mislite, da vaša kandidatura ni dobila ustrezne podpore med političnimi strankami (in posledično predsednika države) in kaj pravite na nedavno izvolitev dr. Roka Čeferina?

Čas za to, da se izražajo kakršnikoli pomisleki, je pred odločitvijo in treba je biti toliko demokrata, da demokratično odločitev sprejmeš in jo tudi podpreš. Gospodu Čeferinu čestitam k izvolitvi in mu na tej novi funkciji želim vse dobro, veliko uspeha in upam, da bo naredil veliko dobrega za našo državo.

Ambicija za Ustavno sodišče torej ostaja?

Ta hip se mogoče počutim še celo malo mladega za mesto ustavnega sodnika. Preveč operativne energije še imam v sebi in je po svoje zelo dobro, da tokrat še nisem bil izvoljen. Mogoče kdaj v prihodnosti. Ali pa tudi ne, če me bo odneslo v kakšno drugo smer. Vsekakor pa – nikoli ne reci nikoli.

Vsa stališča izražena v tem intervjuju so izključno stališča intervjuvanca in niso nujno tudi stališča politične stranke, ki ji pripada ali institucije, v kateri je zaposlen.

26 KOMENTARJI

  1. Zelo zanimiv pogovor g. Pogorelca s čitalci Domkvine.
    Mene zanima zakaj g. Pogorelc prav sedaj oznanja vesoljni slovenjski javnosti svoje misli in poglede.
    Zagotovo ima vse svoj namen. Če je pogorelčev namen združiti Slovence v boju proti komunističnemu enoumju, potem bo moral posvetiti več dela spravi naroda in nas vse napotiti k dejanjem, ki bodo imela enak cilj, kot leta 90.
    Torej samostojna svobodna domkvina Slovenija na zahodnih vrednotah, krščanstvu in tržnem gospodarstvu.
    Brez globalizacije, islama, lgbtq-ja in drugih destruktivnih in raznarodovalnih procesov.

  2. Rdeca javna uprava je skadrovala svoje potomce v javno upravni sistem…na vseh nivojih! A so ti kadri postali naenkrat boga bojeci se ljudje? Neee! Kamor koli pogledas, vse povsod cveti rdece…temu bi se lahko reklo rodbinska uspesnost!

  3. Če šef vrhovnega sodišča govori, da je treba določenega politika sfukat, potem ne moremo govoriti o pravosodju.

    Pogorelec pa bi za pravico več naredil, če bi se lotil kakšnega bolj enostavnega poklica. Vsako delo je častno, če ga častno opravljaš.

  4. Dokler v farmi dirigirajo prasice,
    tam ni pričakovati pravice.
    Kdor stopi hudiču na rep,
    ga čaka medijski in še druge vrste pogreb.
    Tako vzdržujejo volilne Butale,
    da ne bodo spoznale,
    v čem je resnica,
    da vsi v vladi so Levica!

  5. … naj se g. Pogorelec raje kot z SDS-os ukvarja z NSi. Pameten kot je, bo z njim NSi dobila vec kot 15 % in ne bo vec na vsakih volitvah trepetala pred izpadom. Najbolje pa bo, da prevzame vodstvo NSi. Lp

  6. Neuresničevanje in neizvrševanje veljavnih odločb Ustavnega sodišča RS s strani vrhov zakonodajne in izvršilne veje oblasti v RS se zdi ta čas eden najbolj zaskrbljujočih pojavov, saj postajata Državni zbor in Vlada RS s trmoglavim in večkratnim neizvrševanjem veljavnih odločb Ustavnega sodišča RS ključni oviri ustavnosti in zakonitosti ter demokratičnosti v RS ter ključna generatorja neustavnosti, nezakonitosti ter sistematičnega kršenja univerzalnih temeljnih človekovih pravic in svoboščin v RS.
    Ker gre pri ugotovljeni neustavnosti veljavnega sorazmernega volilnega sistema, po katerem so neustavno izvoljeni poslanci v Državni zbor RS ter posredno neustavno tudi “manjšinska” Vlada RS Marjana Šarca, za porazno ustavno-pravno problematiziranje demokratičnih temeljev aktualne zakonodajne in izvršilne veje oblasti v RS, postaja ustavno sporna tudi legalnost in legitimnost aktualnega parlamenta in aktualne vlade.
    Težko je verjeti, da bosta aktualna zakonodajna in izvršilna veja oblasti (DZ in Vlada RS), ki sta nasledek neustavnega in nedemokratičnega sorazmernega volilnega sistema ter ki popolnoma samovoljno ignorirata, ne spoštujeta in ne izvršujeta niti veljavnih odločb Ustavnega sodišča RS, niti ne spoštujeta ustavno-pravnih mnenj in priporočil pristojnih strokovnih služb za zakonodajo pri vladi in parlamentu RS, bistveno izboljšali in odločilno popravili svoj nevzdržen odnos do veljavne Ustave RS in do deklarirane vladavine prava v RS.
    Za učinkovito odpravo neustavnosti in nezakonitosti v RS, ki ju samovoljno generirata Državni zbor RS in Vlada RS, kadar se postavljata nad veljavno Ustavo RS in nad veljavno zakonodajo v RS, bi bilo nujno potrebno v Ustavo RS zapisati člen, po katerem pridobi izjemoma obvezno vlogo zakonodajalca Ustavno sodišče RS, kadar ne Vlada RS in ne Državni zbor RS vsebinsko korektno ne znata, ne zmoreta ali nočeta izvršiti veljavne odločbe Ustavnega sodišča RS v določenem roku. Ustavno sodišče RS bi moralo pridobiti izjemno in začasno zakonodajno vlogo v ustavno ekscesnih primerih, ko ne Vlada RS in ne Državni zbor RS zaradi notranje politične neenotnosti ali pravne blokade ne zmoreta ustrezno uresničiti in izvršiti veljavne odločbe Ustavnega sodišča RS v določenem oz. razumnem roku.

  7. Ko združita moči doktor prava, ustavni pravnik, pa karkoli naj bi to že pomenilo, politikant, nesojeni minister za pravosodje in naročeni ali voluntaristićni ideolog obrobne pogojno desne stranke ter “bodoča pravnica in obetajoča novinarka” ter nehvaležna nekdanja maturantka škofijske gimnazije nastane žaloigra v dveh dejanjih.

    Po zaslugi obeh akterjev se je dobro zamišljena provokacija ponesrečila in še bolj razgalila Novo Slovenijo, ki se hkrati, ko vladajoča koalicija nesramno in arogantno deli šolarje na prave in naše ter na neprave in v sveti katoliški veri vzgojene, torej nikogaršnje,, nikogaršnje, brez sramu ponuja 12, 6 procentnemu Šarcu.

    Tudi jaz, tako kot komentator prvega dela intervjuja, rajka-leopold, se sprašujem, ali je NSi desegla 25% glasov in SDS 7 % glasov ali obratno.

    Ne intervjuvanec, ne bodoča pravnica in obetavna novinarka nista dosegla svojega namena in sta nalogi, ki sta jo prostovoljno sprejela, bolj škodovala kot koristila.

    Nismo vsi od včeraj in tudi nismo vsi priplavali po prežgani župci.

    Hvala uredniku, ker me ni izbrisal!

    • Čudno, jaz pa se sprašujem, zakaj SDS doživljenjsko nima niti teoretičnih možnosti sodelovanja v nobeni vladi, kljub tistim trdnim 20 %, ki jih redno dobiva na volitvah. NSi bolj na desnici in z manj trdno podporo, a za sodelovanje z bistveno boljšimi možnostmi. Zakaj neki je tako? Potem se takoj spomnim: za Janšo in njegove so vsi politiki (in njihovi volivci), ki so zunaj njegove stranke, bodisi idioti bodisi nori bodisi ugrabitelji države.

    • Ja, dobro poveš! Pravilno, razen tega, da gospodične novinarke ne poznam in se odklopim v tem delu.
      Nimam pa razloga, da bi ti ne verjel.
      ————————————————————–
      Ne morem se načuditi po vsem kar je Pogorelec pred meseci izvajal in izzival zdravo slovensko pamet in potrpežljivo
      podedovano potrpežljivost in tdrobornost naših prednikov iz tisočletij nazaj – mislim na identitetni surplus pridobitev slovenske stasitosti.

      Poglej ga , buldožerja, kot komunajzar, ko ga suneš čez vrat ven, za njim pošlješ še psa, ampak bo trmasti trot pririnil na zadnja vrata v mraku po zatonu sonca nazaj in težil brez občutka za karkoli!

      Skratka, ne vidim problema, da se NSI zdaj resnično zgoni in skurba z vladajočimi nameščenci sistema tatov, kot Toninček, revček zablojeni najavlja pred dnevi , pa z brezvestnimi kršilci človečanskih pravic, pa rubežnikov, nedemokratov, koritarjev in brezčutnežev rdeče mavrice živečih na koruzi z ultra Kučanisti tipa Mesec in Kordiš.

      Hudičeva žalost !
      Naj živi Pogorelčevo pravo Krivosodje v Butalah zmenetastih !

      Hvala Urediku, da predvaja, da vidimo kdo je v tej deželi do kraja nor, da lažje prenašamo hudičeva bremena!

    • Kdor je videl neprikrito muzanje šolskega ministra ob razlagi novega predloga, mu je stvar jasna: “levica” oziroma politična mafija, ki je na oblasti neprenehoma že desetletja in se je ugnezdila v vse pore naše družbe, se poščije tudi na ustavo, če hoče. Prav tako tudi na vse ostalo, kar je vsebina naše “demokracije”, pa naj gre za šolstvo, sodstvo, zdravstvo, javno upravo ali, če hočete, na Ustavno sodišče in njegove odločbe – politična mafija je strogo nad vsem in nad njo je samo še modro nebo.

      Minister je z muzanjem in porogljivim nasmeškom hotel povedati ravno to, če prav razumem. Hvaležni mu moramo biti, da nam je izdal resnico – resnico o nas in vrednosti naše demokracije, v kateri je Ustavno sodišče tukaj očitno le za okras, sicer pa vladajoči iz njegovih odločb lahko kadarkoli in leta dolgo brijejo norce.

      Volivci pa naivno plavamo po topli prežgani župci sem in tja, kakor nam ukažejo, in jih kar naprej hvaležno volimo.

  8. Si nedolžen in moraš čakati svojo pravico do Strassbourga, vmes poteče ene 10 let in ti si samo še razvalina , ker te obsodijo naši kupljeni sodniki krivično, pa še tiho moramo biti po Pogorečevo, če ta ni malo čez les!

  9. Nič ni čudnega, da je NSI to kar je, če posluša tega umetnika !

    O Krivosodju / Pravosodju pa je njegova bravura in multimozgovni brezčutni presežek umskega in čustvenega naboja pravega brezumja!
    NORO.

  10. Pogorelec: “….vse te dogodke težko komentiram, ker jih pobliže ne poznam. Upam, da so to, ČE ŽE SO, zelo osamljeni primeri”…..
    TO je približno tako, kot , če bi za Pogorelca ugibali, da je , če že je, pripravljen za lastno kariero zlesti komurkoli v ta zadnjo. Tudi v tem primeru ni dvoma . JE !!!

  11. Kako doseči…….. ob 13,32
    Nisem pravnik, vendar mislim, da je vaše razmišljanje pravilno.

    Preveč se vse odloča politično in mnogokrat se to odraža tudi na sodiščih.
    Pogorelec sicer ne vidi problemov, s tem še ni rečeno, da problemov ni.
    Ko je kdo obsojen brez dokazov, mislim, da je ime krivosodje kar primerno.

    Živi primer je znanstvenik s Krasa, Novič, ki je brez trdnih dokazov bil takoj obsojen. In se še braniti s prostosti ni mogel. Vsi RTV dnevniki so poročali o njegovi krivdi, še prej, ko je bil obsojen. Dokaze za obsodbo je dal nekdo, ki še registriran ni bil……in veliko takega se je godilo, pa človeka kar obsodijo na več kot 2o let. Uvažamo znanstvenike, svoje pa tiščimo v ječi, brez TRDNEGA dokaza. Temu se težko reče pravosodje. Če bi vse dokaze upoštevali, ki jih je njegov odvetnik predložil, bi bil M. Novič na prostosti.
    Mislim, da je največja krivda Noviča, da je bil predlagan, na listi za župana (pa nisem volilec SDS) s predlogom SDS – v Sežani.
    Zelo hudo je, ko se vse presoja le politično. Jankoviča ne bo nikoli nihče obsodil, ker je prijatelj “tapravih” prijateljev.

    Ko za ene valja en zakon, za druge pa drugi, ne vem kako bi to poimenovali, mogoče LIBERALIZEM.

    Mi bi nujno rabili VLADO NARODNE ENOTNOSTI, s pomočjo katere bi le prišli do DEMOKRACIJE. Ta, ki določene stranke negira in jim odreka pravico do vladavine, sigurno ni DEMOKRAT.

    • Kraševka,lepo je,ko se tako trudiš z “vlado narodne enotnosti”,vendar to ni možno. Zgodovina nas lepo uči z lepimi primeri,da to ne rata.Celo več,za tistega,ki se je trudil in še kako veliko naredil je na koncu nastradal.
      Poglej primer Kocbeka. Na koncu tudi naš osamosvojitveni boj za Slovenijo.DEMOS je iskal enotnost,desni politiki so delali gromozanske kompromise in poudarjali enotnost.Rezultat živimo ! In to kakšen !
      Še kar naprej smo naivni. Saj bo,z levičarji se bomo dogovorili. Narodna enotnost !
      Ja,desni vemo,kaj je to.In cenimo in spoštujemo “narodno enotnost”. Čeprav vemo,da levičarji pojma narod ne priznavajo,ne spoštujejo,ne cenijo,so pa pripravljeni “zvito” sprejemati “kompromise” in “varati”.Rezultat je vnaprej znan !
      Samo od sebe se vsiljuje: kaj zdaj! Potrpljenje in budno spremljanje dogajanja,zaradi možne-potrebne akcije.
      Levičarji morajo pripeljati Slovenijo v “slepo ulico”.Slovenski človek mora nastradati.Samo tako se da rešiti levičarjev.To,kar danes počne desnica je samo “pomoč” levičarjem,da še dalj časa “mrcvarijo” Slovenijo.
      Ni pomoči: zavestno je potrebno žrtvovati še vsaj tri generacije Slovencev za boljši jutri Slovenije.
      Slovenci smo znani “mečkači”,”cincarji”,”neodločneži”,”kompromisarji”,”naivneži”.
      Res pa je,da znamo ,v določenih trenutkih,preseči te naše ne dobre značilnosti.
      Opozoriti velja,da se moramo na tisti čas v prihodnosti pripravljati že od včeraj in ne šele od danes.
      Gotovo se moramo upreti skušnjavi sodelovanja z levičarji,kajti takšna poteza nas lahko še bolj oddalji od naše cilja SVOBODNE SLOVENIJE !

  12. Ta je pa nelogična in totalitarna : Če pravosodje razsoja po krivici, mu ne smeš očitati, da je krivosodje.

    Splošno znano je, koliko je bilo krivičnih sodb, predvsem zaradi kršitev človekovih pravic, kar je očitno dediščina prejšnjega totalitarnega režima in bi morali tisti, po mnejnju intervjuvanca, ki smo s srcem demokrati, vse potrpeti!

  13. 1. Ta je pa nelogična : Če pravosodje razsoja po krivici, mu ne smeš očitati, da je krivosodje.
    Splošno znano je, koliko je bilo krivičnih sodb, predvsem zaradi kršitev človekovih pravic, kar je očitno dediščina prejšnjega totalitarnega režima in bi morali tisti, po mnejnju intervjuvanca, ki smo s srcem demokrati, vse potrpeti!

  14. In še naprej:

    Ali naj častimo tiste, ki občudujejo krivično dejanje sodnika ali pa le pogledajo proč in gredo neprizadeto naprej?!

    Za kaj se bomo opredelili:

    Za povzročitelje krivic?

    Ali za tiste, ki se borijo proti krivicam?!

  15. Drugi del pogovora samo potrjuje,da je dr.Pogorelec “vrhunski birokrat”.Za vse sisteme in režime! In kot “vrhunski birokrat” želi sodelovati v politiki.
    To pomeni za stranko v kateri deluje in ni na oblasti : mlinski kamen za vratom ! A se v stranki zavedajo,kaj imajo ?
    In ta “vrhunski birokrat” je lepo povedal : država je Ustava in uprava! Bravo !
    Uporabil je eno majhno zgodbico z mislijo,kako pomemben je “kapitan”. Ne morete si misliti,da je tako mimogrede povedal,da je on ta “kapitan” !
    Lojze,a zdaj veš,zakaj je tako in ne drugače ? Okrog so te prenesli !
    Dr.Pogorelec se ima lahko za velikega ustavnega pravnika in uradnika,je pa desnici hudo nevaren in v bistvu “škodljiv”.

Dodaj odgovor za contra Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime