Intelektualci na čelu z Borisom Pahorjem ne morejo verjeti, da šolniki oporekajo večji vlogi slovenske kulture in evropskih vrednot v šoli

Vir foto: http://www.os-dobravlje.si/

Eden od ciljev novele Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOVFI), ki ga skozi parlament skuša spraviti vlada, leva opozicija pa ga na vse načine skuša zrušiti, je tudi poudarjena vzgoja za slovensko kulturo in evropske vrednote v šolskem procesu.

Ob spremembi sestave svetov vrtcev in šol je ravno dodani zgornji cilj izobraževanja na noge dvignil predstavnike pedagoške stroke. Bojijo se namreč, da bi to pomenilo uveljavljanje ozkih političnih interesov, vdora nacionalistične domačijskosti ter celo botrovalo ponovnim poskusom uvajanja verouka v javne šole.

A kopica slovenskih vidnih intelektualcev, povečini doktorjev znanosti, na čelu s pisateljem dr. Borisom Pahorjem, odpor slovenske pedagoške stroke do krepitve pomena vzgoje za slovensko kulturo in evropskih vrednot spremlja z nejevero in zgražanjem. Na podlagi njihovih stališč ugotavljajo, da predstavniki pedagoške stroke očitno ne razumejo bistva svojega poslanstva v demokratični in pravni državi. 

O taktiki zavlačevanja leve opozicije pri sprejemanju novele ZOFVI, ki je prerasla v obračunavanje poslancev Levice in LMŠ s predsedujočo Odboru za izobraževanje Ivo Dimic, ker je sejo nadaljevala tudi po 22. uri, smo že pisali. Predsednik državnega zbora Zorčič je kljub temu šel na roko levi opoziciji ter točke ni uvrstil na decembrsko sejo državnega zbora.

Še enkrat več v odporu proti spremembam v šolstvu skupaj stojijo stranke levega političnega pola in predstavniki šolske oziroma pedagoške stroke. Ob spremembah sestave svetov zavodov šol in vrtcev jih je razburila predvsem namera, da se k ciljem izobraževanja doda vzgoja za slovensko kulturo in evropske vrednote.

V Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije (ZDPDS) so denimo zapisali, da obstoječi zakon že zagotavlja vzgojo in izobraževanje za optimalni razvoj posameznika. Sprašujejo se, kaj predlagatelji sploh razumejo s tem ciljem: »Odsotnost razmisleka o teh vprašanjih lahko privede do izjemno spornih interpretacij, po katerih bi morala javna šola spodbujati ozko nacionalistično in do vseh ostalih kultur izključujočo domačijskost, po možnosti z namenom, da postopoma tlakuje pot ponovnim poskusom uvajanja verouka v javne šole.«

Predsednica ZDPDS Danijela Makovec Radovan pa je izrazila skrb, da se polje vzgoje in izobraževanja izkorišča za udejanjanje ozkih strankarsko političnih interesov. “Kako bi sicer razumeli, da je treba med cilji vzgoje in izobraževanja uvrstiti dodaten cilj, ki v dikciji poudarja slovensko kulturo in evropske vrednote. Čeprav so že v obstoječem zakonu cilji, ki zagotavljajo vzgojo in izobraževanje za optimalen razvoj posameznika, ne glede, kje se je rodil, kakšne vere je in iz katerega okolja prihaja,” je dejala.

Ugledni intelektualci ne morejo verjeti

“Z nejevero in zgražanjem nad javnim in ostrim nasprotovanjem slovenske pedagoške stroke, da se v Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja med cilje vzgoje in izobraževanja uvrsti dodaten cilj, ki poudarja slovensko kulturo in evropske vrednote,” pa so se v javnem pismu odzvali vidni slovenski intelektualci s prvopodpisanim Borisom Pahorjem.

Poudarjajo, da bi zakon, ki tega ne bi zahteval, bil namreč protiustaven, “pedagoška stroka, ki temu nasprotuje, pa očitno ne razume bistva svojega poslanstva v demokratični in pravni državi.”

Kaj to je, podpisniki dajejo vedeti v uvodu svojega pisanja, ko izpostavljajo, da je slovenski demos že ob osamosvojitvi, še posebej pa z referendumom za pristop k Evropski uniji, izrazil plebiscitarno soglasje, da Republika Slovenija je in ostane evropska Slovenija.

Podpisniki:Kot narod s svojo slovensko kulturo smo se samoohranili skozi stoletja, da bi lahko, kot smo zadnjih trideset let, živeli kot del svobodne Evrope, ponosni na njeno kulturno, versko in humanistično dediščino, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti človekovih pravic, svobode, demokracije, enakopravnosti in pravne države. Vse to so zapovedi, ki vejejo iz slovenske ustave in evropskega prava, katerega del smo.

Zato ocenjujejo, da stroka s stališči, ki jih te dni zasledimo v javnosti, kot taka ni pedagoška in še manj stroka, pri njenem javnem delovanju pa jo očitno vodijo prav tisti motivi, ki jih sama očita demokratično izvoljenim poslancem državnega zbora. Namreč politika, in to v njih samih.

Podpisniki nadalje opozarjajo, da je ravno epidemija pokazala, kako globok je slovenski državljanski primanjkljaj. Ta se po njihovo odraža v izrazito pomanjkljivi družbeni zavesti, da smo vsi skupaj na istem čolnu, ki ga prežema slovenska kultura in evropske vrednote, in da moramo drug do drugega izkazovati strpnost, sočutje in solidarnost.

“Zavračanje vzgoje in izobraževanja o slovenski kulturi in evropskih vrednotah je najlepši dokaz, da vzrok za nastale razmere v največji meri izvira v socializacijskem procesu, v katerem so naši otroci zaupani slovenskemu šolstvu in domnevni pedagoški stroki,” pravijo.

 “Ta v bistvu že tri desetletja pred koristi otrok, pred cilj ustvarjanja aktivnih državljank in državljanov, vzgojenih v slovenski kulturi in evropskih vrednotah, očitno postavlja svoje parcialne, sindikalne, neredko tudi politične interese. Tako ravnanje je zavržno: do otrok, do njihovih staršev, ki šolam svoje otroke zaupajo v vzgojo in izobraževanje, pa tudi do države, ki jo je slovenski narod ustvaril šele potem, ko je v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikoval svojo narodno samobitnost.”

Podpisniki menijo, da s pristopom, kot ga danes zagovarjajo predstavniki pedagoške stroke, te narodne samobitnosti in slovenske državnosti v Evropski uniji ne bi dosegli nikoli. Prav tako pa po njihovem prepričanju ta pristop ogroža same temeljne vrednostne predpostavke za obstoj slovenske države v prihodnosti.

S tako šolo in šolniki je slovenski narod dobesedno obsojen na izumrtje, slovenska demokracija pa na potop, ki se je v veliki meri že začel,” opozarjajo.

Avtorji in podpisniki pisma zato pozivajo, da se v Republiki Sloveniji začne široka in vključujoča, strokovna in obče državljanska razprava o tem, kakšno šolstvo v Sloveniji dejansko imamo, kdo ga vodi, kdo in kako poučuje in vzgaja naše otroke in kakšno šolstvo bi glede na ustavo in evropske vrednote 21. stoletja zares morali imeti.

Dokaz več, kako globoko s poti je zašlo slovensko šolstvo
Država Slovenija in njene institucije so se v korona krizi prvič po osamosvojitvenem obdobju ponovno znašle v razmerah, ko se, skozi njihov odziv in delovanje, preverja njihova državotvornost, suverenost, razumevanje njihovega poslanstva v demokratični in pravni državi, če uporabimo dikcijo uglednežev, podpisanih v javnem pismu.

In kot smo na Domovini ugotavljali že večkrat, je izobraževalni oziroma šolski sistem v tem smislu pogrnil na celi črti. Ne toliko v svojem drobovju, terenski operativi, kjer delujejo številni odgovorni in zavedni učitelji. Temveč predvsem na vrhu ledene gore, ki štrli nad gladino – na predstavniškem nivoju šolske oz. pedagoške stroke.

Če karikiramo, se je ta, namesto za zdravnika, izkazala za bolnika v tej krizni situaciji – torej nekoga, ki k reševanju problema državotvorno ne prispeva, temveč se morajo z njim kot pacientom ukvarjati še vsi drugi.

Kako je to mogoče oziroma zakaj je do tega lahko prišlo, pa so na podlagi odpora pri uvajanju učnih ciljev vzgoje v slovenski kulturi in evropskih vrednotah v svojem javnem pismu najlepše opozorili ugledni intelektualci, vidne javne osebnosti, katerih beseda ima težo in nekaj šteje.

Vsaj morala bi, a kaj, ko zaradi blokade tovrstni misli nenaklonjenih osrednjih medijev ne bo dosegla številnih, katerih medijski svet se začne pri RTV Slovenija in konča pri POP TV. Vrata do teh pa ne odpirajo priimki, kot so Pahor, Avbelj, Turk, temveč Kučan, Pirjevec, Toš … 

20 komentarjev

  1. 10 t. im. javnih šolnikov, 15 mnenj…brez možganov.
    Kakšni so šolniki, vidimo po mladini ! 90 % zavoženih generacij ! Ki sploh nočejo delat, ker so mevže. Hočejo socialna stanovanja, opijanje od petka do nedelje zvečer, delo v pisarni na klikanje, 1.000 evrov plače, 900 evrov penzije, masovne zabave, blesave TV oddaje in filme, buljenje športa za kar so vsi strokovnjaki, upor proti vsemu resnemu, neinteres za vse bistveno, kritika pa zoper vse ki so resni !

    • Ljubljana – nekaj bi še dodal: veliko mladih ima izobrazbo, ki v realnem gospodarstvu ni uporabna, prav tako pa ne vidijo različnih alternativnih priložnosti ki se kažejo v tem času. Če znaš delati z rokami in imaš nekaj smisla za tehniko, kupiš zemljo, hišico in si samozadosten. Lahko pa celo kombiniraš z malce t.i.’remote’ dela ter življenjem v naravi.
      Ti mladi družboslovci (s faksi kot so FDV, EF, FF, FSD) so nato zamorjeni, ker ob diplomi ne dobijo takšne plače. Pri tem se primerjajo s starejšimi, t.i. ‘boomer’ generacijami, ki so še v devetdesetih z delom v JU/državni upravi in nekaterih podsistemih (izobraževanje) za takratne čase dobili izjemne plače. Ampak te poti ni več, okno priložnosti se je tu zaprlo, ker so delovna mesta oddana, država pa bo prejkone primorjena racionalizirati zadeve na tem področju.
      Še več, če bi v Sloveniji imeli simbolične šolnine, kot v ZDA ali nekaterih evropskih državah, seveda po višini prilagojene slovenskim prihodkom, vseeno veliko faksov ne bi pokrilo finančnega vložka. Takrat bi se mladi zavedli, da je veliko diplom na trgu vrednih točno 0. NIČ.

  2. V podporo SLOVENSKE KULTURE in EVROPSKIH vrednot, se pridružujem uglednim podpisnikom, kot je, prvopodpisani profesor in pisatelj Boris Pahor – Zamejski Slovenec, ki je okusil grozote vseh TREH-IZMOV.

    Boris Pahor, čeprav je dopolnil 108 let, ima še vedno jasne misli, pa čeprav mu je telo močno opešalo.

    Večkrat sem ga že srečala in slišala predavati množici. Vedno nas je vprašal: “Slovenci, zakaj se sramujete DOMOLJUBJA?
    Zakaj v matični domovini Sloveniji ne ločijo, med besedama – NARODNA ZAVEST in NACIONALIZEM?”

    Primorci smo se borili proti Fašistom, ki so nam hoteli poteptati NARODNO ZAVEST. Potem pa smo dobili komunizem, ki je počenjal isto. In vse to nadaljuje sedaj Levica.
    Sedaj to delajo pri nas Levi POSLANCI in Levi-profesorji in na žalost tudi SODNIKI.

    Prišleka je potrebno spoštovati, to je res.
    Toda tudi PRIŠLEK je dolžan spoštovati kulturo tiste države, ki mu je ponudila bivališče.
    Kdor ne spoštuje Slovenije in celo sovraži (Zlatko, Ličina, Violeta…) Slovence, pa nam IZPODKOPAVA korenine. In prav to hoče delati (skupaj s Štruklovim sindikatom) Levica, ki je celo v PARLAMENTU surovo napadala našo POSLANKO – Ivo Dimic.
    Spet se je pokazalo, da je Zorčič, predsednik PARLAMENTA, dejansko del Levice, zato ji dovoli nasilno divjanje in napadanje poslanke – Dimičeve.

    Ja DOMOLJUBJE je pomembno za obstoj DRŽAVE in SLOVENSKEGA NARODA.
    Učitelji, ki se temu upirajo pa so le JUGONOSTARGIKI – “Titovi pionirji”, ki jim Samostojna Slovenija, niti naša kultura ni pri srcu. In taki nam potem vzgojijo RAZGRAJAČE.

    Večkrat se spomnim, na nekdanjega direktorja RTV (ki ga je Levica napadala) – gospoda Žarka Petana, ko je dejal: “Država ne propade zaradi slabega gospodarstva, ampak zaradi pomankanja KULTURE.”

    In prav to, kar je na začetku naše samostojnosti povedal Petan, še kako razumejo vsi podpisniki, ki so omenjeni v tem prispevku.
    Hvala Bogu, da še imamo kulturnike in izobražence, ki si želijo OHRANJATI SLOVENSKO KULTURI in EVROPSKE VREDNOTE!
    Hvala podpisniki, ki spoštujete naše korenine!

  3. Evropski vrh za kulturno dediščino je leta 2018 na zasedanju v Berlinu sprejel Berlinski poziv evropskim državam k ukrepanju, da se obvaruje evropska kulturna dediščina. V Berlinskem pozivu je zapisano:
    Svojo skupno kulturno dediščino moramo postaviti tja, kamor sodi: v središče evropskih politik in prednostnih nalog. Naša kulturna dediščina tisto, kar nas dela evropske, saj odraža naše spreminjajoče in skupne vrednote, kulture in spomine. Zato je pravo utelešenje evropskega gesla »Združeni v raznolikosti«, kar nam pomaga pri nasprotovanju razdiralnim silam, ki ogrožajo našo družbo. 2. Naša kulturna dediščina zajema več plasti naše identitete – lokalno, regionalno, nacionalno in evropsko; te plasti so med seboj povezane, se medsebojno krepijo in stalno razvijajo. 3. Naša kulturna dediščina hrani tako naš občutek pripadnosti lokalni skupnosti kot tudi občutek pripadnosti in solidarnosti v Evropi. 4. Naša kulturna dediščina povezuje generacije, saj odraža navzkrižno bogatenje in čezmejno gibanje ljudi in idej skozi veliko stoletij skupne zgodovine. Kot taka je podlaga za spoštljiv in oplemeniten dialog in vzajemno delovanje znotraj skupnosti in med skupnostmi v Evropi ter tudi z drugimi kulturami sveta. 5. Naša kulturna dediščina je most med preteklostjo in prihodnostjo. Omogoča nam, da črpamo iz svojih kulturnih tradicij in zgodovine ter gradimo na njih, pomaga pa nam tudi pri celjenju ran in zlomov iz preteklosti. Hkrati navdihuje stalno ustvarjalnost in inovativnost. Kot taka je vir nenehnega učenja in navdiha ter podlaga za dejavno in odgovorno državljanstvo. 6. Naša kulturna dediščina je tudi ključno gonilo trajnostnega razvoja in okrepljene socialne kohezije ter vir večjega števila neposrednih in posrednih zadovoljujočih služb. 7. Naša kulturna dediščina vnaša v naše naravno in ustvarjeno življenjsko okolje uravnoteženost in lepoto ter s tem prispeva k našemu dobremu počutju in kakovosti življenja.

    Evropski vrh za kulturno dediščino poziva vse evropske države, da takoj izdelajo in sprejmejo akcijske načrte za ohranjanje kulturne dediščine na ravni države in regionalnih ter lokalnih skupnosti.

  4. 4. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine ( slovenske)

    (pravice in obveznosti, povezane z dediščino)

    (1) Vsakdo ima pravico uporabljati dediščino kot vir informacij in znanja, uživati v njenih vrednotah in prispevati k njeni bogatitvi.

    (2) Vsakdo je odgovoren za spoštovanje dediščine drugih prav tako kakor svoje lastne.

    (3) Pravica do dediščine je lahko omejena le v javno korist in s pravicami drugih.

    (4) Vsakdo je dolžan ohranjati dediščino v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi.

  5. Zanimivo bi bilo preveriti in objaviti:

    – koliko občin je sprejelo akcijske načrte za ohranitev in negovanje slovenske kulturne dediščine
    – ali je bil na ravni slovenske države izdelan in sprejet akcijski načrt za ohranitev in negovanje slovenske kulturne dediščine ( nosilci: Ministrstvo za kulturo – JSKD- ZRC SAZU

  6. Odličen članek,odlični komentatorji.

    Za slovensko kulturo,za slovenski jezik,za dobro moderno šolstvo brez ideoloskosti! Za šolstvo z manj učenja na pamet,z več kritičnega mišljenja,učenja za življenje,pogovorov o odnosih,reševanja konfliktnih situacij…

    Več čutečih učiteljev,psihologov,terapevtov,socialnih delavcev,ki bodo znali prepoznavati stiske otrok in mladih,ki jih le ti doživljajo v svojih družinah.

    Več pogumnih učiteljev,ki bodo znali postavljati meje in že na pragu šole odslavljati prekomerno zaščitniški starše,permisivce,ki delajo škodo svojim otrokom skupaj z odvetniki.

    Več odgovornih staršev,ki bodo znali svoje otroke pripravljati na življenje in se upirati liberalnim ideologijam.

  7. Ne, niti praznovanje slovenske kulture ni skupna vrednota levičarjev, liberalcev in konzervativcev! Nobene skupne vrednote nimamo (liberalci in konzervativci) z ekstremnimi levičarji slovenskega KUL-a in levičarji po svetu, njihovih utopičnih idej pa so polni mediji in šolski sistem, sami sebe imajo za znanstvene in napredne. Zato pa je taka zmeda. Liberalci, nehajte volit levičarje!

  8. Metko Zevnik ste dali ob bok gospodu Pahorju in jo naslovili z ‘ugledno intelektualko’??? Kaj za ene gobe ste jedli, boh vam pomagaj…

    Pa še kar nekaj imen mi ni znanih, ravno neki silni intelektualci to najbrž niso. Intelektualec je nekdo, ki ga pozna vsak, na primer Pahor. Ne pa neka Marija Lebar, kdo je to?! Kaka nuna?

Komentiraj