Inštitut Janeza Pavla II. le zaprašen teološki fosil?

Vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Spomnimo: Papeški Inštitut Janeza Pavla II. za študije o družini in zakonu je bil ustanovljen z odlokom istega papeža leta 1982. Zamišljen je bil kot raziskovalni center za vse, kar zadeva sveti zakon in družino in skozi nekaj let se je razširil po vsem svetu. V najboljših letih je imel vpisanih okrog 500 študentov na sedežu v Rimu ter okrog 3200 študentov drugod po svetu. Tudi sam sem imel srečo, da sem tam poslušal nekatera predavanja, zato sem se odzval vabilu, da napišem ta komentar.

8. septembra 2017 je papež Frančišek z novim odlokom stari inštitut »preustanovil« in poleg moralne teologije predvidel večji poudarek na družbenih vedah. Ta njegova želja se je uresničila 11. julija 2019, ko je Kongregacija za katoliško šolstvo potrdila nove statute. O takojšnjem in silovitem odporu študentov in profesorjev z vsega sveta se je na portalu Domovina že pisalo.
Naučil sem se – in se še učim – gledati vedno na konkretnega človeka, ampak s stalnim pogledom na Boga.

Zakaj tolikšen odpor študentov in profesorjev?

  1. Vloga velikega kanclerja: Zelo neobičajno, če ne kar edinstveno, se vse pomembnejše odločitve glede Inštituta sedaj sprejemajo v pisarni msgr. Vincenza Paglie.

  2. Sumljiva točka 90 novih statutov: Daje občutek čistke: takojšen odvzem vseh služb vsem zaposlenim, ob tem pa nadaljevanje sodelovanja prepusti odločitvi velikega kanclerja. Vse to je bilo odobreno brez javne razprave.

  3. Glavna težava: ukinitev katedre za moralno teologijo. Le-ta je bila vedno nosilni steber inštituta in sicer po želji ustanovitelja osebno. Ta ukinitev je služila tudi kot razlog za odstranitev kakšnega od najbolj markantnih profesorjev Inštituta.


Pomisleki k temu dogajanju:

  1. Kako naj najdemo sozvočje med pozivi k pluralizmu in sprejemanju na eni ter občutkom čistke na drugi strani?

  2. Sveti papež Janez Pavel II. je bil znan po »trdi roki«, ko gre za teologijo, vendar tega ni uresničeval prek ukinjanja vodilnih teoloških središč, ampak je raje ustanovil kaj novega, v smislu konkurence. Med drugim tudi ta Inštitut, ki mu je bil posebej pri srcu. Zakaj je bilo torej potrebno »preustanavljati« inštitut? Mar ne bi bilo bolj upravičeno ustanoviti nekaj novega?

  3. Dodati v študijski program več družbenih ved je mačji kašelj. Je res potrebno ustanoviti nov inštitut, zato da se poveča število kreditnih točk psihologije in sociologije?

  4. In, na drugi strani, je moralno teologijo res treba izključiti zato, da se ji zmanjša pomen? Se tudi za to vprašanje kreditnih točk potrebuje nov inštitut?


Odstranjeni so bili praktično vsi profesorji, ki so predstavljali teološko hrbtenico nekdanjega Inštituta, pa še kakšen zraven, med drugim tri sloveča imena (L. Melina, S. Grygiel in J. Noriega); zaposlen pa je bil nov profesor moralne teologije (?!), ki je tudi zelo znan, predvsem po bolj »naprednih« stališčih (M. Chiodi).

Zdi se torej, da pomanjkanje psihologije in sociologije (ki sta zares pomembni pomožni vedi!) in obilje moralne teologije dejansko nista bila prvi in pravi težavi nekdanjega Inštituta. Težava je bila skrita znotraj moralne teologije same.

In tako smo prišli do »naprednosti«. V nasprotju z njo se prejšnji Inštitut zelo rado vsaj posredno označuje za »konservativnega«, kot da bi bil kakšen prašen fosil, ki se ne podreja lepotam in globinam »novih paradigm« v katoliški teologiji 21. stoletja.
Manj govoriti o grehu, več govoriti o svetosti.

Sam takemu pogledu zelo nasprotujem, lahko pa se tudi motim. V Rimu sem imel čast poslušati nekatera predavanja na Inštitutu, in to pri enem od »pasivno odstranjenih« profesorjev. Ravno ta me je naučil nekaj pomembnih »konservativnih« lekcij:

  1. Manj govoriti o grehu, več govoriti o svetosti. Govoriti je treba o našem cilju, da sploh vemo, kam gremo. Če se stalno ustavljamo izključno pri »iregularnih primerih«, capljamo na mestu, ker njih samih tudi nimamo kam zares usmeriti.

  2. Na Inštitutu so me tudi naučili, da ni dovolj samo disciplinarni pogled na pastoralo, v smislu, da iščemo neke zanke in sprotne opombe, ki bi nas pravniško rešile in dale posebna dovoljenja v našem moralnem in zakramentalnem življenju. Nič namreč ne pomaga sto obližev, če rana ni očiščena …

  3. Naučil sem se – in se še učim – gledati vedno na konkretnega človeka, ampak s stalnim pogledom na Boga. Če izpeljujemo moralno teologijo samo od človeka, zopet capljamo na mestu. Če jo izpeljemo od Boga, pa od nas nekaj zahteva. In tu se največkrat zatakne.

  4. Naučili so me, da se ne gre šaliti s tistimi temami moralne teologije, ki jih današnji svet najbolj prezira in povprečen katoličan tudi najtežje sprejme. In tega prezira se odstavljeni profesorji nikoli niso bali.


Verjetno ta zadnja točka še najbolj pravilno osvetli in razloži zgornje zagate. Morda bralec sam začuti, da je študij na Inštitutu Janeza Pavla II. od študentov zahteval nekaj več kot samo teološko znanje. Predavanja zdaj že nekdanjih profesorjev so tudi nam, zunanjim slušateljem, izpraševala vest in nas silila, da spremenimo naša življenja, kar je sicer tipično za moralno teologijo. Morda jo je zato bolje odstraniti (prim. Mr 6,20-28) in nadomestiti s čim drugim, naprednejšim.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike