Inštitut Janeza Pavla II. le zaprašen teološki fosil?

Gabriel Kavčič
16

Spomnimo: Papeški Inštitut Janeza Pavla II. za študije o družini in zakonu je bil ustanovljen z odlokom istega papeža leta 1982. Zamišljen je bil kot raziskovalni center za vse, kar zadeva sveti zakon in družino in skozi nekaj let se je razširil po vsem svetu. V najboljših letih je imel vpisanih okrog 500 študentov na sedežu v Rimu ter okrog 3200 študentov drugod po svetu. Tudi sam sem imel srečo, da sem tam poslušal nekatera predavanja, zato sem se odzval vabilu, da napišem ta komentar.

8. septembra 2017 je papež Frančišek z novim odlokom stari inštitut »preustanovil« in poleg moralne teologije predvidel večji poudarek na družbenih vedah. Ta njegova želja se je uresničila 11. julija 2019, ko je Kongregacija za katoliško šolstvo potrdila nove statute. O takojšnjem in silovitem odporu študentov in profesorjev z vsega sveta se je na portalu Domovina že pisalo.

Naučil sem se – in se še učim – gledati vedno na konkretnega človeka, ampak s stalnim pogledom na Boga.

Zakaj tolikšen odpor študentov in profesorjev?

  1. Vloga velikega kanclerja: Zelo neobičajno, če ne kar edinstveno, se vse pomembnejše odločitve glede Inštituta sedaj sprejemajo v pisarni msgr. Vincenza Paglie.
  2. Sumljiva točka 90 novih statutov: Daje občutek čistke: takojšen odvzem vseh služb vsem zaposlenim, ob tem pa nadaljevanje sodelovanja prepusti odločitvi velikega kanclerja. Vse to je bilo odobreno brez javne razprave.
  3. Glavna težava: ukinitev katedre za moralno teologijo. Le-ta je bila vedno nosilni steber inštituta in sicer po želji ustanovitelja osebno. Ta ukinitev je služila tudi kot razlog za odstranitev kakšnega od najbolj markantnih profesorjev Inštituta.

Pomisleki k temu dogajanju:

  1. Kako naj najdemo sozvočje med pozivi k pluralizmu in sprejemanju na eni ter občutkom čistke na drugi strani?
  2. Sveti papež Janez Pavel II. je bil znan po »trdi roki«, ko gre za teologijo, vendar tega ni uresničeval prek ukinjanja vodilnih teoloških središč, ampak je raje ustanovil kaj novega, v smislu konkurence. Med drugim tudi ta Inštitut, ki mu je bil posebej pri srcu. Zakaj je bilo torej potrebno »preustanavljati« inštitut? Mar ne bi bilo bolj upravičeno ustanoviti nekaj novega?
  3. Dodati v študijski program več družbenih ved je mačji kašelj. Je res potrebno ustanoviti nov inštitut, zato da se poveča število kreditnih točk psihologije in sociologije?
  4. In, na drugi strani, je moralno teologijo res treba izključiti zato, da se ji zmanjša pomen? Se tudi za to vprašanje kreditnih točk potrebuje nov inštitut?

Odstranjeni so bili praktično vsi profesorji, ki so predstavljali teološko hrbtenico nekdanjega Inštituta, pa še kakšen zraven, med drugim tri sloveča imena (L. Melina, S. Grygiel in J. Noriega); zaposlen pa je bil nov profesor moralne teologije (?!), ki je tudi zelo znan, predvsem po bolj »naprednih« stališčih (M. Chiodi).

Zdi se torej, da pomanjkanje psihologije in sociologije (ki sta zares pomembni pomožni vedi!) in obilje moralne teologije dejansko nista bila prvi in pravi težavi nekdanjega Inštituta. Težava je bila skrita znotraj moralne teologije same.

In tako smo prišli do »naprednosti«. V nasprotju z njo se prejšnji Inštitut zelo rado vsaj posredno označuje za »konservativnega«, kot da bi bil kakšen prašen fosil, ki se ne podreja lepotam in globinam »novih paradigm« v katoliški teologiji 21. stoletja.

Manj govoriti o grehu, več govoriti o svetosti.

Sam takemu pogledu zelo nasprotujem, lahko pa se tudi motim. V Rimu sem imel čast poslušati nekatera predavanja na Inštitutu, in to pri enem od »pasivno odstranjenih« profesorjev. Ravno ta me je naučil nekaj pomembnih »konservativnih« lekcij:

  1. Manj govoriti o grehu, več govoriti o svetosti. Govoriti je treba o našem cilju, da sploh vemo, kam gremo. Če se stalno ustavljamo izključno pri »iregularnih primerih«, capljamo na mestu, ker njih samih tudi nimamo kam zares usmeriti.
  2. Na Inštitutu so me tudi naučili, da ni dovolj samo disciplinarni pogled na pastoralo, v smislu, da iščemo neke zanke in sprotne opombe, ki bi nas pravniško rešile in dale posebna dovoljenja v našem moralnem in zakramentalnem življenju. Nič namreč ne pomaga sto obližev, če rana ni očiščena …
  3. Naučil sem se – in se še učim – gledati vedno na konkretnega človeka, ampak s stalnim pogledom na Boga. Če izpeljujemo moralno teologijo samo od človeka, zopet capljamo na mestu. Če jo izpeljemo od Boga, pa od nas nekaj zahteva. In tu se največkrat zatakne.
  4. Naučili so me, da se ne gre šaliti s tistimi temami moralne teologije, ki jih današnji svet najbolj prezira in povprečen katoličan tudi najtežje sprejme. In tega prezira se odstavljeni profesorji nikoli niso bali.

Verjetno ta zadnja točka še najbolj pravilno osvetli in razloži zgornje zagate. Morda bralec sam začuti, da je študij na Inštitutu Janeza Pavla II. od študentov zahteval nekaj več kot samo teološko znanje. Predavanja zdaj že nekdanjih profesorjev so tudi nam, zunanjim slušateljem, izpraševala vest in nas silila, da spremenimo naša življenja, kar je sicer tipično za moralno teologijo. Morda jo je zato bolje odstraniti (prim. Mr 6,20-28) in nadomestiti s čim drugim, naprednejšim.

16 KOMENTARJI

  1. Kot laik na tem področju seveda nimam vpogleda v dogajanje okoli tega inštituta zato lahko povem le svoje mnenje. Ko berem taka in podobna poročila dobim občutek, da je do sedaj bilo vse v najlepšem redu in zdaj je “ta” papež vse uničil. V to pa dvomim. Zanimivo bi bilo vedeti kaj je v ozadju vsega tega. Je bilo s financami vse ok? Je morda v tem inštitutu bila kakšna klika, ki je iz ozadja spodkopavala kurialne reforme? Morda je nekaj teh profesorjev bilo članih “župnije” (homo lobbyja) in je bilo treba nekoliko počistiti vse skupaj? Vedeti je treba, da Vatikan ni župnija in tudi škofija ne. Je država, ki čeprav ima papeža kot najvišjo oblast, ima tudi en kup enih raznih interesnih združenj, ki se med seboj borijo za vpliv in moč. Večkrat tudi v škodo Cerkve. Vatileaks I. in II. sta lep dokaz tega. Gospodje so seveda uglajeni in ne bodo rekli: “Janeza smo umaknili, ker je bil homo… , ker je kradel ali pa ker je rovaril iz ozadja” Vse skupaj se zavije v celofan in se reče, da gre za “prestrukturacijo.” Čas bo pokazal kaj je bilo res in kaj ne.

    • odgovor na tvoj:
      Morda je nekaj teh profesorjev bilo članih “župnije” (homo lobbyja) in je bilo treba nekoliko počistiti vse skupaj?

      kaj ni ravno jezuit (verjetno gay?) James Martin nastavljen od sedanjega papeža, kot nekakšen PR za Cerkev, ki javno podpira homoseksualno spolno aktivno življenje pri katolikih? Tip čisto odkrito hoče spreminjati katekizem v prid homoseksusalcem prijaznega. Zakaj bi potem papež hotel odstraniti nekoga iz nekega inštituta, ki naj bil bil v homo lobbiju ? sam s sabo bi bil v protislovju.

    • Mogoče vam malo brskanja ne bo škodilo. Predlagam kar ime velikega kanclerja msgr. Vincenza Paglie. Pa boste videli, da je “homo lobby”, kot ga sami imenujete, vsekakor prisoten sedaj. Kako je bilo prej, težko trdim, vendar močno dvomim. Laiki imamo dostop do tujih medijev, ki mnogo bolje razkrivajo ozadje v sveti Cerkvi kot naši, samo poiskati in brati je treba.

      • Ko človek vtipka v google ‘Vincenzo Paglia fresque’, ga lahko zares začne skrbeti.
        Ali ni to isti, ki je maševal na Festivalu družin?

  2. Kje ste našli ta kip, ki naj bi predstavljal Janeza Pavla II.?

    Nič ni podoben blagemu Vojtili in zaradi grobih in primitivnih potez obraza še najbolj spominja na velikega in zaslužnega komunista Ivana Mačka Matijo.

  3. Modernizem teologije, cepljen na Lutra in migrantsko levico. Taka Cerkev bo razpadla na kose. A čisto jedro bo ostalo do konca sveta, vendar bo kruto preganjano. Od krščenih, a agnostičnih ateistov.

  4. Gabriel Kavčič zopet prijetno preseneča. Še je upanje za slovenske duhovnike.

    Uporabniki m.al.a., Matija ter opazovalec me pozitivno presenečajo. Očitno slovenski katolik le ni tako nerazgledan in je zmožen pogleda preko Ognjišče/Družina plankov 🙂 Glede na te komentatorje, slovenski katoličan mnogo novic dobi tudi iz spletnih katoliških virov, ki jih je precej – sploh iz angleško-govorečega sveta. Kot to velja navsezadnje tudi za slovenske duhovnike – mogoče bodo tudi njih formirale te informacije, do katerih je mogoče v zadnjem času dostopati? Je bil že čas …….

    No, zdi se da Ognjišče in Družina pogosto zasledujeta preveč mlačno linijo. Nekdaj s tema dvema medijema verjetno ni bilo tako? Medija in njuno prisotnost seveda cenim, da se razume, ampak vseeno gledam na njiju tudi iz kritičnega stališča.

  5. Končno nekaj iz prve roke o dogajanju v Rimu.
    Upajmo, da avtorja ne bo dosegla dolga roka velikega kanclerja Vincenza Paglia, eksekutorja po nalogu papeža Frančiška.
    Ko so Paglia povabili na festival družin, je ganljivo govoril tudi o tem, koliko otrok umira v Sredozemskem morju, ker jih nihče noče, pa kako ne smemo graditi preprek pred tistimi, ki bi radi prišli v Evropo, ker jim gre slabše, kot nam, itd. Brez usmiljenja pa bo »napredni« Paglia zatrl in onemogočil svoje sobrate »konservativce«!

  6. Domovina.si me je spet presenetila.
    Po zadnjem članku Andreje Barat se je zdelo, da je ta portal postal glas moralnega progresisma in relativizma, ki udriha po “spletkarskih” tradicionalistih. Nisem pričakoval, da je uredniški odbor še sposoben take širine, medtem ko dobronamerno širi krive ali vsaj naivne poglede. Mnogi katoličani želimo ostati “zgolj” katoličani in ne ujetniki prilagajanja svetu ter navideznega boja progresistov proti tradicionalistom.

    • Jaz bi tudi rad pohvalil uredništvo Domovine. Kot sem zadnjič imel nekaj kritičnih besed, pa dejansko kot edini slovenski katoliški medij objavlja tudi poglede iz “konservativne” strani. Pohvalno!

      Sicer pa čestitke tudi avtorju za zelo dober članek, upam, da bomo lahko njegove zapise še naprej brali.

  7. Kako se strinjam s prvim odstavkom! Samo nisem znala tako ubesediti. G. Gabeijel, se priporocam za se kaksna osvetljevanja situacij(e) – za vse tiste, ki smo odvisni (samo) od slovenskih medijev.

Dodaj odgovor za Slovenec kremenit Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime