IN MEMORIAM Alojz Rebula

Vir foto: http://www.primorski.eu/
POSLUŠAJ ČLANEK
Preteklo noč nas je v 95. letu življenja zapustil naš slovenski pisatelj, esejist, dramaturg in prevajalec, mislec, akademik dr. Alojz Rebula.

Rodil se je 21. julija 1924 v Šempolaju pri Nabrežini v preprosti družini tržaških zamejskih Slovencev. Ob obiskovanju italijanskih šol so doma gojili slovenščino, kar mu je globoko vtisnilo močno slovensko zavest. Gimnazijsko izobraževanje je opravljal v Gorici in Vidmu, kjer je leta 1944 tudi maturiral.

Ob študiju arheologije in angleščine se je navdušil predvsem nad študijem klasične filologije (stara grščina in latinščina), iz česar je tudi diplomiral na ljubljanski Filozofski fakulteti leta 1949. Doktorsko disertacijo o slovenskih prevodih Dantejeve Božanske komedije (ob tem se spomnimo tudi nedavno pokojnega dr. Andreja Capudra, čigar prvo resno delo je bil deset let kasneje prav integralni slovenski prevod tega besedila) je spisal v Rimu in jo leta 1960 tudi ubranil.

Vse življenje je poučeval klasična jezika na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.

Pokojni Alojz Rebula je bil predvsem literarni gigant, ki je na temelju bogate antične dediščine preiskoval in ubesedoval najgloblja eksistencialna vprašanja ter obenem z vsem srcem živel položaj zamejskih Slovencev.

Njegov opus obsega skoraj 70 let aktivnega delovanja, zato nam bo Slovencem v obširno in neprecenljivo dediščino.

V spominu nam ostajajo njegovi nepozabni romani Devinski sholar (1954), Senčni ples (1960) in predvsem mojstrovinaV Sibilinem vetru (1968), roman Jutri čez Jordan (1988), zgodovinsko-biografski Duh velikih jezer (1980), o škofu Frideriku Baragi, Pastir prihodnosti o Slomšku (1992) ter Zeleno izgnanstvo (1982), o tržaškem škofu in diplomatu Eneju Silviju Piccolominiju. Omeniti velja seveda tudi njegove romane Divji golob (1972), Snegovi Edena (1977), med novejšimi pa Zvonovi Ninlandije (2005), Ob babilonski reki (2007), Skrivnost kostanjevega gozda (2010), Četverorečje (2011), Kominform v Zabrinju (2014). Objavil je tudi vrsto dnevnikov, Gorje zelenemu drevesu (1971), V Vrtu bogov (1986), Ko proti jutru gre  (2000), zbirko novel Vinograd rimske cesarice (1956), povesti Klic v Sredozemlje  (1957), meditacije Smer nova zemlja (1972), Intervjuji o Prihajajočem (2002). Njegov zadnji objavljeni roman je Korintski steber (2017).

Njegov lik in dela že leta med nami odmevajo in bodo gotovo še naprej puščali močan pečat slovenski literaturi, ki pri Rebuli s táko erudicijo, klenostjo in duhovno prodornostjo nagovarja številne bralce. V predzadnjem izmed njegovih znamenitih zapisov v Družinini rubriki Credo, ki ga je, po Shakespearu, preroško naslovil: Vsaka tretja misel mi je smrt, je močno nastopil proti absolutni indiferenci do Božjega:

»Materija je človeka človeka totalno opojila, tako da slišimo že o vesoljskem načrtovanju, ki evidentno presega človeško zmogljivost in je samo sad neke nore prometejske fantastike. Vprašanje je, do kdaj bo Bog takšno zanikanje realnosti sveta in sebe dopustil.«

Prepričani smo, da sta to zanikanje in ta temeljna ločnica sedaj za Vas presežena. Dragi naš prijatelj, eden večjih mislecev, ki smo jih Slovenci v vsej zgodovini premogli, pozdrav v tisti blaženi, svetli, Božji eshaton, ki Vam toliko let v dnu Vaše biti ni dal pokoja. Pripovedujte nam od tam še naprej!
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike