IN MEMORIAM Alojz Rebula

Jan Dominik Bogataj
9

Preteklo noč nas je v 95. letu življenja zapustil naš slovenski pisatelj, esejist, dramaturg in prevajalec, mislec, akademik dr. Alojz Rebula.

Rodil se je 21. julija 1924 v Šempolaju pri Nabrežini v preprosti družini tržaških zamejskih Slovencev. Ob obiskovanju italijanskih šol so doma gojili slovenščino, kar mu je globoko vtisnilo močno slovensko zavest. Gimnazijsko izobraževanje je opravljal v Gorici in Vidmu, kjer je leta 1944 tudi maturiral.

Ob študiju arheologije in angleščine se je navdušil predvsem nad študijem klasične filologije (stara grščina in latinščina), iz česar je tudi diplomiral na ljubljanski Filozofski fakulteti leta 1949. Doktorsko disertacijo o slovenskih prevodih Dantejeve Božanske komedije (ob tem se spomnimo tudi nedavno pokojnega dr. Andreja Capudra, čigar prvo resno delo je bil deset let kasneje prav integralni slovenski prevod tega besedila) je spisal v Rimu in jo leta 1960 tudi ubranil.

Vse življenje je poučeval klasična jezika na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.

Pokojni Alojz Rebula je bil predvsem literarni gigant, ki je na temelju bogate antične dediščine preiskoval in ubesedoval najgloblja eksistencialna vprašanja ter obenem z vsem srcem živel položaj zamejskih Slovencev.

Njegov opus obsega skoraj 70 let aktivnega delovanja, zato nam bo Slovencem v obširno in neprecenljivo dediščino.

V spominu nam ostajajo njegovi nepozabni romani Devinski sholar (1954), Senčni ples (1960) in predvsem mojstrovinaV Sibilinem vetru (1968), roman Jutri čez Jordan (1988), zgodovinsko-biografski Duh velikih jezer (1980), o škofu Frideriku Baragi, Pastir prihodnosti o Slomšku (1992) ter Zeleno izgnanstvo (1982), o tržaškem škofu in diplomatu Eneju Silviju Piccolominiju. Omeniti velja seveda tudi njegove romane Divji golob (1972), Snegovi Edena (1977), med novejšimi pa Zvonovi Ninlandije (2005), Ob babilonski reki (2007), Skrivnost kostanjevega gozda (2010), Četverorečje (2011), Kominform v Zabrinju (2014). Objavil je tudi vrsto dnevnikov, Gorje zelenemu drevesu (1971), V Vrtu bogov (1986), Ko proti jutru gre  (2000), zbirko novel Vinograd rimske cesarice (1956), povesti Klic v Sredozemlje  (1957), meditacije Smer nova zemlja (1972), Intervjuji o Prihajajočem (2002). Njegov zadnji objavljeni roman je Korintski steber (2017).

Njegov lik in dela že leta med nami odmevajo in bodo gotovo še naprej puščali močan pečat slovenski literaturi, ki pri Rebuli s táko erudicijo, klenostjo in duhovno prodornostjo nagovarja številne bralce. V predzadnjem izmed njegovih znamenitih zapisov v Družinini rubriki Credo, ki ga je, po Shakespearu, preroško naslovil: Vsaka tretja misel mi je smrt, je močno nastopil proti absolutni indiferenci do Božjega:

»Materija je človeka človeka totalno opojila, tako da slišimo že o vesoljskem načrtovanju, ki evidentno presega človeško zmogljivost in je samo sad neke nore prometejske fantastike. Vprašanje je, do kdaj bo Bog takšno zanikanje realnosti sveta in sebe dopustil.«

Prepričani smo, da sta to zanikanje in ta temeljna ločnica sedaj za Vas presežena. Dragi naš prijatelj, eden večjih mislecev, ki smo jih Slovenci v vsej zgodovini premogli, pozdrav v tisti blaženi, svetli, Božji eshaton, ki Vam toliko let v dnu Vaše biti ni dal pokoja. Pripovedujte nam od tam še naprej!

9 KOMENTARJI

  1. Spet smo izgubili VELIKEGA Slovenca – intelektualca in Kristjana. Sicer pa bo v svojih delih še vedno živel med nami. Dobra so vsa njegova dela, meni najljubši je roman ” V Zelenem izgnanstvu”, kjer opisuje Velikega diplomata, CESARJEVEGA svetovalca, poznejšega TRŽAŠKEGA (ki je deloval tudi na KRASU) ŠKOFA, ki je postal celo PAPEŽ v Rimu.

    Izražam SOŽALJE vsem SVOJCEM in ZAMEJSKIM Slovencem, katerih del je bil. Bil je prvo Slovenec in Kristjan šele nato EVROPEJEC, s širokimi pogledi na ZEMELJSKO in NEBEŠKO. Bog naj mu da, da umiru počiva v NEBESIH !

  2. Giusepe Pierazi, ni bil rojen ZAMEJSKI SLOVENEC. On je Sežanc, kir se je leta 1947, skupaj s starši iz Sežane preselil v Trst, ker niso hoteli živeti pod Titovo svobodo. V Trstu se je na univerzi “delal”, da je Italijan. Zakaj pa ve on sam. Danes pa HVALI Tita in Jugoslavijo.

    Sploh nista primerljiva s spoštovanim Alojzom Rebulo, ki je rojen v Šempolaju in je izkusil kruti fašizem. Po vojni je Rebula študiral tudi v Ljubljani, kjer je spoznal tudi dekle, sedanjo ženo Rebula je bil pošten in pokončen Slovenec, ki je dobro poznal vse IZME in vedno LOČIL kaj je prav in kaj je narobe. Prijateljeval je tudi s pisateljem Pahorjem, čeprav je bil ta bolj liberalen. Pogled na Slovenstvo pa sta imela podoben.

    Rebulove knjige so delo POKONČNEGA Slovenca, ki mu je narod in KRŠČANSKA vera bila velika VREDNOTA. Take knjige bi bilo dobro, da bi jih imeli učenci za OBVEZNO ČTIVO.

  3. Vsak teden,dve desetletji,sem s posebnim pričakovanjem pričakoval Družino.Vzel v roke… in zadnja stran.Iskal sem…CREDO. Seveda,tu je! Ne spomnim se niti ene številke Družine,da ne bi prebral CREDA.Vsak CREDO je bil nekaj posebnega.Enkratne misli.Vsaka kolumna,dvajset let!
    Pisec,akademik,dr.Alojz Rebula nas je, iz tedna v teden,iz leta v leto, navduševal z vsebinami,ki jih zmore samo velik človek,kristjan,enkratni mislec.
    Sedaj je že pri svojem Stvarniku.Pri Stvarniku-Bogu v katerega je verjel in toliko pisal.Naj v miru in slavi uživa Božji mir!
    Pogrešal bom njegove tedenske misli! Pomemben del moje duhovne hrane.
    Iskreno sožalje vsem njegovim!

  4. Tudi sam se pridružujem ostali, da je Credo prva stvar, ki sem jo vsakokrat prebral v Družini. Vsekakor je moj cilj, da v prihodnosti preberem njegova literarna dela.
    Se mi zdi, da je zelo lepo in resnično opisal njegovo slovo kardinal Rode:
    »Končno je dobil odgovor, ta neugnani spraševalec, ta strastni radovednež, ta nepomirljivi vrtalec v skrivnost sveta in zgodovine, končno je dobil odgovor. Zdaj ve: vse je ljubezen. Na dnu vsega je nedoumljiva, prvotna, večna milina in ta je ljubezen. Ranljiva ljubezen, na videz nemočna pred zlom, a končno – zanj zdaj – zmagovita.

    Kaj je moralo biti zate, dragi prijatelj, srečanje s to ljubeznijo? Kako si osupel, kako si zavriskal, kako si s knežjo ponižnostjo pokleknil pred Jagnje in se mu poklonil: Patrem immensae maiestatis! In kaj si občutil, si zdržal? – Ko te je prižel na prsi in ti rekel: Moj si! Večno pri meni, zvesti, hrabri, ponižni in ponosni zastavonoša Besede. Večno v moji svetlobi, večno v slavi svetih.«

  5. Svojo zemeljsko pot je prehodil do konca še en veliki Slovenec. Hvala mu za vse, kar je naredil za nas Slovence, za naš jezik, za našo kulturo.
    Naj mu Bog nakloni večni mir in pokoj. Sožalje družini in vsem njegovim.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime