Bo institut zagovornika enakosti pod gejevskim aktivistom Lobnikom postal verodostojen ali inkvizicijski organ?

Uredništvo

(vir foto: youtube)
POSLUŠAJ ČLANEK
Državni zbor RS je aprila letos sprejel Zakon o varstvu pred diskriminacijo, ki vzpostavlja samostojen institut zagovornika načela enakosti. Ta naj bi skrbel za enakopravno obravnavo vseh posameznikov v družbi, oziroma za preprečevanje njihove diskriminacije.

Predsednik republike Borut Pahor je v začetku oktobra med enajstimi prijavljenimi kandidati za mesto zagovornika načela enakosti državnemu zboru predlagal sociologa Miho Lobnika, katerega so poslanci v torek potrdili s 54 glasovi za in 14 proti.

Izbor in imenovanje Mihe Lobnika v sicer hudi konkurenci strokovno ustreznih kandidatov formalno-pravno ni sporen. Nekatera njegova stališča in pogledi v času referendumskih kampanj o družinskem zakoniku in Zakonu o zakonski zvezi ter družinskih razmerjih pa bi lahko pri določeni skupini državljanov sprožile dvom v nepristranskost njegovega odločanja.

V prvi vrsti pri delikatnih tematikah s področja obravnave odnosa do istospolnih oseb in njihovih pravic, glede katerih se je kot gejevski aktivist v preteklosti večkrat javno izrekal.     

Zakon o varstvu pred diskriminacijo slednjo definira razmeroma ohlapno, njeno prepoznavanje pa prepušča zagovorniku načela neenakosti. Temu daje pooblastilo za več preventivnih in tudi inšpekcijskih nalog s tega področja ter pooblastil, da na podlagi lastne ocene o prepovedi diskriminacije odredi ukrepe za njeno odpravo, oziroma prepove nadaljnjo diskriminacijo.

Na odločitev zagovornika ni pritožbe, mogoče je le upravni spor, ki pa ne odloži izvršitve odločitve.  V primeru ocene zagovornika, da gre za diskriminacijo, velja obrnjeno dokazno breme: domnevni kršitelj mora dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil te prepovedi.

4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo

Diskriminacija pomeni vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje, omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin, ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugih pravic, pravnih interesov in ugodnosti.

Kdo je Miha Lobnik


Enainštiridesetletni Lobnik je diplomant FDV s področja sociologije, v javnosti znan predvsem kot eden bolj izpostavljenih aktivistov za pravice istospolnih oseb.

Več let je vodil društvo Legebitra, ki se ukvarja z "zagovarjanjem človekovih pravic LGBT skupnosti." V društvu je od leta 2013 tudi zaposlen, pred tem pa je dobrih šest let delal kot svetovalec v Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani.

Je eden od snovalcev leta 2012 na referendumu padlega družinskega zakonika ter takratni vodja koordinacije Gibanja za družinski zakonik, ki se je zavzemalo za njegovo sprejetje in nato za njegovo referendumsko potrditev.

Aktivno je bil vključen tudi v kampanjo za sprejetje ter za referendumsko potrditev Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih decembra lani, še pred tem pa je nasprotoval možnosti, da bi referendum o tem vprašanju sploh bil razpisan.

Lobnikova stališča, ki bi lahko vzbudila dvom v njegovo nepristranskost opravljanja funkcije


Tako v času referendumske kampanje o družinskem zakoniku kot lanske ob referendumu o zakonski zvezi je Lobnik podal nekaj izjav, iz katerih bi se dalo sklepati, da odločanje razume kot vprašanje o zagotavljanju človekovih pravic istospolnih oseb in odpravi diskriminacije.

Kljub temu, da je referendum o človekovih pravicah z ustavo prepovedan, je v primeru Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih Ustavno sodišče ljudsko odločanje na to temo dopustilo. Slednje pomeni, da referendum z vidika človekovih pravic ni bil sporen.

"Globoko smo razočarani nad odločitvijo Ustavnega sodišča, ki 90. člen slovenske ustave, razlaga tako, da ne prepoveduje referenduma o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razen če teh protiustavnosti ni prepoznalo Ustavno sodišče samo," je odločitev vrhovnih varuhov ustave takrat komentiral Lobnik ter dodal, da se s tem "sponzorira referendumska kampanja naravnana proti istospolno usmerjenim, ko bosta nestrpnost in utemeljevanje diskriminacije zavzeli glavno besedo v slovenskem prostoru."

Zaključil je s trditvijo, da je: "Današnja odločitev Ustavnega sodišča tako odprla vrata nadaljnjemu ogrožanju pravic posameznikov in parov, proti katerim je referendum uperjen."

Kasnejšo dvotretjinsko referendumsko zavrnitev novele Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je komentiral z besedami, da številke povedo, kakšno je stanje v Sloveniji danes. "Slovenija je država EU, ki je za razliko od Irske enakopravnost zavrnila."

Kako si sam razlaga (ne)enakopravnost, je razvidno tudi iz spodnje izjave:

"Živimo z ljudmi, ki so se prestrašili in nasedli lažem. Žal. Na nas ostane, da še naprej razlagamo in pojasnjujemo in da v vmesnem času iščemo možne zakonske rešitve za neenakopravnost, ki smo jo zdaj na nek način sprejeli."





"Rešitve za neenakopravnost", kot si  jih predstavlja Miha Lobnik, bo po novem iskal v vlogi vodje državnega instituta zagovornika načela enakosti.

Največ pomislekov ob SDS, ki so glasovali proti njegovemu imenovanju in NSi, kjer so se vzdržali, je prišlo s strani skupnosti 24kul.si, kjer so zapisali, da gre za "radikalnega homoseksualnega aktivista" ter da je institut zagovornika neenakosti le "drugo ime za vodjo skrajne levičarske inkvizicije".


KOMENTAR: Uredništvo
Čas bo najboljši pokazatelj, kdo bo na tapeti
Imenovanje Mihe Lobnika za zagovornika načela enakosti je dejstvo in čas bo najboljši pokazatelj tega, ali je bil Pahorjev predlog res dovolj moder in premišljen ter če tak institut, kot je zastavljen, sploh potrebujemo. Ne glede na Lobnikova stališča, četudi so pogosto enostranska in niso vedno v sozvočju z odločitvami Ustavnega sodišča, bi mu bilo napak vnaprej pripisati nezmožnost strokovnega in neodvisnega presojanja vprašanj družbene neenakosti in diskriminacije. Kot vsi drugi mora tudi on dobiti priložnost, da s svojim strokovnim ravnanjem na tem delikatnem področju, ki ga povrh vsega zakon obravnava tako ohlapno, razblini pomisleke in pridobi zaupanje večinskega dela javnosti. Le to bo namreč dalo legitimnost njemu samemu in funkciji, ki jo opravlja. A pri tem je jasno, da bo močno pod drobnogledom predvsem tistega kroga ljudi, ki se zaradi njegovih izjav pogosto čutijo po krivici obtožene diskriminacije in kratenja človekovih pravic. Hudo narobe bi bilo, če bi se institut zagovornika načela enakosti prelevil v inkvizicijski organ, na tapeti katerega bi se vedno znova znašli le enako nazorsko razmišljujoči državljani.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike