Imajo Rusi Severnokorejce za suženjsko delovno silo?

Letošnje poročilo ameriškega State Departamenta o trgovanju z ljudmi do Rusije ni nič kaj prizanesljivo. Še posebej so se spotaknili ob dejstvo, da Rusija ohranja in celo razširja pogodbe s Severno Korejo na področju ekonomske migracije.

Iz severne Koreje v Rusijo letno na delo odhaja kar 20.000 delavcev, ki po poročanju Američanov delajo in živijo v »suženjskih razmerah« . Poročilo poleg tega Rusiji očita, da tej problematiki še ni posvetila nobene raziskave.

A zgodovinar in poznavalec Korej s Kookminske univerze v Seulu, Andrej Lankov, poročilu očita, da bralcu pred očmi riše prisilne delavce iz sovjetskih gulagov. Sam meni, da je situacija vendarle nekoliko drugačna.

Severnokorejski delavci prihajajo na delo v Rusijo že več kot 70 let – prve skupine od leta 1946, ko je bil severni del korejskega polotoka pod sovjetskim vojaškim nadzorom. Prva ekonomska migracija na ruskem Daljnem Vzhodu se je zaposlila v ribištvu in gozdarstvu.

Od 70. pa vse do 90. let je v Sovjetski zvezi delalo po 15.000 do 20.000 severnokorejskih delavcev hkrati, predvsem na področju gozdarstva v vzhodnem delu Sibirije in sovjetskem Daljnem vzhodu.

Medtem, ko je Sovjetski zvezi prišla prav poceni in disciplinirana delovna sila, je Severna Koreja pridobila z zaslužki v tuji valuti, ki so se stekali domov. In čeprav so delavci prejemali nizke plače, je bilo zanje v osnovi poskrbljeno – tako so lahko skoraj celo plačo prihranili in jo prinesli domov.

Čeprav so prve delavce silili, da so delali v sibirski zimi, so se njihovi sosedje opogumili, ko so videli, da so se iz Rusije vračali premožnejši, po možnosti na sovjetskih motorjih.

Delavski tabori Severnih Korejcev v Sovjetski zvezi so sicer odražali »državo znotraj države«, ki je delavce strogo nadzirala in tudi kaznovala z deportacijo ali pa kar z usmrtitvijo, če je prišlo do kakršnihkoli kršitev. Sovjetskim oblastem se je naknadno obrazložilo, da so delavci izginili ali umrli v nesreči.

Danes v Rusiji zaposlenih 30.000 Severnih Korejcev

Perestrojka ni imela veliko vpliva na število severnokorejskih delavcev v Rusiji, saj je bila poceni delovna sila še vedno potrebna. Danes je v Rusiji zaposlenih okoli 30.000 Severnih Korejcev. Veliko jih je nameščenih v neposredni bližini pod budnim očesom severnokorejskih oblasti, precej pa se jih lahko tudi svobodno giblje po Rusiji in prosto poišče zaslužek.

Severnokorejski delavci, ki bi radi odšli v tujino, so lokalnim državnim uradnikom pripravljeni odšteti visoke podkupnine. Včasih je bila to televizija, dandanes znesek med 500 in 700 dolarji za delovno dovoljenje v Rusiji. Poleg tega mora delavec mesečno oddati svoji državi prispevek med 500 in 900 dolarji, kar se steka v severnokorejske državne blagajne.

Delavcu tako po koncu ruskega delovnega meseca v žepu ostane med 150 in 300 dolarjev, kar je bistveno več kot 50 ali 70 dolarjev, ki bi jih dobil doma. Po dveh ali treh letih dela v Rusiji se lahko Severni Korejec vrne k družini z nekaj tisoč dolarji prihranka, s katerimi lahko nakupi dobrine iz trgovinskih izložb ali pa družini zgolj priskrbi boljši stalni prihodek.

Po vrnitvi domov mora opraviti intenzivni ideološki tečaj in delati naslednjih 6 mesecev na svojem prejšnjem delovnem mestu. Potem lahko znova kandidira za delo v tujini.

Ti delavci, pravi Lankov, vidijo v Rusiji državo, kjer so dobro plačani in kjer lahko živijo v znosnih življenjskih pogojih. Imajo tudi več svobode kot denimo na Kitajskem, kjer se ne smejo premakniti niti z delovnih prostorov.

Če so za to plačani, se njihovo delo ne bi smelo ocenjevati kot suženjsko delo, meni Lankov. Delo v tujini je namreč njihova skoraj edina možnost, da se dvignejo na družbeni lestvici.

Seveda pa po merilih Zahoda, kjer so delavske pravice visoko na lestvici vrednot, biti delavec v Rusiji zagotovo ni sanjska služba.