Letošnje leto je na pobudo Ministrstva za kulturo in s precejšnjim političnim podtonom razglašeno za leto pesnika Karla Destovnika Kajuha. Ta si za svoj pesniški opus vsekakor zasluži svoje leto in kot narodu nam je lahko žal, da je tako hitro izgubil svoje življenje. Vendar pa ni bil edini. Niti v svoji genialnosti niti v svoji prezgodnji smrti.
Stara resnica pravi, da mladi moški nosijo svoja življenja naprodaj v vojnah, za katere se dogovarjajo starci v naslonjačih. Mlada pesnika Karel Destovnik Kajuh in France Balantič sta si bila v marsičem podobna. Navsezadnje tudi v smrti.
Slovenci smo izgubili dva izjemno nadarjena mladeniča, o katerih morebitnih veličastnih življenjskih zgodbah lahko samo ugibamo. Samo za primerjavo; pesnika sta za dobro desetletje mlajša od Borisa Pahorja in le predstavljamo si lahko, koliko bi še lahko prispevala.
Zakaj imajo Virbičevi troje krav, a mi le eno samo, ki hrane večkrat ji ne damo?
Oba pesnika sta imela močan, mladostniško zanesen socialni čut in sta živo občutila družbene krivice. Kajuh je bil rojen v rudniškem mestu, kjer so delavci svojo mladost pustili v rudniku.
| Otrokovo pismo Jezuščku
Gospod kaplan mi večkrat Veš, name je Miklavž pozabil, Jaz sem le to ga prosil, da oče naš bi več ne pil. |
Tudi Balantič je videl in obsojal družbeno krivičnost ter čutil s stiskanimi.
| Obup
Dejali ste, da sem odveč postal, |
Doma me čakajo otroci lačni, |
| Vse dni mladosti temne sem vam dal, vso mlado silo, hrepenečo boja, in zdaj, ko mi je borna luč brez soja, ste vrgli me na cesto z varnih tal. |
Napil bi se, da bi v pozabi mračni |
Naj nama vrela strast postelje …
Ljubezenska in erotična poezija zavzema precejšen del njunega opusa. Balantiču katoliška založba njegove prve zbirke, predvidoma ravno zaradi nekaterih erotičnih pesmi, ni izdala. Časi pač niso bili naklonjeni svobodnemu izražanju občutkov …
| Zublji nad prepadom Zaprezi, ljubica, razkošja vrance, da v najin dom ljubezen se pripelje, nocoj naj nama vrela strast postelje, naj tvoja kri me vrže med pijance. |
Glej, zublje ust imava v bežni lasti, samo ta hip brsteči sta telesi pripravljeni na divji smeh propasti, |
Da ti z zobmi razparam oblačila, me pusti in ne brani se s poljubi, naj sočne grudi moje čelo snubi, saj veš, da boš kot greh ga v njih nosila. |
le to življenju moreva ukrasti. Ne išči, kaj potem sla v naju vmesi, ko padeva pod njenimi kolesi! |
Kajuhova ljubezenska poezija se sicer stalno prepleta z domovinsko tematiko, a ni zato nič manj goreča:
| Ljubezenska Čeprav tako je, kot bi sonce zamrznilo, čeprav so živci nam izogleneli in mi srce je otrpnilo, te ljubim, bolj, kot bi te mogel še ljubiti kdaj. Poglej, ni malo naših, nas je brez števila, in vendar si le ti rešila, da ni v potoke malodušja se vsa mi kri prelila. |
Zato te čutim v sebi bolj živo, kot bi te mogel še čutiti kdaj, zato ti pojem pesem o ljubezni zdaj, ko moral bi na glas rjoveti in penast ko žival besneti…. P.S.A vendar nisem mogel v srcu tele pesmi streti! |
Studencev močnih, čistih sem željan …
Hrepenenje po presežnem je najbolj izrazito pri Balantiču, ki smisel vidi v notranji preobrazbi, ki svojo izpolnitev doseže v onostranstvu. Ne zanima ga toliko zunanji upor, za katerega Destovnik ves gori. Ni bojevnik, prej mistik.
V pesmih nikjer ne izraža političnega sovraštva. Nikakor sam po sebi ni ideološki pesnik domobranske strani. Pri njem politične kategorije odpadejo, saj je v svojem krščanskem obzorju visoko nad njimi.
| S poljubom Tvojim varen sem povsod, ne šteješ v zlo molitev mi izdavljenih, za zdravje jok mi daš ko grenek plod, ne vprašaš za račun o dneh zapravljenih. |
Ti si nebo in zemlja, jaz pa volil odpadke zvezd in sadja sem lupine, krvav izpraskal sem se iz zablod. |
Lepota! Ti! Poznam te skoz tančico solza kot sonce skoz žareč oblak, spoznal sem, revež, zlato te pšenico, za glad do zdaj dobil sem ovsenjak. |
In vendar si za pevca me izvolil. Ce hočeš, da bom Tvoj in poln vedrine, pokliči k soncu me na sinji prod! |
Medtem pa je Destovnik partizanski pesnik v pravem pomenu besede. Domovinska tematika je zanj najpomembnejša in za partizanstvo je zavzet do konca. Nekaj najlepših domovinskih, kar jih premore naš narod, je gotovo izpod njegovega peresa.
| Kmetova pesem Moje telo pretepeno poglejte, lica otekla, usta nabrekla, moje dlani krvaveče, moje oči plameneče! Bil sem zemljak, vsak svoj korak svoji sem zemlji podaril…Pa so prišli ti prekleti hudiči, koder so šli, so za njimi mrliči, meni so mater in sina ubili, ženo so…kaj naj bi ženi storili? |
Nisem več vzdržal, v meni je tlelo, v pesti skelelo, pa sem udaril! Zdaj me bijo kakor črno živino… Moje oči plameneče poglejte, tovariši, in mi povejte: še vidite v njih domovino? |
Slutil pa je tudi, da je lahko meja med žrtvijo in krvnikom zelo tanka.
| Slutnja
Ni res, ne morem verjeti…. |
Slutnja smrti: V ognju groze plapolam
| Zasuta usta (Balantič)
Nekje pokopališče je na hribu, Ležim v globini tiho, tiho, |
Pred smrtjo (Kajuh)
Kadar žalosten sem in potrt, Ali predno mi skovir odpoje; |
Zver norosti, ki je med vojno pustošila med našim narodom, je vzela tudi ta dva velika pesnika. To, da sta bila partizan ali domobranec, ni njuna najpomembnejša oznaka. Bila sta 22 let stara fanta in predvsem pesnika. Kdo ve, kakšen bi bil pogled enega ali drugega na vojno in povojno dogajanje iz današnje perspektive, če bi preživela.
Zgodovino pišejo zmagovalci. O teh tukaj ne govorimo. Vsi »medvojni« ideali, za katere se je morda zdelo vredno umreti, so se v naslednjih desetletjih izrodili. NOB, ki se je boril proti okupatorju in za svobodo slovenskega naroda, se je izpridil v komunizem, ki je slovanske narode desetletja stiskal in nas v napredku, svobodi ter demokraciji postavil daleč za poražene države druge svetovne vojne.
Pri domobranski strani verjetno težko govorimo o idealizmu, saj je v obupu zgodovinske situacije izbrala med slabimi možnostmi zase manj slabo in se naslonila na okupatorja. Če bi Balantič preživel vojno in celo povojne poboje ter uspel emigrirati v tujino, bi verjetno velik del svojega življenja preživel v napetosti in skrivanju, saj bi bil kot pesniška ikona nevaren in na seznamu za likvidacijo. Za Kajuha pa tudi ni nujno, da ne bi kdaj postal »državni sovražnik«, če bi seveda ostal goreč borec za pravico in slovenski narod.
Če naši starši in dedje zaradi preglobokih ran niso bili zmožni dvigniti glave in pogledati iznad političnih oznak, smo in so morda k temu danes poklicani novi rodovi. Ni naših in njihovih. Vsi smo božji in v vseh nas je dobro in slabo. Negujmo dobro, da se ne bi nikoli več ponovilo slabo, ki nas je doletelo. Trden in širok most k temu sta tudi kultura in umetnost.
Krasna primerjava, ki odkriva resnico tistega časa in govori o zlorabi upornikov, mladih zanesenjakov, idealistov ali samo borcev za življenje in preživetje. Primerjava, ki nam pokaže zlorabo nesreče za pritlehne cilje, ovekovečene z idealizmom boljšo prihodnost, novega pravičnega reda. Zmagovalci, ki se na žrtvah obojih zaveznikov, povspnejo v okronani tron, hitro pokažejo pravo resnico, ki postane državna vera. Vejetno bi bilo podobno, če bi zmagala nasprotna stran.
Vendar resnica je še slabša. Narod, ki se ni boril za cilje boljševizma niti nacizma, ampak za preživetje in predvsem za konec vojne, je največji poraženec. Pravica naroda do demokratične ureditve, je po dolgih letih monarhije , nasilno nadomestila Stalinistična diktatura pod tronom Broza in Kardelja. Če bi pesnika preživela, bi bila “reakcija” in bi verjetno končala na Golem. Ne razumem, da je danes to realnost tako nemogoče razumeti. In Slovenci se delimo in delimo in vsak dan bolj sovražimo. Do kdaj?
Lepo napisano. Čestitke avtorici.
Po vojni niso prepovedali samo Balantiča. Tudi Vladimir Bartol je bil na indeksu prepovedanih.
To boljševiško revolucionarno miselnost so danes podedovali nosilci t.im. woke kulture oz. ideologije, ki se iz ZDA uspešno seli v Evropo. In Evropa, ki je bila stoletja zibelka visoke umetnosti, sedaj pozablja na svojo kulturno zgodovino v imenu neke nore in dekadenntne ideologije.
Dobro povedano.
Kajuh se je rodil v Šoštanju, ki je takrat, za razliko od sosednjega Velenja, bil bolj usnjarsko kot rudarsko mesto. Bolj težko bi tudi rekli, da je živel v proletarski družini. Oče je sicer na začetku res delal v usnjarni, nato pa se je pridružil ženi, ki je bila iz premožne meščanske družine, ki je mdr. imela v lasti hotel…
Da ne bo nesporauma, Kajuh je bil do odhoda v partizane zelo zagret član in aktivni sodelavec ljubljanskega VOS-a.
VOS pa ni bil ravno kaka miroljubna in humanitarna komunistična organizacija.
Če bi preživela medvojno revolucijo lahko samo ugibamo, kaj bi bilo glede na njuna ideološka izhodišča z njuno pesniško kariero.
Če bi si Balantič po vojni rešil življenje z begom v tujino, zaradi peze življenja v emigraciji in navezanosti na domačo zemljo njegova pesniška žilica najbrž ne bi presahnila.
Uganka pa ostaja Kajuh. Vse je odvisno od tega, zakaj se ga je partija hotela na vsak način znebiti. Partija namreč za seboj ni puščala dokazov. Samo trupla.
Morda pa se je v njem naselil dvom v tisto, kar je počel. Kdo ve!
Po vsem kar do sedaj vem o Kajuhu sem skoraj prepričana, da je bil zagret komunist z osebnimi ideali, sodelovanje z VOSom pa mu je odprlo oči in se je intimno temu uprl.Mislim, da Kajuh ni padel kot so nas učili v šoli, ampak so ” ga padli”. Nič novega, a o tem se seveda danes ne sme govoriti! Pa bi bilo le prav, da bi kdo spregovoril tudi o tej temni strani NOB! Ne bo ostalo več veliko za gojenje mita !
Moj stric partizan je doživel podobno usodo, Janko Premrl Vojko….in mnogi drugi, ki še čakajo, da kak pričevalec spregovori.
Preprican sem, da je bil marsikateri predvojni komunist preprican idealist. Takrat se ni povsod vedelo, kaj pomeni komunizem in se manj kako se bo izrodil.
Nekaj slabega pa je, ce je tak komunist to ostal tudi po tem, ko je postalo jasno za kaj gre.
Torej, predvojni komunist bi se slo, povojni pa nikakor.
“Torej, predvojni komunist bi se slo, povojni pa nikakor.”
Peter Klepec, mar misliš, da so povojni komunisti že med vojno zakuhali krvavo državljansko vojno in revolucijo?
Komunista nikoli ni nič prida, pred vojno, med vojno in po vojni!
Tako je Mefisto, kar se tiče bližine VOS-u. Bolje tam, kakor pri “črni roki”, v službi sovraga. Še nekaj ti bom prišepnil. Balantič in Kajuh sta se spoznala pri Desetem bratu, če ti to kaj pove… Kajuh pa ni bil le “zagret član”, temveč z dušo telesom in s pesniških peresom predan narodno-osvobodilnemu boju in boju za pravičnejši družbeni ustroj. Za to je žrtvoval in prispeval – več kot največ. Lepljenje madežev pa ima svoj namen… Prozoren, prečitan in pogosto izpričan… Dovolj in preveč, tudi brez tvoje angažiranosti, kajti – vse je zaman …
Ravno zato sem tu, med vami. Da vam ne bo dolgčas – med enako mislečimi…
Kajuh je bil zagret komunist in to je bila njegova napaka
Oh no, moj stari oce je bil prvoborec, najbrz je bil komunist – ampak zato smo vsi njegovi nasledniki tako zelo proti vsaki vrsti komunizma (vkljucno z nacizmom).
Kar nekaj, samo da je, da “skleplješ”, nekaj brez repa in glave. Manjka ti vpogled, vedenje in spoštljivost do svojih prednikih, pa še kakšen pojmovnik si poglej (obvezno med platnicami!).
Bogdaj – dober dan vsem.
No – akademski zgodovinarji bodo imeli še veliko opravka z ugotavljanjem prave resnice o dogajanjih v 2. vojni na Sovenskem.
Pred koncem prejšnjega leta smo z znanci obiskali Šoštanj in okoliške kraje: glede smrti Pesnika in partizana Kajuha med domačini tam v okolišu Šošzanj živijo pričevanja, da Kajuh ni padel v boju z Nemci – ampak, da je bil ustreljen iz hiše iz katere je odhajal in v kateri so bili – seveda stalinistični partizani. Šlo naj bi za nek spor v okviru te skupine.
Enako smo zvedei tudi za pričevanja,
da so stalinistični partizani kmetom v okolišŠoštanja ki s “STALIN PARTIZANI” niso hoteli sodelovati – grozili s požigi domačij,
več domačij kmetov-Slovencev pa so stalinistični t,i, partizani –
tudi dejansko – požgali.
Kot rečeno,
naj resničnost pričevanj – ugotovijo – priznani akademski zgodovinarji.
Mnenj
tu packajočih polit propagandistov,
ki so domnevno
obremenjeni s precej spornega v njih preteklosti
– in se zato ne UPAJO – pisati – pod polnimi, pravimi osebnimi podatki
seveda – NI VREDNO BRATI,
KER GRE ZA “VPITJE SKRIVAČEV” – STRAHOPETNO – SKRITIH – ZA VOGAL
IN – KI SI NIKAKOR NE UPAJO – PRILESTI – IZ NJIH “MIŠJIH LUKNJIC”
L.r.
vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 71 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan:
ne želim replik in ne odgovarjam na replike t.i. proputinistov, zagovornikov komun-socializma, sovražnikov slo RKC vere in Cerkve itd Imam jih blokiarne, njih branja nevrednih zapisov ne vidim, ne berem
Spolitizirana in zideologizirana primerjava obeh pesnikov. Žal. Baratova se je tako ujela v lastno zanko. Avtorica se je potrudila, biti pesniško nevtralna, pri pomembnejšem pa je izrazila tudi svoje simpatije, predvsem pa idejno pripadnost in “akcijsko naravnanost”. Žal je njenega favorita njegova dolgocevna domobranska puška nosila po poteh in robotah, ki bi jih le težko pripisali “čuteči pesniški duši”. Domačini vedo povedati, da je “mali očalar” na tistih poteh zdravil svoje komplekse.
Bi hotela oba še enkrat umreti, za kar sta hotela živeti?
Bojim se, da bi bil eden, za kar je živel, pripravljen še enkrat umreti, za drugega pa v to nisem ravno prepričan. “Svoboda je ena, …”
Zapisani odziv na JKK-JA se je nekje izgubil, že dvakra(!?). Ne zdi se mi, da bil kriv sam… Skratka, sam se je izkazal kot “packajoč politični propagandist”, zlovoljnež, opravljivec, obrekovalec in razširjevalec nepreverjenih “resnic”, to je laži…
Čim prej v spovednico, čeprav “opravičilo dejanja ne izbriše” – pa tudi spoved ne!