Ima tudi poezija politično barvo?

Andreja Barat
Foto: WikiCommons (Canva)
POSLUŠAJ ČLANEK
Letošnje leto je na pobudo Ministrstva za kulturo in s precejšnjim političnim podtonom razglašeno za leto pesnika Karla Destovnika Kajuha. Ta si za svoj pesniški opus vsekakor zasluži svoje leto in kot narodu nam je lahko žal, da je tako hitro izgubil svoje življenje. Vendar pa ni bil edini. Niti v svoji genialnosti niti v svoji prezgodnji smrti.

Stara resnica pravi, da mladi moški nosijo svoja življenja naprodaj v vojnah, za katere se dogovarjajo starci v naslonjačih. Mlada pesnika Karel Destovnik Kajuh in France Balantič sta si bila v marsičem podobna. Navsezadnje tudi v smrti.

Slovenci smo izgubili dva izjemno nadarjena mladeniča, o katerih morebitnih veličastnih življenjskih zgodbah lahko samo ugibamo. Samo za primerjavo; pesnika sta za dobro desetletje mlajša od Borisa Pahorja in le predstavljamo si lahko, koliko bi še lahko prispevala.


Zakaj imajo Virbičevi troje krav, a mi le eno samo, ki hrane večkrat ji ne damo?


Oba pesnika sta imela močan, mladostniško zanesen socialni čut in sta živo občutila družbene krivice. Kajuh je bil rojen v rudniškem mestu, kjer so delavci svojo mladost pustili v rudniku.






Otrokovo pismo Jezuščku

Gospod kaplan mi večkrat
je o Tebi v šoli pravil
in rekel je, da dober in usmiljen si,
da si otrokom mnogo lepega napravil.

Veš, name je Miklavž pozabil,
je žogo Milanu, copate, vlak prinesel,
a prošnjo mojo je odbil.

Jaz sem le to ga prosil, da oče naš bi več ne pil.
Ti, Jezušček, Ti me ne boš pozabil?
Vem, da me ne boš, ker tudi ti si reven bil, kot mi
in veš, da je težko ubogim.                                                

Tudi Balantič je videl in obsojal družbeno krivičnost ter čutil s stiskanimi.











Obup

Dejali ste, da sem odveč postal,
ker roka mi ne more ujeti stroja,
ker pač iztekla se je ura moja
in starec sem pred vami trepetal.		  

Doma me čakajo otroci lačni,
kot rane so odprta drobna usta.
Pred mano se odgrinja cesta pusta…
Vse dni mladosti temne sem vam dal,
vso mlado silo, hrepenečo boja,
in zdaj, ko mi je borna luč brez soja,
ste vrgli me na cesto z varnih tal.		  

Napil bi se, da bi v pozabi mračni
našel morda toploto duši bolni.
Saj ognja danes so le blazni polni!                                          

Naj nama vrela strast postelje …


Ljubezenska in erotična poezija zavzema precejšen del njunega opusa. Balantiču katoliška založba njegove prve zbirke, predvidoma ravno zaradi nekaterih erotičnih pesmi, ni izdala. Časi pač niso bili naklonjeni svobodnemu izražanju občutkov ...











Zublji nad prepadom
Zaprezi, ljubica, razkošja vrance,
da v najin dom ljubezen se pripelje,
nocoj naj nama vrela strast postelje,
naj tvoja kri me vrže med pijance.		 Glej, zublje ust imava v bežni lasti,
samo ta hip brsteči sta telesi
pripravljeni na divji smeh propasti,

Da ti z zobmi razparam oblačila,
me pusti in ne brani se s poljubi,
naj sočne grudi moje čelo snubi,
saj veš, da boš kot greh ga v njih nosila.		 le to življenju moreva ukrasti.
Ne išči, kaj potem sla v naju vmesi,
ko padeva pod njenimi kolesi!

Kajuhova ljubezenska poezija se sicer stalno prepleta z domovinsko tematiko, a ni zato nič manj goreča:







Ljubezenska
Čeprav tako je, kot bi sonce zamrznilo,
čeprav so živci nam izogleneli
in mi srce je otrpnilo,
te ljubim, bolj,
kot bi te mogel še ljubiti kdaj.
Poglej,
ni malo naših,
nas je brez števila,
in vendar si le ti rešila,
da ni v potoke malodušja
se vsa mi kri prelila.		  Zato te čutim v sebi bolj živo,
kot bi te mogel še čutiti kdaj,
zato ti pojem pesem o ljubezni zdaj,
ko moral bi na glas rjoveti
in penast ko žival besneti.... P.S.A vendar nisem mogel v srcu
tele pesmi streti! 

Studencev močnih, čistih sem željan …


Hrepenenje po presežnem je najbolj izrazito pri Balantiču, ki smisel vidi v notranji preobrazbi, ki svojo izpolnitev doseže v onostranstvu. Ne zanima ga toliko zunanji upor, za katerega Destovnik ves gori. Ni bojevnik, prej mistik.

V pesmih nikjer ne izraža političnega sovraštva. Nikakor sam po sebi ni ideološki pesnik domobranske strani. Pri njem politične kategorije odpadejo, saj je v svojem krščanskem obzorju visoko nad njimi.











S poljubom Tvojim varen sem povsod,
ne šteješ v zlo molitev mi izdavljenih,
za zdravje jok mi daš ko grenek plod,
ne vprašaš za račun o dneh zapravljenih.		 Ti si nebo in zemlja, jaz pa volil
odpadke zvezd in sadja sem lupine,
krvav izpraskal sem se iz zablod.

Lepota! Ti! Poznam te skoz tančico
solza kot sonce skoz žareč oblak,
spoznal sem, revež, zlato te pšenico,
za glad do zdaj dobil sem ovsenjak.		 In vendar si za pevca me izvolil.
Ce hočeš, da bom Tvoj in poln vedrine,
pokliči k soncu me na sinji prod!

Medtem pa je Destovnik partizanski pesnik v pravem pomenu besede. Domovinska tematika je zanj najpomembnejša in za partizanstvo je zavzet do konca. Nekaj najlepših domovinskih, kar jih premore naš narod, je gotovo izpod njegovega peresa.










Kmetova pesem
Moje telo pretepeno poglejte,
lica otekla,
usta nabrekla,
moje dlani krvaveče,
moje oči plameneče! Bil sem zemljak,
vsak svoj korak
svoji sem zemlji podaril...Pa so prišli ti prekleti hudiči,
koder so šli, so za njimi mrliči,
meni so mater in sina ubili,
ženo so...kaj naj bi ženi storili?		 Nisem več vzdržal,
v meni je tlelo,
v pesti skelelo,
pa sem udaril! Zdaj me bijo kakor črno živino...
Moje oči plameneče poglejte, tovariši,
in mi povejte:
še vidite v njih domovino? 

Slutil pa je tudi, da je lahko meja med žrtvijo in krvnikom zelo tanka.









Slutnja

Ni res, ne morem verjeti….
Da bomo z barbarskimi klici hiteli preko zemlje,
da bomo pobijali vse, razrušili vse,
mi, ki čitamo Byrona, Gorkega, Bloka, Puškina,
in da bomo jutri divjali s peno krvavo na ustih.
Uživali bomo ob krvi nedolžnih teles.
O, ne…o, ne…Kako sram me je…

Slutnja smrti: V ognju groze plapolam









Zasuta usta (Balantič)

Nekje pokopališče je na hribu,
brez križev, rož, grobovi sami
in prek razpadlega zidu rumena trta,
ki išče luč z ugaslimi rokami.

Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!		 Pred smrtjo (Kajuh)

Kadar žalosten sem in potrt,
denem svoje misli med dlani.
Kakor bi umiral se takrat mi zdi,
kot da oznanjal bi skovir mi smrt ...

Ali predno mi skovir odpoje;
malo predno bom umrl,
se bom v tihi hram zaprl
in izpel vse pesmi svoje.



Izbrano za naročnike:

Umetnost: svoboden svet visoko nad zakoni morale?

dr. Janko Kos: Zasebno življenje Rupnika ali Makarovičeve ne more vplivati na vrednotenje umetniškega dela

KOMENTAR: Andreja Barat
Morda je čas, da se vsaj v kulturi nehamo deliti na rdeče in črne, na naše in njihove – katerikoli že to so. Ampak poiščemo, kar je dobrega v človeku, v njegovem delu, in to spoštujemo. Ker ustvarjalna sila veje, kjer hoče, in se ne pusti vpeti niti levo niti desno.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Nuška Drašček: Bolj kot šokirati mora umetnost zbujati empatijo (2. del)
  • 24. 02. 2024
Umetnost kompromisa. Zdrava (kmečka) pamet. To je še edino, kar nas morda ustavi na poti samouničenja
  • 04. 02. 2024
Jernej Kuntner: "Glavni problem celotnega modernega sveta in tudi Slovenije je v tem, da sredina molči in da so zmerni ljudje tiho."
  • 27. 01. 2024