Vir foto: Twitter

Medtem ko uživamo ob košarkarski bravuroznosti tega genija, prvega, ki ga je “naš svet” (če se lahko tako izrazim s kančkom izključno športne jugonostalgije) dal po košarkarskem Mozartu Draženu Petroviću, je mimobežen pripetljaj ponudil izhodišče za širšo družbeno razpravo, ki ga ni vredno kar tako zavreči.

Podcast komentarja je na voljo na dnu prispevka

Vsaj toliko kot Dončićev BuzzerBeater v podaljšku četrte playoff tekme med Dallasom in Clippersi se ugledni komentatorji v TV studijih in sleherniki na družabnih omrežjih ukvarjajo z (ne)primernostjo besed temnopoltega košarkarja Clippersov Montrezla Harrela, ki jih je ob “bližnjih srečanjih” na parketu stresel nad Luko Dončićem. Ozmerjal ga je za »Bitch ass white boy«, oziroma po naše »strahopetna bela pi**a«.

S košarkarjevih ustnic prebrana zmerljivka je svojo ost zarila v pregret mehurček na trenutke že toksične histerije okoli Black Lives Matter. Visoko vnetljiva tematika »sistemskega rasizma« prodira praktično v vse pore družbenega življenja in šport ni nikakršna izjema. Pravzaprav so tudi športne korporacije oportuno posvojile agendo “politične korektnosti” ter športnikom naložile moralno obvezo poklekanja ob himni ter zamenjave imen na dresih s propagandnimi slogani gibanja »Življenja temnopoltih štejejo«.

Koliko gre pri ponotranjenju družbeno-politične agende s strani velikih in vplivnih za iskreno prizadevanje za družbeno enako(pravno)st, oziroma enake možnosti zapostavljenih družbenih skupin, in če nemara ni posredi oportuna konformistična poslovna odločitev, je že druga tema. Vsaka diskriminacija na podlagi rase, vere, etnične pripadnosti, narodnosti ali česarkoli drugega je že sama po sebi zavrženo dejanje. A vprašanje je, če je v športu, kjer dominirajo izjemno dobro plačani mladi temnopolti moški, osrednji problem ravno te vrste diskriminacija, ki jo promovira #BLM gibanje.

A k temu morda kasneje. Zmerljivka na račun Dončića je sprožila različne odzive in interpretacije. Nekateri so opozarjali predvsem na »črnski rasizem«, drugi so v ospredje postavili dvojna merila pri obravnavi tovrstnih dejanj; trditev mnogih je, da se v obratnem primeru, torej da bi belopolti Dončić kaj podobnega zabrusil temnopoltemu Harrelu, ne bi končalo zgolj pri opravičilu, temveč vsaj z zahtevami po suspenzu, če ne izključitvijo igralca iz lige ob spremljajočem medijskem pogromu.

Dejstvo je, da se trditve o dvojnih standardih v predstavljenem kontekstu ne da argumentirano izpodbiti. Pa vendar bi z osredotočenjem na to očitnost zapravili izjemno dobro izhodišče za družbeno bistveno pomembnejšo razpravo.

 Bela življenja štejejo?

Situacija, v kateri je temnopolti moški pred očmi svetovne javnosti z domnevno rasistično opazko ozmerjal belopoltega moškega namreč omogoča, da se trezno, brez iracionalne histerije, ki bi bila nedvomno prisotna v obratni situaciji, vprašamo o smislu tovrstnega pravičniškega opletanja z rasizmom v prav vsaki mikro družbeni situaciji. Ne zgolj zato, ker gre praviloma za očitno pretiravanje, ki z realnimi razlogi in motivi konflikta nima nobene zveze. Temveč tudi, ker se zaradi osredotočanja na eno drevo spregleda gozd morebitnih drugih okoliščin, ki vodijo v druge vrste diskriminacij.

Ilustrirajmo primer prav na temi NBA košarke. Desetletja so bili v »najmočnejši ligi na svetu« (večinoma belopolti) evropski košarkarji, ki so jih čez lužo povabile NBA ekipe, izrazito podcenjeni. Ameriški strokovnjaki, zaverovani v svoj sistem vzgoje športnih talentov preko univerzitetnih programov so bili prepričani, da evropski klubski model temu enostavno ne more parirati. Komentatorji, navijači in igralci sami so bili mnenja, da so beli Evropejci enostavno premalo atletski, prepočasni in tehnično nedorasli nivoju NBA košarke.

Žrtve takšne logike, v smislu razpoložljivega igralnega časa, statusa v moštvu in navsezadnje tudi plače je bila serija košarkarskih virtuozov predvsem z območja nekdanje Jugoslavije, ki so utirali pot belim Evropejcem v vase zagledani in predsodkov polni pretežno temnopolti ligi. Virtuozi kot so Žarko Paspalj, Toni Kukoč, Vlade Divac in Dino Rađa niso nikoli dočakali priznanja All-Star tekme, kot tudi ne največji med njimi, ki je zaradi tovrstne diskriminacije najbolj trpel, Šibenčan Dražen Petrović. V Portlandu je Hrvatu minute neupravičeno kradel njegovemu talentu nedorasli Terry Porter, kar je Dražen kasneje dokazal v New Jerseyu, ko je v skromni ekipi vendarle dobil nekaj več priložnosti.

Slovenec Luka Dončić trideset let kasneje Američanom dokazuje vso razkošje evropskega talenta, ki bi ga nekoč lahko ponudil že hrvaški Mozart, če bi mu le pravi čas dali priložnost. In ni malo neobremenjenih strokovnjakov, ki menijo, da je (šele) tretji izbor Dončića na draftu usedlina tovrstne diskriminacije evropskih igralcev, ki pa je pred leti vendarle bila očitnejša kot danes.

Slovenec Luka Dončić trideset let kasneje Američanom dokazuje vso razkošje evropskega talenta, ki bi ga nekoč lahko ponudil že hrvaški Mozart, če bi mu le dali priložnost.

Ubij žabara? Ni problema, ampak samo, če ni temnopolt

Oglejmo si še en primer, ki nam je športno celo bližje. V nogometu se rasna nestrpnost preganja že leta. Rasistično vedenje na štadionih je strogo kaznovano, tudi z doživljenjskimi prepovedmi obiskovanja tekem. In tudi pri nas je pred leti zaradi opazke »idijote crni« na račun svojega igralca, službo v Olimpiji izgubil srbski trener Marko Nikolić.

Občutljivost na tovrstno rasistično zaznamovano obnašanje je pravilno in na mestu. A kaj, ko je ob slovenskih igriščih od nekdaj hujši problem sovraštvo, ki izvira iz lokalne pripadnosti in se na štadionih manifestira v slovitih prepevanjih »ubi, ubi, ubi žabara/Štajerca«, pred njimi pa s pretepaškimi obračuni, kjer ne pojejo zgolj pesti in kiji, temveč se bliskajo tudi ostra rezila. In to nezdravo sovraštvo po tihem tolerirajo praktično vsi – od klubov samih, ki se nočejo zameriti svojim navijačem, do sodnikov, delegatov, novinarjev in Nogometne zveze, ki se v odnose med navijači in klubi noče vtikati.

Toleranca do tovrstnega verbalnega in posredno fizičnega nasilja je neizmerna, čeprav gre v osnovi za isto logiko kot pri rasizmu, hkrati pa vsaj v Sloveniji predstavlja mnogo večji problem. A razlika je v družbeni občutljivosti nanjo, zato lahko brez posledic na naših štadionih in športni dvoranah (pre)živi desetletja.

Vsa življenja štejejo

Predstavljeni situaciji karikirata, zakaj bi se slogan, če ga že globaliziramo, in če bi tisti, ki se nanj sklicujejo, zasledovali iskreno prizadevanje po odpravi diskriminacije, namesto »Black lives matter« moral glasiti »All lives matter« – Vsa življenja štejejo. Ker če je rasizem do temnopoltih v ZDA v smislu diskriminacije dejansko največji problem, še ne pomeni, da je tako tudi v Sloveniji, na Kitajskem, v Južnoafriški republiki ali kjerkoli drugje po svetu.

Pogosto tako neka “obče popularna” ideologija postane le krinka za sistemski rasizem ali diskriminacijo na drugem, bolj perečem nivoju.

“Majku ti j****”

Kot tudi ni posledica rasizma že vsaka žaljiva beseda, ki se nanaša na barvo kože in v specifičnih situacijah prileti iz človeških ust, če se za konec vrnemo k primeru Harrel-Dončić. Slednje so povedali že številni športniki, a ni odveč, če bralcem, ki niste nikoli stopili na parket tekmovalnega športa, pojasnim koncept »umazanega govora«, oziroma v originalu »dirty talk«.

Z besedami, izrečenimi med nasprotniki na igrišču je, v zrcalnem smislu, približno tako, kot je z dvorjenjem lepotici, ki ste jo pravkar srečali na zabavi. Za dosego cilja – da jo spravite med rjuhe – ji boste na uho zašepetali vse kar bo potrebno, pa če ste resno mislili ali ne. Predstavljajte si, da vas ob tem posname kamera, bralci z ustnic pa vaše besede razbobnajo vsemu svetu.

Tako je tudi ob športnih duelih na parketu, ko na koncu šteje le zmaga. Za dosego cilja se izreče (in stori marsikaj), največkrat pa se j**** vse po spisku, od mame do najgrše sestre. A vse to se pozabi v trenutku, ko zatuli sirena, zapiska zaključni žvižg in se stopi s parketa ali zelenice. In tako bi tudi moralo ostati, saj kontekst lahko razumejo le tisti, ki so del te zgodbe. V današnjem svetu pa se delci trgajo iz kontekstov ter iz njih delajo velike afere, ki uničujejo tudi življenja.

Zato presojanje sveta skozi model »politične korektnosti« v resničnem svetu povzroča več krivic kot pa jih odpravlja.

24 KOMENTARJI

  1. Kakšno intelektualno skorpucalo.

    Se pravi občutljivost na rasistično tematiko je na mestu, ko gre za trenerja Olimpije, ne pa ko gre za igralca LA Clippers?

    Se pravi bolj pomembna tematika od dvojnih meril so usode jugoslovanskih košarkašov v NBA? Ki so v bistvu posledica dvojnih meril.

    Se pravi navijači ne smejo biti vulgarni, da sprovocirajo nasprotne navijače, igralci pa to lahko počnejo brez omejitev na očeh kamer?

    Dajte se spravit skupaj no. Največja zgodba tukaj so ravno dvojna merila. Vi pa bluzite tako na dolgo in široko okoli te vrele kaše, da je na koncu že težko razbrati, kaj ste sploh hoteli povedati. Človek bluzi na dolgo in široko ponavadi takrat, ko želi nekaj povedati pa si ne upa. Meni se zdi, da vas je politična korektnost že krepko stisnila za khm, grlo.

    • Med branjem prispevka, je bilo jasno razumeti, da : “Vsa življenja štejejo” in nikakor ni prav, če se govori le – “Tudi Črnska življenja štejejo”.
      Tudi sama podpiram, da vsa življenja štejejo in naj bodo pravila enaka do Belcev, kot do Črncev.
      Le temu bi lahko rekli ENAKOST.

  2. Če bi wokiji vedeli, kaj dobesedno pomeni beseda “enakopravnost”, ki jo Luka nosi na majici, bi ga proglasili še za rasista in poskusili škodovati njegovi karieri. Na srečo google translate in drugi slovarji to prevajajo v equality, enakost, in se pomenska razlika izgubi s prevodom.

  3. Vsa ta histerija politične korektnosti “črna življenja štejejo” in vse ostalo temu podobno je simptom blaznosti, ki je zajel zahodno civilizacijo. Gre celo tako daleč, da je Youtube pred nedavnim umaknil šahovsko komentatorsko stran nekega Hrvata zaradi “kršitev pravil skupnosti”. Komentarji, kot so na primer “beli zmaga, črni se preda, beli tekač na polje…in mat črnemu kralju, beli v boljšem položaju, črnemu ni rešitve…..” so postali umetni inteligenci Youtube problematični in vredni cenzure. Tako se je “inteligenca” izkazala, kot umetna neumnost. Ali smo lahko še bolj ubrisani, kot smo?

  4. Vse rasistične izjave je potrebno enako obravnavati. Ne glede od kje prihajajo. Sicer izpade, kot da je nekomu nekaj dovoljeno, drugemu pa ne.
    V javnem duskurzu je ničelna stopnja tolerance do rasizma, tako da bi se Rokov članek lahko razumelo kot releativizicijo boja proti rasizmu.

    • Ojoj, Teodor policaj politične korektnosti. V normalnih in zdravih demokratičnih družbah je prepovedan zgolj govor, ki spodbuja k nasilju. Izražanje lastnega mnenja je javno dobro, ki ne bi smelo biti kaznovano. G. Čakš je izrazil svoje mnenje in smo mu za to hvaležni, ker v vsakem primeru terja določeno mero artikuliranosti in poguma.

      Opletanje z rasizmom je temeljni kamen politične korektnosti. Je v srčiki nove sekularne religije in je kot tak nedotakljiv in se ga ne da prespraševati. Rasizem je pojem, ki je načrtno uporabljan zato, da natika nagobčnike drugače mislečim. Zato se spelji s to svojo ničelno toleranco in rasizmom na spletni forum mladine (aja ga ni) ali pa še bolje v Severno Korejo. In uživaj v gulagu enoumja, ki ga pomagaš ustvarjati!

      • Eh Rudolf prav nič ne razumeš. Svoboda govora je za vse ali pa za nikogar. Če črni nekaznovano opletajo z jezikom, beli pa ne smejo, je to rasizem.
        Rok brani pravico črnih do svobode govora, hkrati pa ne zagovarja enake pravice za belce. Zakaj ne? Kaj so belci manj vredni od črnih?
        Če se belemu zaradi ostrega jezika vzame dobro ime in službo, naj se tudi črnemu.

      • G. Teodor, se opravičujem. Izgleda vas v prvo nisem pravilno razumel. S tem kar ste napisali v odgovor se seveda strinjam.

        Je pa zanimivo, da je desničarjem v Sloveniji kristalno jasno, da obstajajo pri nas dvojna merila. Dvojna merila pa več kot očitno obstajajo tudi v “obljubljeni deželi” ZDA. Ne vem zakaj tukaj ne znajo reči bobu bob.

    • Kar je napisal Teodor je seveda napačno razumevanje komentarja. Morda res nisem dovolj enostavno ponazoril bistva. In to je, da ni vsak družbeni konflikt že rasističen ter da osredotočanje na rasizem pogosto pripomore k spregledu resnične diskriminacije.

      Oboje velja neodvisno od barve kože “storilca” in “žrtve”, zaradi očitnih dvojnih meril pa se o vsem tem lahko racionalno pogovarjamo le takrat, ko se zgodi na relaciji temnopolt storilec – belopolta žrtev (in ne v histeriji obratnih situacij, ki preglasijo vsako besedo razuma).

      • Hvala Rok za vaš odziv. Seveda se z vašim pojasnilom strinjam.
        Menim pa, da racionalni pogovor, kot ga predlagate, ne bo mogoč (razen pri nepomembnih opazovalcih kot smo mi), ker gre za boj za oblast. V tem primeru za zmago v kulturnem narrativu. Zato zagovarjam recipročenost.
        Situacija je podobna kot pri nas na relaciji naši – vaši.

      • Problem gospoda Čakša je da v ko gre za Black LIves Matter vs. All lives matter ne vključi nikakršnega konteksta. Seveda štejejo vsa življenja, ampak o tem lahko govorimo samo, ko nimamo marginalnih skupin ljudi, ali pa takrat, ko imajo vsi ljudje isti dostop do vsega – in potem tudi iste možnosti za se – kar v primeru ZDA ne drži. Tisti, ki trdi, da je v ZDA vse BP za vse ljudi, nima pojma o ničemer ali pa si zatiska oči, ali pa noče priznati kaj se dogaja. Dam za primer samo prison industrial complex (The term “prison–industrial complex” (PIC), derived from the “military–industrial complex” of the 1950s,[1] describes the attribution of the rapid expansion of the US inmate population to the political influence of private prison companies and businesses that supply goods and services to government prison agencies for profit.[2] The most common agents of PIC are corporations that contract cheap prison labor, construction companies, surveillance technology vendors, companies that operate prison food services and medical facilities,[3] correctional officers unions,[4] private probation companies,[3] lawyers, and lobby groups that represent them.): 70 percent of the United States prison population is composed of racial minorities.[86] Due to a variety of factors, different ethnic groups have different rates of offending, arrest, prosecution, conviction and incarceration. In terms of percentage of ethnic populations, in descending order, the U.S. incarcerates more Native Americans, African Americans, followed by Hispanics, Whites, and finally Asians. Native Americans are the largest group incarcerated per capita.[86]

        Do takrat pa Black and People of Colour lives matter !

        In prosim ne pisati, da imajo v ZDA vsi isti dostop do vsega, ker je to žalitev.

    • Teodor, ali je Lepa Vida našega Prešerna rasistična? Ali morda Pika Nogavička? Kaj pa Koran? Tam najdemo mastne izjave o zamorcih. Ali ne bi bilo dobro najprej vedeti o čem sploh govorimo. Ali morda, če črnski policaj ubije belega kriminalca, je to rasistični umor? Ali navadni uboj oz. umor? Kaj pa maškare? So sploh še dovoljene?
      Jaz sem v otroštvu enkrat bil zamorc. Pa tudi kasneje jih je bilo še videti. Stvari gredo enostavno predaleč.

  5. Napisi na dresih košarkarjev so pa res čist socislistična fora.
    Kot da bi napisi kaj reševali.
    Ob enem številnem Dončičevem zadetku je režiser tekme pokazal napis na majici:
    ……………HOW MANY MORE

  6. Vse lepo in prav ampak samo dvoje:
    – zanima me, kaj bi bilo, ce bi bila situacija diametralno nasprotna in bi Doncic v zaru igre Harrelu rekel “bitch ass black boy”.
    – takoj so se zaceli oglasati razni dusebrizniki, npr. tudi Shaquille O’Neill in zaceli zagovarjati Harrela, ces da je v kosarki v zaru borbe to dovoljeno. Gospod O’Neill pac tukaj nima kaj komentirati. Njegova koza ni bele barve in zato ne ve, zrtev kaksnega rasizma smo belci! Tako kot nam temnopolti solijo pamet, da se nimamo mi belci kaj oglasati, saj ne vemo, kako je biti crn. Evo ti Shaq, milo za drago nazaj!

    Tolik o tem, ker sam tega ne bi nikoli polemizirali ali politiziral. Zaradi mene naj se kosarkarji zmerjajo z black ass in white ass, samo naj bodo pravila za obe strani enaka!

    • Saj pa vemo kaj se zgodi v obratnem primeru. Recimo tole:

      https://bleacherreport.com/articles/2042902-clippers-owner-donald-sterling-banned-for-life-from-nba-for-racist-remarks

      Lastnik LA Clippersev (ja ravno latniki tega kluba kateremu pripada igralec, ki je rasno užalil Dončiča), je preko telefona v afektu v pogovoru s svojim bivšim dekletom uporabil rasistično žaljivko. Nekdo se je dokopal do posnetka telefonskega klica. Je to sploh legalno?!

      Posledica: Donald Sterling je dobil doživljenjski ban iz NBA. Lastniku kluba so prepovedali da vstopi v LASTNE klubske prostore (!!!). Kaznovali so ga z 2,5 milijona USD. Prisiljen je bil prodati svoj klub. Vse to zaradi ene ZASEBNE opazke izrečene po telefonu med prepirom s svojim dekletom.

      Temu črncu pa se kot kaže ne bo zgodilo popolnoma nič.

      Dvojna merila? Prosim, ne zatiskajmo si oči. OBSTAJAJO EKSTREMNA DVOJNA MERILA. Kdor tega ne vidi je slep.

      • Res se pojavljajo ekstremna DVOJNA MERILA, ki poteptajo vse ravnovesje na vseh nivojih in ne samo v ŠPORTU.

        Po fizionomiji, so navadno Črnci močnejši. Toda na igriščih se morajo telesno šibkejši Belci boriti, ne da bi jim kdo spregledal, to, da so telesno šibkejši.

        Na univerzah in srednjih šolah v Ameriki, pa je v medijih pisalo, da jim profesorji – znanje Črncem večkrat “pogledajo” skozi prste. In že tu Črnci dobijo zagon, da morajo imeti več pravic.

        Kaj pa olika in disciplina ?

        Sem za ENAKOST, tako na IGRIŠČIH, kot v ŠOLAH.

  7. Ko je t. i. “politična korektnost” prignana do absurda, se moramo zamisliti in vprašati, ali smo na pravi poti.
    Ko postane tradicionalna šahovska igra na 64 črno-belih poljih ter s črno-belimi figurami sporna za oznanjevalce in varuhe domnevne “politične korektnosti”, je res že zadnji trenutek za samokritično “ročno zavoro”.

  8. Črnci imajo med prbivalstvom ZDA 13 % delež.

    Toda Demokrati in druga dekadentna gibanja jih bodo s svojo politično in rasno “korektnostjo” naredili za gospodarje.

    Podobno kot pri nas, kjer so pomembni le še mavričarji, ne pa vsi ostali, ki vse to vzdržujejo in plačujejo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime