Igralci 2. hrvaške lige in trener 2. ekipe Dinama: slovenska liga kot podružnica cvetočega hrvaškega nogometa

Privzeta profilna slika
Tomaž Kovač


Začetek nove sezone slovenskega nogometa je mogoče strniti v nekaj točk. Najprej je treba izpostaviti obupno evropsko udejstvovanje slovenskih klubov, ki so izpadli proti nizko rangiranim klubom in si namesto omembe vrednih uspehov vsaj v točkovanju za boljše izhodišče v naslednji sezoni naredili precej sramote. 

Tako Mura in Olimpija kot tudi Koper so izpadli proti klubom z Irske, iz Luksemburga in Romunije, ki so bili ponavadi lažja ovira pred spopadom z močnejšimi tekmeci. Tu morda pogojno izpustimo kritiko le za NK Maribor, ki ima še vedno možnost nadaljevati evropsko jesen, a kaj ko so bili porazi proti klubu iz Helsinkov tako grenki, da je to vse skupaj zasenčilo.

Prav zadnjih 6 porazov, ki so odnesli mariborskega trenerja Radovana Karanovića, ki je lani z Violami osvojil slovensko prvenstvo, je uvod v drugo točko analize začetka nove sezone. Na eni strani evropski Maribor potolčen in na zadnjem mestu, na drugi strani pa pred sezono napol odpisana Olimpija z že nekaj let starimi notranjimi problemi in novim zvezdniškim trenerjem na prvem mestu, popolnim izkupičkom in zavidljivo gol razliko – 12 : 0. Vse skupaj le kaže na to, da v slovenskem nogometu stalnice praktično ne obstajajo.

https://twitter.com/nkmaribor/status/1559579312806051840

No, nekaj jih vseeno je. In tu pridemo do točke tri, ki je najdaljša in tudi najbolj boleča. Stalnica je zagotovo ta, da slovenski nogomet počasi, a vztrajno iz leta v leto nazaduje. Tujih zvezdnikov, ki bi tako kot nekoč Marcos Tavares ogreli slovensko nogometno javnost, ni na vidiku. Mladih igralcev, ki bi postali zvezde, lahko preštejemo na prste ene roke in ti v veliki večini primerov pobegnejo v tujino po eni uspešni sezoni.

Moštva zanje ne najdejo ustreznih naslednikov med domačimi fanti, prihod tujcev pa ligo dodatno kakovostno osiromaši. Klubi se namreč po večino okrepitev obrnejo čez Kolpo. A okrepitve iz naše južne sosede so vse prej kot nadarjeni hrvaški mladi nogometaši, ki jih klubi pošiljajo k nam na izposojo, ampak predvsem igralci iz druge lige ali pa igralci, ki so v svoji karieri že igrali za kar nekaj klubov in nikjer niso ravno našli svojega mesta.

Hrvaška invazija od prve do druge lige


Slovenska prva nogometna liga je tako počasi in vztrajno postala pravo odlagališče hrvaških nogometašev. Od sezone 2013/2014 je namreč v prvi nogometni ligi vsaj med 40 in 50 Hrvatov, kar tvori nad 35 % vseh tujcev, ki igrajo v slovenskem nogometu. Rekli boste, da je nekaj takega zaradi sosedskih povezav logično, a do leta 2013 ni bilo tako. Odstotek in predvsem število hrvaških nogometašev je bilo znatno manjše (tja do 10–15), včasih so jih celo prehiteli srbski ali bosanski nogometaši.

Lahko bi celo dejali, da gre za pravo hrvaško invazijo na Slovenijo, kar kažejo tudi podatki. NK Maribor ima v svoji ekipi 10 tujcev, od tega 3 Hrvate in še enega, ki ima dvojno državljanstvo. Vsi trije so novinci: Roko Baturina, ki je v Maribor prišel prek madžarskega Ferencvarosa, do tja pa iz druge ekipe GNK Dinama iz Zagreba. Iz Slaven Belupa je prišel v Maribor Marin Laušić, iz druge hrvaške lige pa Ivan Brnić. Prav včeraj je novi trener vijoličnih postal Hrvat, trener sedanje druge ekipe GNK Dinama iz Zagreba Damir Krznar.

Zelo podobno je pri ljubljanski Olimpiji. Ta ima štiri hrvaške igralce in enega z dvema potnima listoma. Od štirih je eden prišel iz druge madžarske lige, Ivan Lagundzic iz druge hrvaške lige, Marin Pilj iz prvoligaša NK Osijek ter Dino Špehar prek mnogih slovenskih drugoligaških klubov iz Romunije in prej hrvaške druge lige.

Mura ima v postavi 6 Hrvatov, od katerih je večina prišla iz druge lige, Celje, Tabor, Bravo in Koper 3, Domžale 6, od tega so trije z dvema državljanstvoma, Radomlje 5, od tega 2 z dvema državljanstvoma, Gorica pa 4, eden izmed njih je z dvema državljanstvoma.

Prav nič boljše ni v drugi ligi, pravzaprav še nerazumljivo slabše. Pa naj naštejemo samo tiste klube, kjer hrvaški nogometaši izstopajo. Krka ima 5 hrvaških nogometašev, NK Aluminij in Nafta 6, Rudar Velenje 7, Rogaška Slatina 9 nogometašev s hrvaškim potnim listom, NK Krško pa celo 12 hrvaških nogometašev.

Kam to pelje? Hrvaško na vrh, Slovenijo na prosti pad


Podatki kažejo, da slovenska liga torej postaja podružnica hrvaškega nogometa. Kot smo pokazali, gre povečini za posojene igralce ali nogometaše, ki si rešujejo kariere, a so za slovenske klube kratkoročno cenejši. To pa zagotovo ne bo pripomoglo k dvigu padajoče spirale slovenskega nogometa, kvečjemu jo bo samo še poslabšalo, na dolgi rok pa zna biti celo pogubno, saj se nihče več ne bo ukvarjal z ustvarjanjem novih slovenskih nadarjenih igralcev. 

Naši sosedje se ob svoji razvojni ligi, kot lahko brez slabe vesti gledajo na slovensko ligo, razvijajo s polno paro in tudi s pomočjo slovenskih klubov ostajajo prava valilnica talentov, ki se v najmočnejše lige prodajajo za neverjetne in Slovencem nedosegljive denarje. Ti mladci pa jim nato vrnejo z izjemnimi igrami za reprezentanco.

Na drugi strani pa v Sloveniji gledamo Hrvate daleč v hrbet. Raje kot lastne mladeniče in njihov razvoj, ki sicer potrebujeta nekaj delovne vneme in denarja, slednjega porabimo za plače nepreverjenih nogometašev, ki so se v karieri že izpeli ali pa potrebujejo novega delodajalca. S tem ne le da siromašimo svoje klube, ampak tudi svojo reprezentanco. Na dolgi rok to prinaša le izgubo in hude padce. 

Človek se vpraša, koliko časa bodo veljaki iz “palače” na Brdu pri Kranju še gledali proč od realnih problemov slovenskega nogometa.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Aleksander Čeferin odprl vrata evropskega prvenstva LGBTQ+ ideologiji
  • 06. 12. 2023
Si slovenska reprezentanca zasluži evropsko prvenstvo v nogometu?
  • 21. 11. 2023
Aleksander Čeferin razhudil Angleže z manevrom, s katerim bi na čelu Uefe lahko ostal do 2031
  • 13. 12. 2023