Profesor retorike in argumentacije Igor Ž. Žagar se je ozrl “po svobodnem butalskem vsakdanjiku, ki ga s svojo samovšečnostjo in samopašnostjo hvaležno zapolnjujeta predsednik vlade in predsednica DZ”.
V svoji kolumni piše o tem, kako je vznik Svobode na slovensko politično sceno naplavil kopico starih kadrov, ki so se svaljkali po omarah LDS, Zares in Pozitivne Slovenije, pa v Stranki Alenke Bratušek in Listi Marjana Šarca, in so nemudoma zasedli vse upravljalske položaje v odločevalskih strukturah. “Po drugi strani so žarki Svobode v državni zbor zanesli kopico novih imen in obrazov, ki so, še preden se je mandat dobro začel, vzneseno zatrjevali, kako dobri so, celo najboljši, kako bo njihov mandat (kaj eden, najmanj dva) prelomen in kako bodo sprejeli najboljše odločitve, ki se z odločitvami prejšnjih vlad niti primerjati ne morejo, tako zelo da so (oziroma bodo) imenitne. Takšne nabuhle retorike v slovenskem političnem prostoru do sedaj nismo poznali”
Primerjal je tudi govorico telesa Janše in Goloba. “Če Janez Janša hodi nekako sključeno, z rameni malce naprej, kot da bi želel obvarovati svoj osebni prostor, in povešenega pogleda, je korak Roberta Goloba povsem nasproten: ramena nazaj, prsa izbočena, pogled, ki se dviguje proti nebu, in tako strumen korak, da se zdi, kot da ga bo vsak hip spodneslo na nemarno odvrženem olupku od banane.”
Samovšečni javni podobi ponavadi pritiče tudi samoljubno ravnanje, je prepričan Žagar, ki dodaja Golobove primere o 600 evrih dodatka sodnikom, pa primere Gen-I v Črni Gori in na Kosovem …
Celotno kolumno Igorja Ž. Žagarja lahko preberete na spletni strani Večera.
Slovenija je žrtev nekakšnega štokholmskega sindroma na nacionalni ravni.
Štokholmski sindrom je dobil svoje ime po bančnem ropu v Štokholmu, kjer so se zajeti talci poistovetili z roparji in se postavili na njihovo stran.
Slovenija je utrpela nadvse kruto, barbarsko nasilno revolucijo, po kateri se je večina prebivalstva poistovetila z revolucionarji. In to kar traja in traja. Ljudje so revolucionarjem večinoma odpustili krute povojne poboje in večdesetletno totalitarno vladavino, danes pa njihovim ideološkim dedičem odpuščajo ropanje javnega denarja.
Tega se ne da racionalno razložiti.
Bravo Rasputin! Popravljam svoje stališče do tvojih komentarjev.
Kaj ko bi znameniti profesor retorike poleg telesne drže in hoje ocenil še Golobovo nenavadno mimiko obraza in gestikulacijo, da ne omenjam retorike, ki je res nekaj posebneha.