Igor Gregorič se umika. Inštituta za otroške srčne bolezni zagotovo ne bo.

Blaž Čermelj

Fotografija je simbolična
POSLUŠAJ ČLANEK
Priznani srčni kirurg dr. Igor Gregorič se se umika iz Inštituta za otroške srčne bolezni, prav tako pediatrični kardiolog dr. Andrej Robida. Odstopa nista presenetljiva, pravzaprav se ju je dalo slutiti že ob težavnem ustanavljanju inštituta.

Inštitut je poleti le pričel delovati, vendar je bila njegova vloga bolj svetovalna. Toda po zapletih po eni od operaciji, ki  jo je opravil gostujoči kirurg, je bil program ustavljen.  Pacientka je nekaj dni kasneje umrla,  med UKC in NIOSB pa se je pričelo medsebojno obtoževanje o krivdi. Ostalo je pri tem, saj UKC strokovno revizijo primera zavrača.

Ideja o ustanovitvi NIOSB se je pojavila med mandatom ministrice Milojke Kolar Celarc. Tedaj se je izkazalo, da je kardiološki oddelek na pediatrični kliniki že vsaj desetletje ne deluje dobro. V zadnjih letih je stanje postalo nevzdržno tudi za zaposlene, tako da je zaradi notranjih sporov v nekem trenutku popolnoma razpadel.

Težave na oddelku imajo že dolgo brado. Nekoč je bil oddelek, kjer so zdravili otroke s prirojeno srčno napako, referenčni center za vso Jugoslavijo. Seveda niso zmogli vsega, tudi tedaj so najtežje operacije opravljali v tujini. Po slovenski osamosvojitvi je bilo pacientov manj, vse operacije je opravljal en sam kirurg. Ko je ta leta 2004 zbolel, se je začel postopen propad sistema. Nekaj časa ga je nadomeščal slovaški kirurg dr. Sojak, vendar se je ta iz Kliničnega centra umaknil. Edini, ki je bil pripravljen pomagati je bil izraelski kirurg dr. Mishaly.

Ta je z UKC sklenil pogodbo, po kateri je otroke operiral 3 - 6 dni v tednu, preostali čas pa sta bila zanje pristojna specializanta, ki naj bi ju v naslednjih dveh letih usposobil za samostojno delo.

Dogovor je bil poln pasti, ki so jih odgovorni ignorirali. Zaradi številnih smrtnih primerov je bil leta 2015 s strani zdravniške zbornice uveden izredni strokovni nadzor, program je preučila mednarodna preiskovalna komisija. Pri tem se je zamejila zlasti na leto 2012. Njeni izsledki so bili katastrofalni, pokazalo se je, da zaradi neurejenega programa, ki ga upravljajo nekompetentni ljudje, bolniki umirajo. Smrtnost je znašala okrog 4 - 5 %, medtem ko v referenčnih tujih centrih beležijo smrtnost med 1 % in 2 %.

Po tem katastrofalnem poročilu in po odhodih ostalih specialistov je vlada prišla na idejo, da bi za te otroke, ki jih v svetu nekako 8 na 1000 rojstev (za Slovenijo to pomeni okrog 150 letno) poskrbel nov inštitut, ki bo deloval po najsodobnejših standardih.

Vse kaže, da je ideja o tem z novo vlado propadla. Ob nedavnem praznovanju petdesetletnice otroške kirurgije je UKC Ljubljana obiskal tudi predsednik vlade Marjan Šarec. Ta je zdajšnje vodstvo podprl, da imajo njegovo zaupanje in čas, da stvari spremenijo na bolje.

Po odstopu dr. Igorja Gregoriča je jasno, da je ideja o tem pokopana. Minister sicer pravi, da bo dokončna odločitev padla sredi meseca, toda bolj verjetno je, da bodo še pred tem odstopili tudi preostali člani vodstva in bo program tekel po načinu kot je v zadnjem desetletju. Pri tem bo zagotovo ohranil tudi vse svoje slabosti.

KOMENTAR: Blaž Čermelj
Katastrofalno poročilo, ki ni spremenilo ničesar
NIOSB, ki bi deloval v prostorih UKC ljubljana, z gotovostjo ne bo. V resnici inštitut za svoje uspešno delovanje ni imel prav nobenih možnosti. Tega je zagotovo najbolj vesel UKC Ljubljana. V njem so od nekdaj slabo skrivali dejstvo, da nočejo nikogar, ki bi se vtikal v njihovo delo. Večinoma jim je to tudi uspevalo, z nepravilnostmi se ni ukvarjal nihče. Na položajih so se dolga leta izmenjevali direktorji, ki spornim praksam niso bili dorasli. Če so se slučajno odločili določenim nečednostim narediti konec, so bili navadno kmalu zamenjani. Verjetno ne bi nikoli vedeli, kako je deloval oddelek za otroške srčne bolezni, če ne bi zdravniška zbornica uvedla izrednega strokovnega nadzora. Poročilo o delovanju oddelka je bilo izredno slabo, takšen oddelek bi si morda zaslužil celo takojšnje zaprtje. Najbrž je po nepotrebnem umrlo vsaj 16 otrok, te obravnava tudi poročilo. Bolj verjetno je, da je teh smrti na desetine. Verjetno zato, ker revizij nad tem za preostala leta ni bilo. Slednjič je prevladalo mnenje, da je zaprtje oddelka s stališča slovenskih otrok dolgoročno nesprejemljivo. Kot alternativa obstoječim praksam se je pojavila ideja o NIOSB. Ideja ni uspela. Krivdo za to lahko najprej iščemo v UKC, ki se vztrajno izogiba spremembam preteklih praks, pa tudi šibki podpori ministrstva, ki jih odločno ne preseka. Izjave vodilnih pri projektu NIOSB zaenkrat ne kažejo na voljo, da bi se to kmalu spremenilo. Bo to drugače, ko bo pred zrušenjem kakšen pomembnejši oddelek ali kakšna pomembna slovenska bolnišnica?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike