Igor Bavčar in njegova dolga pot na Dob

V ameriških pravniških TV serijah so sposobni v eni uri (z dvema oglasnima blokoma) speljat primer od kaznivega dejanja do zapora, vmes pa še reševati razne pisarniške spletke in osebne drame. Nič čudnega, da so te med gledalci tako zelo priljubljene. Gre za TV serije in ne za realno življenje.

V Sloveniji bi v seriji za dokončanje enega primera potrebovali vsaj deset sezon. Če primer ne bi zastaral. In približno toliko časa so za pot od kaznivega dejanja do Doba potrebovala slovenska sodišča za Igorja Bavčarja.

Od JBTZ do zapora

Bavčarja se vsi dobro spominjajo kot akterja afere JBTZ in prvega notranjega ministra, ki je odigral pomembno vlogo pri slovenski osamosvojitvi. Pot v gospodarstvu si je želel utreti predvsem s kupovanjem energetskih podjetji in ko so postali apetiti preveliki, je kmalu pristal na napačni strani zakona. S svojim nezakonitim delovanjem si je pridobil 24,3 milijonov evrov.

Bavčar je kaznivo dejanje napeljevanje k zlorabi položaja in pranje denarja zagrešil leta 2007, policijska preiskava se je začela leta 2008, junija 2017 pa bi zadeva zastarala. Čeprav se je prvo sojenje Bavčarju končalo že leta 2013 pa je Vrhovno sodišče to sodbo v zahtevi po varstvu zakonitosti  razveljavilo in jo vrnilo v ponovno sojenje.

Že takrat se je Bavčar na vse pretege trudil izogniti rešetkam. Pomagalo mu je zdravstveno spričevalo Metke Zorc iz Medicorja, ki je Bavčarjevo zdravstveno stanje ocenila kot neprimerno za prestajanja zaporne kazni.

V zgodbo se je v preteklem letu vključil tudi minister Goran Klemenčič, ki je zagrozil, da bodo, v primeru, da zadeve Istrabenz zastara, letele glave. Svojo nalogo je opravil tudi parlament in sprejel novo zakonodajo, ki otežuje izogibanje prestajanju zaporne kazni zaradi zdravstvenih razlogov. Danes v poplavi raznih lex-ov temu zakonu pravijo kar Lex Bavčar.

V dolgih desetih letih, ko se je zadeva valjala po državnih predalih, je Bavčar s svojo odvetniško ekipo izvedel praktično vse zakonite trike za zavlačevanje.

Dribler Bavčar

V dolgih desetih letih, ko se je zadeva valjala po državnih predalih, je Bavčar s svojo odvetniško ekipo izvedel praktično vse zakonite trike za zavlačevanje.

Ni kaj, Bavčar preigrava bolje kot Gogi. Od standardnih prijemov kot so: zahteva za izločitev sodnika, pritožba, odlašanje s prevzemanjem uradne pošte pa do malo bolj zahtevnih manevrov: zahteva za varstvo zakonitosti, zdravniško spričevalo za odlog prestajanja kazni in zadnji v nizu, ki ga sodišče ni sprejelo: odlog prestajanja kazni zaradi nedokončanih poslov.

Odlično delo je pri vsem opravil Bavčarjev zagovornik Marko Bošnjak, danes sodnik na ESČP, kjer je zamenjal Boštjana M. Zupančiča. Pred tem je v kazenskih zadevah branil še: Dragana Tošića (balkanski bojevnik), Popovića in tudi Kanglerja.

Zaradi izvolitve na mesto sodnika ESČP ga je v sodni dvorani zamenjal kolega iz Odvetniške pisarne Čeferin Janez Koščak, ki je prosil tudi za dodaten čas za pripravo obrambe, kar pa je sodnica zavrnila. Čeprav je šlo v Bošnjakovem primeru za odlično karierno priložnost, se je s tem malo zavleklo tudi sojenje Bavčarju.

Kljub vsem manevrom pa se je v ponedeljek, med vso košarkarsko evforijo, Bavčar zglasil na Dobu. Generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij Jože Podržaj se je na novinarski konferenci pošalil, da že oblikujejo košarkarsko ekipo.

Morda pa bo za MVP (najkoristnejšega igralca) proglašen ravno Bavčar, nekoč velik politik, zaslužen za osamosvojitev Slovenije in energetski mogotec, danes zapornik.

Očitno je slovensko sodstvo le uspelo zadostiti pravici in dokazati, da smo pred zakonom vsi enaki.

2 komentarja

  1. Nekateri se nad tem, da gre Bavčar v zapor, naslajajo. Jaz se ne prav nič. In komu bo to pravzaprav koristilo, da gre sedet? Dobil bo tri obroke na državne stroške. Komod bi bil lahko doma (v hišnem priporu), ali pa bi dobil pogojno zaporno kazen. Jaz pa se vprašam: kje so bili vsi organi države, ko so se izvajala vsa ta kazniva dejanja prisvajanja družbene (tuje) lastnine ne samo pri Bavčarju, ampak tudi pri vseh ostalih. Vsi so bili tiho. Tistim, ki so bili oškodovani, to, da gredo krivci v zapor, prav nič ne koristi.
    Ne samo jaz, mnogi se sprašujemo: zakaj je bilo potrebno ukiniti Službo družbenega knjigovodstva? Če je bila prej neka kontrola, je po ukinitvi SDK več ni bilo.

  2. Strinjam se z Natalijo. Služba SDK je bila ukinjena pod DRNOVŠKOVO VLADO. Družba SDK je imela kontrolo nad vsemi finančnimi TRANSAKCIJAMI. Inšpektorji SDK so večkrat šli po podjetjih in vršili kontrolo poslovanja in jo primerjali z BILANCO, ki je bila dostavljena na SDK. Ker sem s temi inšpektorji večkrat sodelovala – so mi povedali, da pridejo samo v tisto podjetje kamor so poslani. TAKO JUGOSLOVANSKA oblast INŠPEKTORJEV SDK, v podjetja, kjer je bil PREDSTOJNIK podjetja 100 % lojalen oblati, NIKOLI ni poslala. Ko pa je nastala DEMOKRATIČNA država SLOVENIJA, bi LAHKO SDK, inšpektorje poslala tja, kjer bi sama določila. Takrat je SDK vodila Romana Logar, ki DRNOVŠKOVI vladi ni bila všeč. Ta vlada je imela take namene, kot so se IZKAZALI v zadnjih 20 leti. Razlika je samo v tem, da nekatere ZAPREJO( Tovšakovo, Črnigoja, Bavčarja), drugih pa NE. BANKIRJEV ni preganjal ne KLEMENČIČ ne KOS – ki je sedaj pristal na LJUBLJANSKI BANKI. Protikorupcijska je bila inštitucija, ki je pomagala PRIJATELJEM.
    In po IZJAVI Klemenčiča, da če Bavčar ne gre v zapor, bodo letele glave, se vidi, da Bavčar ni njegov PRIJATELJ.

Komentiraj