Ignoranca brez meja: svež veter in spremembe niso zaželeni

Milena Miklavčič
2

Živimo v času popolne vseenosti. Zdi se, kot da nam ni za čisto nič mar. ”Boli me đoko!” so največkrat slišane besede. Ljudje postajajo iz dneva v dan bolj odvisni od resničnostnih šovov, turških nadaljevank, ljubičev, všečkov na FB in od uradnih ur v blagovnih centrih, kamor se valijo trume celo ob sončnih sobotnih in nedeljskih dnevih.

Je komu sploh mar, da smo postali sužnji 21. stoletja?

Prejšnji teden sem se udeležila srečanja mladinskih pisateljev Murski Soboti. Tudi letos smo – tako kot že skoraj vsako leto pred tem – na dolgo in široko kramljali o tem, zakaj je vedno manj denarja za knjige in zakaj jih tudi bralci ne kupujejo več toliko kot nekoč. Poslušala sem govorce, v bistvu pa ni nihče povedal nič novega. Kot da ne bi vedeli, da se iz globokega, malodane brezizhodnega vodnjaka pač ne da priplezati na varno po vrvi, ki je na več mestih strgana in zato neuporabna.

Ko je bilo govoranc konec, smo šli na pivo.

Nekdo je danes zapisal na Facebooku:”Referendum o drugem tiru je državo po podatkih Državne volilne komisije stal 3,3 milijona evrov. Koliko mladinskih knjig za šolske knjižnice po Sloveniji bi to lahko bilo?!”

Zanimiv pa je bil eden od odgovorov: ”Mediji danes tudi pišejo, da je za družbo Set, ki je sodila v imperij Martina Odlazka, ostala 30-milijonska luknja. Pretvorite ta znesek v knjige in vas bo kap! Tudi Novo KBM naj bi italijanski državljani uporabljali za pranje denarja iz nezakonitih poslov ter za izogibanje italijanski davkariji in policiji, poroča italijanski poslovni časnik Il Sole 24 ore. In če zraven prištejemo provizije od pranja denarja v NLB, bi lahko ljubitelji knjig z njimi tlakovali pot do Marsa in Jupitra ter nazaj!”

Pa je komu mar, da do tega ne pride? Nikomur. Svež veter in spremembe niso zaželeni.

Smo že vsi skupaj tako lepo zdresirani, da raje mirne duše stopimo čez drek, kot da bi poklicali na odgovornost tiste, ki so plačani zato, da poskrbijo za red?

Ne mine dan, da se ne bi sprehajala ob Sori. Od doma, preko Dobračeve, Ledinice in do Pustotnika vodi pot, kjer se duša umiri in glava spočije. Letos so lastniki gozdov na veliko pospravljali po gozdovih, hlode so odpeljali, vejevje pa so nametali na nabrežino reke. Videti je kot v Texasu!

Starejši zakonski par, ki je tam okoli nabiral gobe, ni mogel razumeti:”Pa so bili Žirovci včasih drugačni. Bilo jim je mar! Vedeli so, kaj se lahko zgodi, če nenadejano pridrvi močnejše deževje in navlako, ki je sploh ni malo, odnese s seboj. Kdo bo kriv, če bo zaradi malomarnosti poplavljalo nižje po Poljanski dolini?”

Nihče ne bo kriv. Ker nikomur ni mar.

Veliko potujem po Sloveniji in ne spomnim se kraja, kjer ne bi okoli ekološko-komunalnih otokov smrdelo kot hudič. Največkrat se celo dogaja, da so kontejnerji prepolni in šara leži vse križem razmetana po tleh.

Tudi v našem kraju, zadaj za poslovno stavbo, ni nič drugače. Včasih se sprašujem, mar tam živeči sploh vidijo nastlano svinjarijo? Jim je vseeno za navlako, ki bode v oči? Ali pa smo že vsi skupaj tako lepo zdresirani, da raje mirne duše stopimo čez drek, kot da bi poklicali na odgovornost tiste, ki so plačani zato, da poskrbijo za red? Pa je ličnih, kovinskih ogrodij, v katera bi namestili kontejnerje, po ugodni ceni na internetu naprodaj kolikor hočeš!

Te dni berem v medijih, da se po Šmarni gori ponovno sprehaja medved. Ljubiteljem živali je iz dna srca mar zanje in ne dovolijo, da ga lovci odstranijo. Ko poslušam razloge proti odstrelu, se nasmehnem. So medvedje iz foteljev res videti kot srčkani pudlji?

Kaj potem, če takšen medved raztrga človeka?!

Lani smo obravnavali 134 napadov na osebe, mlajše od 18 let, letos do 18. septembra že 103. Lani smo obravnavali 110 primerov spletnih zlorab otrok, letos že 112,” je na porast spolnih zlorab otrok opozoril vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto Anton Toni Klančnik. Koliko je mar za te grozljive podatke staršem, učiteljem, skupnostim, predsedniku države?

Se starši doma kaj več in bolj poglobljeno pogovarjajo s svojimi otroki o nevarnostih, ki prežijo nanje za vsakim vogalom in predvsem na internetu? Sta morda premier, oziroma predsednik že napovedala ustrezne ukrepe, ki bodo pripomogli, da bodo otroci bolj varni?

Hahaha, verjetno, ja.

Med ponedeljkovim sprejemom na Kongresnem trgu, kjer so ljudje evforično pričakali zmagovite košarkarje, je Anthony Randolph uporabil v Sloveniji – tako kaže -prepovedano besedo Bog. Njegove besede so za javnost prevedli kot ”višja sila”!

Vidite, ljubčki moji: vsaj eden se je našel, četudi na koncu tegale zapisa, ki mu je mar, če ne za drugega, vsaj za naša lepo vzgojena ušesa!

2 KOMENTARJI

  1. Spoštovana avtorica – včasih sem vas rada brala, zadnje čase pa vaših člankov skoraj ne prebavljam več. Samo jamranje. Dajte no, v enem stavku vas skrbi za našo lepo naravo, v drugem bi pa kar vsakega medveda o katerem slišite postrelili. Ne, medved seveda ni pudeljček. Ampak odgovorite mi, kdaj je kakšen medved nazadnje raztrgal človeka? In zakaj je ugriznil tistega, ki ga je (in so ga zelo hitro pokrpali, (zatem, ko so mu izmerili količino alkohola v krvi)). In pomislite tudi, koliko ljudi je “raztrgalo” koliko medvedov – s puško, avtomobilom ali pa vlakom.

    Kaj ste dosegli s tem, ko ste napisali jamraški članek o vse pogostejših spolnih napadih na otroke – hahaha, verjetno to, da se bodo starši pogovarjali z otroki. Ne, pač pa samo še več jamrarije in šinfanja po kafičih in telefonih.

    Predlagajte konstruktivno rešitev ali pa pojdite naravnost do premierja. Morda vas bo poslušal.

  2. G. Biologinja,
    Moram stopiti v bran go. Miklavčič. Jaz jo preboram, odkar se je pojavil njen blog, ozima pisanje na straneh interneta. Zame je gospa spoštovanja in hvale vrednja. Piše namreč tako, kot vidi, občuti in čuje. Če bi drugače pisala, kot to počnejo main stream pisuni, bi se lagala. V Sloveniji ta trenutek, razen lepega vremena, ni kaj hvaliti. Vsi bi morali tako pisati kot go. Miklavčič, g, Gorenak, g. Jančič, včasih tudi g. Steimbuch in še nekateri. Torej go. Biologinja, zatiskajte si oči in ušesa in nos, da vam bo po vaše lepše, pa vam ne bo. Tudi tisti 2/3 slovenskih volilcev misli nekako podobno – kar bo pa bo, mi ne bomo nič spremenili, zato se ne splača iti na vilotve. Jaz sem šel, čeprav sem vedel, da se trenutno ne bo nič spremenilo, vendar upam, da bo slej ko prej kapnilo marsikateremu Slovencu, da brez dela ni jela, oziroma, brez masovne udeležbe na volitvah ni sprememb. In tako nam naj bog pomaga, da bo Slovenija čez čas postala ponovno “velika”!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime