Jurij Aleksandrovič Bezmenov alias Tomas Schuman (1939–1993) je bil sovjetski novinar in KGB-jev informant, ki je prebegnil na Zahod in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v svojih predavanjih in knjigah svobodnemu svetu razkril koncept ideološke subverzije, s katerim je sovjetska tajna služba spodkopavala svoje sovražnike.
Čeprav bo decembra minilo trideset let od razpada ZSSR, so predavanja pokojnega sovjetskega disidenta, v katerih razgalja modus operandi nekdanjega komunističnega imperija, še vedno zelo aktualna in v zadnjem času doživljajo pravo comeback-turnejo na družabnih omrežjih. Odlomek njegovega predavanja se je lansko leto znašel celo v reklamnem spotu za videoigro Call of Duty.
Ideološka subverzija – psihološko vojskovanje
Ideološka subverzija ali »aktivni ukrepi«, kot se koncept imenuje v žargonu KGB-ja, predstavlja počasen proces spreminjanja percepcije realnosti v državi, ki je njegova aktivna tarča. Ko psihološka prekucija doseže svojo sklepno fazo, ciljno prebivalstvo ni več sposobno razumno sklepati o dejanskem položaju, v katerem se nahaja, in posledično ni več zmožno obrambe.
Proces sestavljajo štiri glavne stopnje, in sicer:
1) Demoralizacija. Za demoralizacijo družbe je potrebnih od 15 do 20 let, kolikor traja šolanje ene generacije šoloobvezne mladine, ki si v tem času izoblikuje osebnost in svetovni nazor. Šolarji in študentje so v tem času izpostavljeni sovražnikovi ideologiji in spodkopavanju temeljnih vrednot lastne družbe. V kolikor je proces uspešen, je njegov rezultat ireverzibilen, saj je za njegovo odpravo potrebna nova generacija, ki je ponovno izšolana v duhu patriotizma.
2) Destabilizacija. Sledi proces destabilizacije, ki traja od 2 do 5 let. Ideološka subverzija se v tej fazi osredotoči na področja ekonomije, socialnega dialoga in obrambnega sistema. Vpliv sovražne ideologije je vse močnejši in vodi v radikalizacijo odnosov na vseh družbenih ravneh. Množični mediji se znajdejo v opoziciji z družbo ter podpihujejo konflikte med raznimi skupinami in »manjšinami« v družbi, ki se pri svojem političnem delovanju običajno sklicujejo na človekove pravice.
3) Kriza. Nakopičeni konflikti naposled prerastejo v krizo, ki lahko traja zgolj 6 tednov. Že poldrugi mesec namreč zadostuje tuji ideologiji zvestim kadrom, da zrušijo legitimno vlado in v kaotični državi prevzamejo oblast. Za obdobja krize v ideološko spodkopanih državah je značilno ustanavljanje raznih revolucionarnih odborov ali »ljudskih skupščin«, ki pa so seveda instrumentalizirane od zunaj.
4) Normalizacija. Bezmenov ugotavlja, da sproženim krizam sledi državljanska vojna ali tuja invazija. V obeh primerih je rezultat uzurpacija oblasti, nova nomenklatura, zvesta tujim interesom, pa običajno »počisti« ljudi, ki so ji pomagali priti na oblast. Sovjetski disident dodaja, da je takrat konec zavzemanja za odprto družbo in človekove pravice raznih družbenih skupin in »manjšin«, ki so v prejšnjih dveh fazah služile za destabilizacijo družbe.
Rok trajanja »normalizacije« je omejen zgolj s trajanjem novega režima, ki lahko mirno eksploatira ugrabljeno državo. Sama izbira termina »normalizacija« za označevanja sklepne faze procesa ideološke subverzije je po disidentovem mnenju cinična igra tako sovjetskih oblasti kot (levih) medijev na Zahodu, ki so leta 1968, ko so tanki Varšavskega pakta mendrali praško pomlad, poročali o »normalizaciji« razmer na Češkoslovaškem.
»Pranje možganov« v praksi
Ideološka subverzija se skozi vsa štiri obdobja napredovanja aplicira na šestih področjih, ki so ključna za oblikovanje javnega mnenja, in sicer:
1) Religija. Glavni cilj procesa je uničiti religijo. Da subverzija uspe, je potrebna počasna erozija obče sprejete verske dogme, kar se skuša doseči z njenim zasmehovanjem in promocijo raznih sekt in sekularnih kultov.
2) Šolstvo. Za subverzijo šolskega sistema je potrebno odstraniti vse konstruktivne, pragmatične in uporabne vsebine iz učnih programov in jih nadomestiti z ideološkimi nesmisli brez pravega pomena za realno življenje ter s permisivno vzgojo spodkopati disciplino.
3) Družbeno življenje. Ključnega pomena za razkroj zdravega družbenega življenja je, da ljudstvo z birokratizacijo in uničenjem povezav med posameznikom, družino in družbo izgubi iniciativo. Pristne medčloveške povezave zamenjajo umetne birokratske tvorbe, kot npr. »centri za socialno delo«, ki jih ne nadzira ljudstvo, temveč birokracija.
Zelo pomembno vlogo pri razširjanju subverzivne ideološke propagande igrajo množični mediji, ki imajo skoraj monopolno moč nad mislimi slehernika, čeprav jih nihče ni izvolil. Poleg tega imajo mediji dejansko nadoblast nad sicer izvoljenimi predstavniki ljudstva, ki pa se novinarjev bojijo veliko bolj kot svojih volivcev.
4) Oblastna struktura. Subverzija na tem področju deluje zlasti z birokratizacijo in odpravo meritokracije, ki vrste uradnikov polni z nekvalificiranim kadrom. Razraščajoči se uradniški aparat sicer nima ne podpore ne mandata ljudstva, vendar mu dejansko vlada ne glede na izide volitev.
5) Pravosodje in policija. Cilj procesa na tem področju je zasejati, ustvariti nezaupanje do pravosodja in policije med ljudstvom in postopna erozija obeh družbenih podsistemov. Kot učinkovito sredstvo za korupcijo kazenskih zakonikov pa se je izkazalo zlasti širjenje moralnega relativizma.
6) Socialni dialog. Med ključnimi orodji spodkopavanja družbe Bezmenov navaja tudi uničenje konstruktivnega socialnega dialoga med delodajalci in delavci ter subverzijo sindikatov z diseminacijo marksističnih dogem o razrednem boju. Temu sledi vrsta politično motiviranih stavk, ki dejansko slabšajo položaj delavcev, sindikalnim voditeljem pa zagotavljajo dobre zaslužke.
Kako se zoperstaviti subverziji?
Vsem, ki jim zgoraj našteti prijemi zvenijo znano, Bezmenov sporoča, da je eno od najboljših orožji proti ideološki subverziji religija. Na državni ravni pa se je procesu možno upreti zlasti z omejevanjem propagande, ki temelji na lažnem načelu »enakosti«, razrednem boju ali potrošništvu, ter s podporo konservativnim, domoljubnim političnim silam.
Kot učbeniški primer taktične uporabe subverzivnih metod lahko označimo npr. afero Depala vas iz leta 1994, za opazovanje strateške implementacije ideološke subverzije državljanov pa zadostuje, če odpremo kateri koli množični medij.
Predavanje Jurija Bezmenova je zato pomembno »čtivo« tudi za Slovence, ki želijo bolje razumeti položaj, v katerem se je skupaj s pretežnim delom Zahoda znašla naša domovina.
Poleg odličnega uvida v delovanje propagandnega stroja, ki vztrajno melje našo civilizacijo, pa sovjetski disident postreže tudi z zvrhano mero svinčeno-sarkastičnega humorja, lastnega nekdanjemu agentu KGB:
Neverjetno, koliko navedenega lahko najdemo v sedanji družbeni praksi.
Ali ločimo zrna od plev?!
Hvala. Dober članek, ki odstira marsikaj v tej v “naši dolini”.
ZB, Gregor
Poučen članek, ki bi potreboval pripis: “Vsakršna podobnost z aktualnimi družbenimi razmerami v RS je naključna!”
Več kot očitno se nedotakljivi politični naročniki, scenaristi, režiserji in “front-mani” vsakotedenskih proti-vladnih množičnih in “spontanih” uličnih kršitev začasnih proti-pandemijskih ukrepov ter nezakonitih ogrožanj javnega zdravja in javnega reda in miru navdihujejo prav pri teh in takih dogmatičnih načelih in preverjenih praksah najbolj trdega in totalitarnega boja za oblast sovjetskega in post-sovjetskega tipa.
A omenjena nazadnjaška in proti-demokratična sovražna indoktrinacija, žal, ni omejena zgolj na organizatorje in “spontane” čredne udeležence anarhističnih vstajniških uprizarjanj samo-oklicane “ljudske skupščine”, ampak je njene preverljive dogme in posledice mogoče zaslediti v permanentni indoktrinaciji javnega šolstva, zastrašujoče večine medijske ponudbe ter večine ponudnikov kulturnih in umetniških vsebin, zaradi česar je RS ta čas med bivšimi socialističnimi republikami SFRJ vsaj na zunaj in na prvi pogled najbolj nazadnjaško socialistična država, z najmočnejšo družbeno uravnilovko ter najvišjo stopnjo nezaupljivosti in mestoma celo odkritega sovraštva do zasebne lastnine, do družine kot temeljne družbene celice, do temeljev evropske civilizacije vključno s krščanstvom, do svobodne državljanske poslovne pobude, pravice do ustvarjalnosti in javne besede ter z daleč najmočnejšo (celo parlamentarno) proti-demokratično, proti-evropsko in proti-evro-atlantsko družbeno opozicijo.
Tovariš Janez Janša je,te metode,nadgradil.
Jurij na zelo jasen način opiše kakšni so cilji birokratizacije družbe pod sicer svetlimi ideali ” Pravne države.
” 3) Družbeno življenje. Ključnega pomena za razkroj zdravega družbenega življenja je, da ljudstvo z birokratizacijo in uničenjem povezav med posameznikom, družino in družbo izgubi iniciativo. Pristne medčloveške povezave zamenjajo umetne birokratske tvorbe, ki jih ne nadzira ljudstvo, temveč birokracija.”
In še ljudska modrost kakšna je naloga politične propagande.
V ciljni državi, ki jo nameravaš zasesti oz. spraviti pod svoj vplivi moraš ljudstvo tako skregati, da ko efektivno napadeš ciljno državo začne to ljudstvo namesto, da bi streljajo na agresorja streljati med sabo. Zato je aktualni Slovenski ideološko-politični razkol največje zlo naše države in so zlata vredni tisti politiki in javne osebe, ki delujejo povezovalno in pomirjujoče in ne tisti, ki prilivajo olja na ogenj.
Zanimivo, kaj vi vidite kot največje ZLO … ???
Skriti ideologi v Sloveniji so nekakšna globoka država, ki usmerjajo družbene niti. Družbeni inženiring poteka praktično že 30 let po osamosvojitvi. 90% medijev v Sloveniji je pod taktirko leve agende globoke države, ki deluje po procesu, ki je opisan zgoraj. Peta kolona pa se imenujejo ljudje, ki uresničujejo ideje te mašinerije, navzoči so praktično na ključnih uredniških položajih in kako postanejo del kluba? Za 30 srebrnikov prodajo svojo dušo v zameno za Resnico…
To je res.
Kolesariji so tudi produkt KGB in udbomafije in še plačujemo jih.
KGBja ne, pač pa kulcev, z drugimi besedami, otročajev prebogatih nekdanjih partijskih funkcionarjev, ki so se polastili državne malhe, zdaj pa jim grozi, da bodo od nje odklopljeni. Bogatunska deca, ki nikoli v življenju niso delala, zrasla v obilju komunajzarskih farizejev in faraonov, in ki zlorabljajo besedo “delavec” in delavske pravice” – to, kar sami nikoli niso bili, da bi se ti drugi, reveži, borili za njih in njihove polne riti. Čistilka in medicinska sestra s 500 ali 700 EUR plače naj bi se borila za riti polnega, univeritetno izobraženega bogataşkega mulca, ki nikoli v življenju ni delal, hodi v eksotične kraje na počitnice in čistilke v realnem življenju še povoha ne, ker “s takimi se pa ja ne družimo.” To je vsa ideja… izrabiti druge za dosego lastnih ciljev, cilj pa je še naprej živeti lagodno, na račun države, s polnimi žepi, v brezdelju….
Res je.
Hja, saj to nam dejansko delajo. Gabrov šolski sistem, ki ga še vedno imamo, je takšen, kot je, točno zato, da se po učbeniško indoktrinira generacije za naslednje faze ponovnega prevzema oblasti… Domovina danes prav zažiga s temami, super, kar tako naprej, ljudi je potrebno razavetljevati in jim odpirati oči ter jih spodbujati k razmišljanju. Bravo Domovina, zame ste postali medij št. 1 v Sloveniji.