Ideologija na ustavnem sodišču: sodniki niso politično, nazorsko, ideološko in družbeno nevtralni (video)

Uredništvo
8

Fakulteta za državne in evropske študije Nove univerze ter raziskovalna skupina podjetja Reforma sta v sklopu raziskovalnega projekta Ideologija na sodiščih analizirali več kot 300 sodb slovenskega Ustavnega sodišča in vsa pripadajoča ločena mnenja v obdobju od leta 1993 do 2016 oz. v treh mandatih ustavnega sodišča.

Rezultat projekta je tudi knjiga z enakim naslovom – Ideologija na sodiščih, ki so jo na današnji novinarski konferenci predstavili raziskovalci, sodelujoči pri njenem nastanku.

Sodniki niso neideološki

Vodja projekta dr. Matej Avbelj je izpostavil, da se v splošni javnosti neutemeljeno presoja ravnanje sodišč in sodnikov, predvsem ustavnih, kot ljudi, ki naj bi bili „brez barve, vonja in okusa“ ter se jih nato kritizira v smislu njihovega ravnanja ali neravnanja.

V predstavljenem projektu so raziskovalci predpostavili, da smo ljudje vsi ideološki, posledično so takšni tudi sodniki. Cilj projekta pa je bil meriti svetovni nazor oz. ideologijo in njen vpliv na sodniške odločitve; raziskovalci so napravili ideološke profile posamezne sestave ustavnega sodišča. Rezultati niso enoznačni, da bi lahko dejali, da je nek sodnik lev ali desen, so pa nekateri sodniki bolj oziroma manj liberalni. Dr. Avbelj je izpostavil, da ima moralni nazor vpliv na odločanje zlasti v težkih primerih, kjer pridejo vrednostna vprašanja najbolj do izraza.

Ustavno sodišče je pri soglasnih odločitvah bolj liberalno kot pri nesoglasnih, praviloma odločitve državnega zbora popravlja v bolj liberalne

Dr. Janez Šušteršič je dejal, da je ideologija pomembna in sledljiva, hkrati pa v večini zadev ni dominantni faktor odločanja, ampak samo eden izmed dejavnikov. Izpostavil je, da je pri soglasnih odločitvah sodišče kot celota praviloma bolj liberalno kot pri nesoglasnih, sodniki, ki so pri nesoglasnih odločitvah nasprotovali, pa praviloma izražajo manj liberalno pozicijo.

Drugo izpostavljeno dejstvo je bilo, da je bilo ustavno sodišče praviloma liberalni korektiv zakonodajalca. To ni samoumevno, saj bi ustavno sodišče odločitve državnega zbora ali vlade lahko popravljalo tudi v bolj konservativno smer. Raziskovalci so sicer dimenzije raziskovanja razdelili na ekonomsko, družbeno, avtoritarno in mednarodno.

Splošna javnost se moti glede ideološkega pozicioniranja posameznih sodnikov

Dekan Evropske pravne fakultete dr. Jernej Letnar Černič je dejal, da so mit teze, da so sodniki politično, nazorsko, ideološko, družbeno nevtralni, saj bolj varujejo pravice posameznikov ali pa državne interese pri avtoritativni dimenziji ter bolj pravice manjšine oz. večine pri družbeni dimenziji, kar je dilema, ki je še posebej aktualna v zadnjem letu.

Analiza kaže, da je bil prvi mandat ustavnega sodišča najmanj liberalen izmed vseh analiziranih mandatov in je manj pozornosti posvečal pravicam posameznikom, je dejal dr. Letnar Černič.

Prav tako je po njegovih besedah mit tudi stereotipno pozicioniranje sodnikov. »Pravniki, sodniki in sodnice, ki so javnosti poznani, da varujejo interese države, so se izkazali kot tisti, ki bolj varujejo pravice posameznikov, kar je še posebej izrazito pri sodnikih in sodnicah drugega in tretjega mandata,« je dejal. Nobeden izmed analiziranih mandatov ne odstopa bolj v liberalno ali v avtoritarno smer, ampak so na tej osi vsi trije nekje na sredini, je še dejal.

Stranke, ki se imajo za socialno-liberalne, so na področju ekonomije in nadzora nad prebivalstvom konservativne, Ustavno sodišče zagovarja liberalnejše od njihovih stališč

Asistentka na Evropski pravni fakulteti doc. Maja Cigoj je dejala, da so analizirali tudi, do kolikšne mere se stališča ustavnega sodišča skladajo s stališči vlade oz. državnega zbora. Na ustavnem sodišču so opazili konstantno naraščanje liberalne miselnosti, prav tako tudi pri vladi oz. državnem zboru. Drugače pa je bilo na področju ekonomije. Medtem ko se stranke, opredeljene kot socialno-liberalne v urejanju gospodarskih razmerij bolj nagibajo h konservativnejšim vrednotam (zagovarjajo večjo intervencijo države v gospodarska razmerja), se ustavno sodišče z njihovimi stališči povečini manj strinja in odloča drugače, s čimer dviguje nivo liberalizma – in to skozi vse tri sestave US, s čimer skrbi za uravnoteženo politiko državne intervencije v gospodarstvo.

Podobno je bilo po besedah Cigojeve tudi pri avtoritarni dimenziji. Stranke, ki so se opredeljevale kot socialno-liberalne, so se zavzemale za bolj konservativne politike, torej za večji nadzor organov oblasti nad posamezniki. Ustavno sodišče je na drugi strani zagovarjalo liberalno dojemanje vloge države in želelo ohranjati distanco med vladajočo oblastjo in svobodo posameznika. Na tem področju se je pokazal vedno večji razkorak med stališči sodišča ter vlade in državnega zbora.

Cigojeva je sklenila, da naše ustavno sodišče svoje poslanstvo opravlja na podlagi liberalnih vrednot, pri čemer skrbi za uravnoteženo poseganje v človekove pravice in uravnavanje delovanja politične oblasti ter odraža liberalno miselnost družbe.

Kako bi lahko izboljšali imenovanje ustavnih sodnikov in njihovo delo?

Dr. Polona Batagelj je predstavila smernice za predlaganje in imenovanje ustavnih sodnikov, ki so jih prav tako sestavili v knjigi. Tako so izdali priporočilo, da bi se morala bolj natančno določiti opredelitev pojma pravnega strokovnjaka, se oblikovati strokovno telo, ki bi po zaslišanju kandidata podalo svoje mnenje, funkcija predsednika države pa bi pri predlaganju morala biti aktivnejša.

Raziskovalci so se zavzeli za krepitev specifične strokovne pomoči v obliki strokovnega kabineta, ki bi ga imel vsak ustavni sodnik, za spodbujanje diskurzivnosti v praksi odločanja ustavnega sodišča. V ta namen so predlagali sočasno kroženje osnutkov obrazložitve in ločenih mnenj že pred končnim glasovanjem in poudarili pomen komuniciranja predsednika ustavnega sodišča in posameznih sodnikov s strokovno in splošno javnostjo, posebej pri odločitvah, za katere obstaja širše zanimanje javnosti in deljena stališča oz. pričakovanja glede odločitve.

Pravo mora biti instrument ideologije in ne ideologija instrument prava, je sklenil dr. Avbelj, s čimer je poudaril, da metode sojenja ne smejo biti podrejene ideološkosti posameznika, ampak da mora pri sprejemanju odločitev na prvo mesto stopiti strokovni instrumentarij, znotraj katerega pa se lahko izraža ideologija.

Celotno predstavitev si lahko ogledate na spodnji povezavi:

8 KOMENTARJI

  1. V Sloveniji se nenehno gremo slepe miši.
    Iščemo neutralne, neopredeljene, nepolitične ljudi za pomembne funkcije v upravi in v državi.
    Po definiciji neutralnih, neopredeljenih ljudi ni.
    Vsak je tako, ali drugače opredeljen. Torej iščemo, česar ni in če najdemo, si lažemo, da smo našli. Največkrat pa zavestno lažemo, da je to, to, če ravno to ni.
    Dejstvo je, da smo razdeljeni na leve in desne, ne glede s katere strani gledamo. Smo levi in smo desni.
    Ko so desni na oblasti ustoličujejo v glavnem desne, ko so levi na oblasti pa ustoličujejo leve.
    V zadnjih tridesetih letih so vladali pretežno levi, so na večino pomembnih stolčkov podsadili svoje, torej leve.
    Tako imamo kljub zamenjavam, kljub hudemu revoltu, še vedno nakaj inštitucij popolnoma levih in redečih.
    Te inštitucije in pred vsem posamezniki skrbijo za to, da se Slovenija ne more uravnotežiti in delitve in spori se poglabljajo. Grozi celo revolucija.
    Zadevo pa se da zelo enostavno rešiti.
    Najprej je potrebno ugotoviti in priznati, da neutralnih, neopredeljenih ljudi ni.
    Vemo, kod je levi in vemo kdo je desni.
    Ko si to priznamo, je pot do uravnoteženja bistveno bolj enostavna in poštena.
    V vse forume, inštitucije in organe potavita leva in desna stran enako število svojih zastopnikov. In zadeva je rešena na pošten način.
    Poskrbeti je potrebno le, da se minimalna prevlada, leve, ali desne opcije menjuje v razumenm času, tako da se prepreči ugnezditev ene opcije. Vedno mora delovati zmeren, blagodejni prepih, ki menjuje zasedbo.
    V politični cirkus je potrebno vnesti vsaj delček kulture, pa se takšen princip lahko začne uveljavljati.
    Priložnost se nam ponuje sedaj in je enkratna.
    Tradicionalno upeljana zamenjava predsednika državnega zbora je sedaj prekinjena in je nastala pat pozicija.
    Zorčiču mesto predsednika DZ ne pripada več. Zato naj odstopi in potrdi sicer nepisano pravilo, da mesto predsednika DZ propada vladajoči koaliciji.
    Drugi tak peimer je izvolitev ustavnega sodnika. Vemo da je sedaj stanje 7:2 v korist levice. Potrebno je vzpostaviti razmerje 5:4. To se pravi, da ima desna stran pravico postaviti vsaj še dva ustavna sodnika. Če je predlagani kandidat bolj desni, kot levi, potem je pravi in mora biti izvoljen.
    Če to postane praksa, se bo postopno očistilo sodstvo, uravnotežili se bodo mediji, zadihalo bo šolstvo in Slovenija se bo normalizirala.
    Najverjetneje se bo tudi stroka uravnotežila. Sedaj je očitno vsa zbrana na FDV.
    Kako je možno, da se zgodi v strokovni skupini ki spremje epidemijo kovid in ki šteje 15 ljudi, da ostopi dr. Fafangel in nas mediji obvstijo, da je odstopila stroka? Kaj pa je ostalih 14? So brezvezni lajbeki? Pa dajte no, bodite resni, sa nismo vsi Igorji!

    • Pohvale vreden prikaz političnega stanja v Sloveniji.
      Tudi sama večkrat razmišljam, da glede na to, da smo v resnici vsi OPREDELJENI, bi morali dati v USTAVO, da imamo vsi enake pravice, zato bi morale biti vse INSTITUCIJE sestavljene URAVNOTEŽENO z Levimi in Desnimi.

      Tudi glede SODIŠČA ste dali PRAVILEN in NUJEN predlog, ki bi ga bilo potrebno udejanjiti.

      Zorčič pa je jasen primer LEVIČARJA, ki je prepričan, da LEVIM pripada VSE, pa če tudi jim to ne pripada.
      Zorčič, se je lažno predstavljal, kot pravičnik, v bistvu pa je EKSTREMIST in AVTOKRAT.

      Ne poznam poslovnika. Toda včasih, ko se je v podjetju obravnavalo določen problem, tega ni vodil ta, ki je bil “sam problem”. Tako se mi zdi nenormalno, da bi skliceval sejo in jo vodil Zorčič – ko bi šlo za vprašanje njegove zamenjave.

    • Tako. Problem ni opredeljenost, vsi smo v svojem delovanju subjektivni in vrednotno naravnani. Problem je pomanjkanje nekega osnovnega poštenja, empatije in odgovornosti ter usmerjenosti v skupno dobro, ne glede na osebna prepričanja. Problem je, da so sodniki, namesto da bi usvojili navedene vrednote, usvojili politični aktivizem in delujejo kot podaljšana roka levosučnih političnih strank, kar je po eni strani dediščina prejšnjega sistema, ko so sodniki lahko bili samo najbolj voljni izvrševalci ukazov vrhuşke, tudi za ceno zelo hudih kršitev človekovih pravic in nerazčiščenja po osamosvojitvi s tovrstnimi krşitelji, po drugi strani pa je takšen slepi aktivizem neposredna posledica indoktrinacije v okviru izobraževalnega sistema, saj nam univerze, zlasti pa družboslovne in humanistične članice, proizvajajo radikalne levičarje. Pri nas je problem, da tisto, kar mislim in zasebno zasledujem, ne znamo odložiti, prisluhniti dokazom in argumentom ter pretehtati v smislu pravičnosti, resnicoljubnosti in skupnega dobrega, četudi se takšne odločitve nekiko kosajo z osebnimi, bolj raxikalnimi prepričanji. Da pa deluješ v interesu neke politične stranke namesto ljudi pa takšen odklon, da ga v Sloveniji preprosto ne bi smeli tolerirati.

      Raziskava je nekoliko pomirjujoča, a vendar ne gre prezreti, da je US v primeru zbiranj v času epidemije presojalo izrazito enostransko in v harmoniji z dnevnopolitično tematiko radikalnih levičarjev. Isto sodišče je v zadevi “kurbanbajram”, ki je zadevala pravico do obrednega klanja ovac v religiozne namene, presodilo, če se prav spomnim, da pravica živali do zaščite presega pravico do obrednega zakola in imajo muslimani možnost z nakupom halal mesa ravno tako izvrševati svoje obredje in jim ta pravica s prepovedjo obrednega klanja ni omejena. Tako nekako. Zakaj zdaj tako drugačne odločitve, ko gre za ljudi, zdravstveno zaščito večine pred hudo nalezljivim in potencialno smrtnim virusom v korist razgrajaşke manjšine, mi virusa ne priznava?

      Zadnjih nekaj odmevnih odločitev sodišč in US kaže, da je bil prestopljen rubikon in to bi nas vse, tudi levičarje, moralo resno skrbeti. Ljudje, ki odločajo, kot so odločali v teh primerih, za opravljanje sodniških in celo najvišjih sodniških funkcij niso ne dovolj zreli ne profesionalno primerni. Imajo pa dosmrtne mandate. Da so reforme tu nujne in v korist vseh državljanov ne glede na politično barvo, je menda jasno tudi največjim ideološkim blaznežem. Prvi korak bi moral biti huda zaostritev kriterijev za zasedbo sodniških funkcij. Dosmrtni mandati so prav tako nesprejemljivi za te ljudi. In nenazadnje, možnost prepovedi oz. zamrznitve opravljanja funkcij za tiste, ki so s svojimi odločitvami bodisi v preteklosti bodisi danes kršili človekove pravice še zlasti pa v pri. erih, ko je moralo vmes poseči ESČP, je nujna. Sicer se bo nesnaga kopičila in kopičila. Hkrati pa morajo sodniki in tožilci, ne glede na osebna prepričanja, ohranjati vsaj videz nepristrankosti in se prenehati udeleževati raznih mitingov in veselic. To je skrajno neresno, neodgovorno in vzbuja upravičen dvom v poštenost procesa odločanja. Sodnik/tožilec, ki tega ne razume (ali noče razumeti), tega poklica ne bi smel opravljati. Naj se odloči med političnim aktivizmom oz. političnim delovanjem ali sodniško funkcijo. Oboje ne gre in bi moralo biti opredeljeno kot stroga kršitev z resnimi posledicami.

  2. Koliko je lahko ustavno sodišče nevtralno ali pluralno predvsem pa v koliko lahko predstavlja voljo ljudi, ki naj bi jo ustava predstavlja nam pove dejstvo, da najvišja ustavna demokracija ustavnega sodišča sploh nima.
    Utemeljitev kratka in jasna saj pove vse. Če bi imeli ustavno sodišče, ki bi razlagalo ustavo potem ta ustava ne bi bila več ljudska, ampak ustava vsakokratnega ustavnega sodišča.

  3. “Ideologija na ustavnem sodišču ”
    ————————–

    Kakšna ideologija neki !
    Nobene ideologije ni.
    V ozadju je samo mafija in denar!
    Uredništvo, ne vem, a ste naivni ali pa zavajate.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime