Ideologija, ki nas ubija

Predvolilni časi so na sončni strani Alp vedno polni ideoloških sporov. Politiki se prepirajo o domobrancih in partizanih, za vprašanja o gospodarskem položaju države pa jim potem zmanjka časa.

Ideološka tema ni samo državljanska vojna, ampak tudi splav, zasebno šolstvo, verouk v šoli, homoseksualne maškarade zvenečih imen, legalizacija marihuane in še mnoge druge podobne teme. Čeprav se to ponavlja na vsakih volitvah že 29. leto zapored, pa večina tega sploh ne opazi. Še več, nekateri, ki so žrtve te medijsko-politične manipulacije, sami pristavljajo svoj lonček in udarijo po svojem političnem sosedu. Kar daljnoročno škodi obema sosedoma, predvsem pa med sosednje hiše postavlja visoke plotove.

Ob ideoloških temah seveda vsak razmišljujoč človek v sebi poskoči, saj ima zelo jasne argumente za svoje prepričanje. Naj opišemo samo en vzorčni primer, ki jih lahko najdemo celo vrsto.

Enak vzorec

Aleš Primc je nedavno svojega političnega konkurenta Bojana Požarja obsodil, da se njegova lista zavzema za homoseksualne posvojitve. To, da gre za osebno mnenje novinarja Bojana Požarja, ki nima nobene zveze ne z njegovo politiko, še manj pa s programom njegove stranke, sploh ne šteje.

Požar sam zase res tako misli, a ker ga nekoliko bolje poznam, vem zelo dobro, da pri tem ne gre za kako ukoreninjeno ideologijo. Tako misli, ker tako pač misli tudi večina njegovih prijateljev. Nikoli se ni pretirano poglabljal v to stvar, predvsem pa ni študiral strokovnih raziskav o škodljivosti tovrstnih posvojitev. Ne verjamem, da bi on in vsi podobno razmišljujoči Slovenci ostali enakega mnenja, če bi jim kdo predstavil vse psiho-socialne argumente. Ti pa v resnici nimajo nobene zveze s homoseksualci in njihovo vzgojo, ampak s spolno identiteto kot tako.

Namesto, da bi se pogovarjali, kako konkretno zmanjšati ubijajočo birokracijo, moramo v javnosti poslušati, kaj si Požar misli o obskurni temi homoseksualnih posvojitev.

Oba nova politična akterja tako v javnosti pojasnjujeta stvari, na katere dejansko nimata nobenega vpliva. Tudi če bosta oba uspela vstopiti v parlament, ne bosta imela toliko moči, da bi vplivala na tovrstne odločitve. Posebej ne, ker je slovenska zakonodaja že taka, da v praksi dovoljuje registracijo istospolnih posvojitev, ki so sklenjena v tujini. Posvojitve pa so itak večinoma vse iz tujine. Tega se ne bo dalo spremeniti niti z ustavno večino. Kaj je torej tukaj problem?

Realni problemi

Požarjeva lista, ki mi, naj odkrito povem, da ne bo slepomišenja, deluje zelo prepričljivo, ima svoje programske točke, ki so ključne za razvoj države. Tako ostrih zahtev nima nobena desnosredinska stranka. Radikalna reforma sodstva in gospodarstva, okleščenje javne uprave za tretjino, kontrola imigracije, boj s korupcijo – to so za aktualno oblast zelo nevarne teme. Osebno pogrešam samo še šolsko reformo, ki bi prepolovila obseg učne snovi, a to le mimogrede.

Namesto, da bi se zdaj pogovarjali, kako konkretno zmanjšati ubijajočo birokracijo, moramo v javnosti poslušati, kaj si Požar misli o obskurni temi homoseksualnih posvojitev. Tako kot smo morali poslušati, kaj meni Lojze Peterle o splavu, Jože Pučnik o svoji veroizpovedi in koliko svojih stotakov preveč naj bi Janez Janša plačal za svoj avtomobil.

To je ideologija, ki ubija. Vedno (!) tovrstna vprašanja sproži politična levica. In žal vedno na te provokacije desnosredinski politiki tudi odgovorijo. Največkrat odgovorijo pravilno, a kaj pomaga, ko je že odgovarjanje na tako vprašanje - nepravilno.

Če bi se pogovarjali o programih, bi volivci hitro videli, da je treba izvoliti stranko, ki bo osvobodila gospodarstvo, ne pa novih političnih predstavnikov stricev iz ozadja.

Zamegljevanje resničnosti

Megla nad tokratno volilno kampanjo se je že davno spustila. Državna RTV je začela s politično debato o kakovosti aktualnega predsednika vlade, čeprav je vsakomur jasno, da Cerar ne more nikdar več postati premier. Zakaj se torej pogovarjamo o njegovih napakah? Zato, da se pozornost javnosti ne usmeri v konkretne programe alternativnih strank.

Če bi se začeli pogovarjati o tem, bi namreč volivci hitro videli, da je treba izvoliti stranko, ki bo osvobodila gospodarstvo, ne pa novih političnih predstavnikov stricev iz ozadja.

Marjan Šarec, ki sicer, roko na srce, programa sploh nima, pa bi v tem primeru volivcem s konkretnimi odgovori na vprašanja o gospodarstvu pokazal, da bo ostalo vse tako kot doslej. Tega si ne želi ne on ne njegovi medijski spodbujevalci. Oni dobro vedo, da je treba za vsako ceno ohraniti status quo ante.

Čeprav teh manipulacij še nekateri politiki ne razumejo, pa so to odkrili že mnogi običajni ljudje. Tako so informacije že začele pospešeno krožiti po svojih obvodnih poteh in po internetu.

Ko je bilo v ZDA tega kroženja informacij dovolj, je prišlo do točke preloma, da je v splošno presenečenje vseh zmagal Trump. Večer pred izvolitvijo sem to na tviterju tudi napovedal.

Žal pa si podobnega preobrata za Slovenijo tokrat ne upam napovedati. V tem trenutku še ne.