Ideja proti realizaciji ali kje se je zalomilo Kataloncem

Martin Nahtigal
3

Embed from Getty ImagesKatalonija ima dolgo zgodovino samouprave in borbe za to samoupravo. In ima tudi dolgo zgodovino izseljenskih vlad. Uradno je denimo katalonska vlada v izseljenstvu delovala od leta 1939 vse do leta 1977.

Katalonija ima zgodovino tudi zaprtih voditeljev svoje vlade. Tako je bila denimo zaprta vlada leta 1934. Leta 1939 so nacisti izročili Francu predsednika katalonske vlade v izgnanstvu. Španija ga je zaprla, mučila in umorila.

Umoriti pa je poskušala tudi katalonsko narodnost in narodni ponos. Njihov jezik je bil prepovedan, načrtno so naseljevali Špance od drugod in pokrajino so predvsem izkoriščali zaradi njene gospodarske uspešnosti. (Podobnosti s katero drugo diktaturo so zgolj naključna.)

Današnja Katalonija je dedinja Francove Španije

In Katalonija, kot jo poznamo sedaj, žanje sadove te diktature, ki je sicer formalno prenehala z obstojem že pred desetletji. Na referendumu 1. oktobra 2017 je za razglasitev Katalonije kot neodvisne republike glasovalo 92% udeležencev referenduma. Vendar ti udeleženci so predstavljali le 43 % vseh volilnih upravičencev v Kataloniji.

Če prištejemo k temu podatek, da v Kataloniji le 2,8 milijona ljudi (podatek iz 2011) pravi, da je njihov materni jezik katalonščina, bi lahko sklepali, da so za osamosvojitev glasovali Katalonci, vendar ne Katalonija. In tu je nastala prva težava procesa osamosvojitve Katalonije.

Sedaj, ko je Piedgemont pripeljal stvar tako daleč, da je Katalonija formalno razglasila neodvisnost, pa se je pokazala nepripravljenost osamosvojiteljev.

Ideja proti realizaciji

Katalonija se bori za svojo že dolgo časa vendar, vsaj v zadnjih letih, to svojo borbo temelji na referendumih, volji ljudstva in pravni, mirni razrešitvi spora s Španijo.

Politična modrost katalonskih voditeljev je v tem, da se zavedajo, da, kljub temu, da je vojna le nadaljevanje diplomacije, to za njih ni realna možnost.

Zahteve po neodvisnosti so vedno delovale le kot orodje mobilizacije volivcev in političnega izsiljevanja po več avtonomnosti. Sedaj, ko je Piedgemont pripeljal stvar tako daleč, da je Katalonija formalno razglasila neodvisnost, pa se je pokazala nepripravljenost osamosvojiteljev.

Za primerjavo, ki jo tako radi uporabljajo romantični zagovorniki katalonske neodvisnosti, Slovenija je imela pripravljen celoten vzporeden institucionalni sistem potreben za delovanje države; Katalonija tega nima. Ideja o samostojnosti je nekaj, živeti to samostojnost pa nekaj popolnoma drugega.

Ideal proti realpolitiki

Tako kot je nekaj popolnoma drugega, če so človekove pravice kršene v Rusiji, ZDA, ali pa v Španiji. Vsaj izgleda, da so takega mnenja naši ljubi EU birokrati.

Stališče, ki so ga ponavljale glave Evropske unije o tem, da gre za interno zadevo Španije in da računajo na to, da se bo stvar razrešila v okviru španskega ustavnega okvirja, postavljajo pomembno vprašanje. Zakaj pa imamo potem mednarodno pravo, ustanovno listino OZN, ki ščiti določene pravice, kot je tudi pravica do samoodločbe?

Ideja, osnovana na idealu in podprta le z željami, potrebuje tudi realizacijo preko realpolitičnih državnikov, ki imajo dejstva na svoji strani.

In kako potem ti isti EU birokrati čutijo dolžnost, da se oglasijo glede dogajanja v drugih državah sveta? In tukaj je druga težava katalonske samostojnosti – Evropska unija, ki se boji lastnega razpada. Španija si je na podlagi uspešne diplomatske vojne lahko privoščila skoraj karkoli. Vnaprej so vedeli, da imajo proste roke; da bo v EU tišina, ko je prišlo referendumsko jutro.

Želja proti dejstvom

Dejstvo je, da je Španija odstavila katalonsko vlado. Da je del vlade priprla ter da namerava pripreti vse člane, ki so podprli razglasitev neodvisnosti. Dejstvo je, da je uveljavil 155. člen ustave, ki jim omogoča, da naredijo karkoli, da bi zaščitili španske interese.

Na drugi strani želja po katalonski neodvisnosti ostaja, tako pravijo tudi ankete pred predčasnimi volitvami, ki napovedujejo zmago stranke za neodvisnost. Absurdni položaj, ki jasno kaže, da se zgodba katalonske neodvisnosti ne končuje. Ji pa daje dodatno legitimnost in prihodnost.

Prihodnost, ki jo morda velja izkoristiti, stopiti dva koraka nazaj in poskusiti rešiti izvirni greh katalonskih težav – španski ustavni okvir. Vendar to je stvar daljne prihodnosti.

Je pa katalonski boj v teh dneh pokazal nekaj, pred čimer si je povprečni Evropejec, zaljubljen v svoje pravice, zatiskal oči. Ideja, osnovana na idealu in podprta le z željami, potrebuje tudi realizacijo preko realpolitičnih državnikov, ki imajo dejstva na svoji strani.

Doniraj

3 KOMENTARJI

  1. Zadeva s Katalonijo je precej bolj zapletena kot je videti na prvi pogled. Prvo kot prvo: Katalonija je del Španske kraljevine že prek petsto let. V okviru te kraljevine uživa precejšnje samostojnosti in govoriti o tem kako jo centralna vlada zatira je čisti nesmisel.
    Se pa v Kataloniji že kakih dvajset let dogaja nekakšni kulturni boj. Po šolah praktično ne učijo več španščine in tudi v medijih je obramba katalonskih pravic in spodbujanje občutka zatiranosti na dnevnem redu. Nesposobne centralne vlade pa so vse to dopuščale in zdaj jim je vse skupaj razneslo v naročju.
    Pred nekaj leti so sami katalonci odstavili pokrajinskega predsednika zaradi korupcije. On je seveda trdil, da ga odstavljajo, ker se bori za samostojno Katalonijo… Od firm so zahtevali 3% “prostovolnjega prispevka” v poseben sklad za samostojno Katalonijo. Seveda pa nihče nima vpogleda v to za kaj se je ta denar porabil… Vladajočih elit v Kataloniji bolj skrbijo lastni interesi kot pa samostojnost. In takih cvetk je še cel kup.
    Dejstvo je, da določen delež kataloncev si resnično želi samostojnost. Dejstvo je, da so medijsko izredno dobro podprti. Dejstvo je tudi, da je veliko tudi teh, ki si ne želijo oditi iz Španije (ko je država prevzela nadzor Katalonije se je v Barceloni zbralo več kot milijon ljudi v podporo skupni državi). Vse bo odvisno od tega ali bodo španski politiki dovolj modri in bodo skrbno razdrli ves ta rompompom, prisluhnili upravičenim željam kataloncev ter vlekli primerne poteze, da se vode umirijo, da se loči zrno v pleve in skupno življenje prenesejo na višjo raven.
    Kakorkoli: dogajanje v Kataloniji me ne spominja na osamosvojitev ampak prej na Brexit.

  2. Če drži podatek, da se je le 2,8 milijona ljudi izreklo, da je njihov materni jezik katalonski in da so torej Katalonci, pomeni da so torej v manjšini, kajti Katalonija šteje čez 7 milijonov prebivalcev. Torej je večina prebivalstva že priseljenska in avtohtoni Katalonci so žal že zamudili vlak možne osamosvojitve! Večina prebivalstva torej ni več katalonska, oziroma je katalonska le po imenu pokrajine, v kateri živijo in ne mara osamosvojitve, ki torej ni več legitimna, legalna pa sploh nikoli ni bila. Podobno se je zgodilo na Kosovu, ki žal nikoli več ne bo srbsko, ampak albansko, čeprav je bilo zibelka srbskega naroda. Podobno se bo zgodilo v Sloveniji, kjer bo večna leva vlada forsirala priseljevanje, raznarodovanje in razkristjanjevanje. In nikoli se kaj takega ne bo zgodilo Japonski, ki priseljevanja noče in niti azila noče podeljevati (doslej so menda podelili azil le trem (3!!) osebam. Rajši pristanejo na zmanjševanje prebivalstva zaradi prenizke rodnosti, kot na mešanje in posledično raznarodovanje.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime