Hrvatom se bo vse povrnilo ali zakaj naša beseda na mednarodni sceni velja tako malo

Rok Čakš
11

Ob veličastni rokometni zmagi nad Hrvati je novinarski kolega Tomaž Kavčič zapisal, da smo Slovenci končno enkrat zmagali po velikem zaostanku, medtem ko je v mednarodnih političnih sporih največkrat tako, da prednost osmih golov zapravimo mi in na koncu potegnemo krajšo.

V mislih je sicer imel aktualne kregarije s Hrvati glede terana in arbitraže o meji, a dejansko je popraskal po površini globljega problema Slovenije v mednarodnih odnosih; zdi se namreč, da naša beseda velja bore malo, oziroma med partnerji nima prave teže.

Preden po stari navadi vzroke iščemo v naši majhnosti in domnevni hlapčevski mentaliteti (za katero psihologi pravijo, da je zgolj mit), se raje vprašajmo, ali težava vendarle ne prihaja od nas samih. Navsezadnje svoj odtis v evropski in svetovni politiki puščajo tudi nam primerljive ali celo manjše države, denimo evropski Švica in Luksembrurg ali svetovni Singapur in Hong Kong.

Resda po mednarodnem vplivu nismo bili nikoli svetovni hegemon, a vendarle se zdi, da smo v prvem desetletju naše samostojnosti šteli več kot danes.

O Sloveniji se je govorilo kot o najbolj urejeni in razviti med vsemi komunističnimi državami. Češki, Poljski, Hrvaški in ostalim smo veljali za svetel zgled v pristopnih pogajanjih za Evropsko unijo, kamor smo vstopili v prvem paketu postsocialističnih držav leta 2004, tri leta kasneje med vsemi novimi članicami prvi prevzeli skupno evropsko valuto in prvi predsedovali EU. Podobno velja tudi za pridružitev zvezi NATO.

Zahodni zavezniki so se na nas obračali v zvezi s konflikti na Balkanu, kjer smo v okviru evroatlantskega zavezništva v mirovnih misijah na Kosovem vseskozi igrali pomembno vlogo. Organizirali smo mednarodne obiske na najvišji ravni, na čelu z zgodovinskim prvim srečanjem Bush-Putin na Brdu leta 2001.

A v nekem trenutku se je pri naši mednarodni kredibilnosti in ugledu nekaj prelomilo. In vse kaže, da ima pri tem pomembno vlogo svetovna gospodarska kriza, oziroma naš (ne)odziv nanjo.

Do skupnih evropskih pravil smo se obnašali kot uporni pubertetnik, ki v dobronamernih nasvetih staršev vidi zgolj poskuse podjarmljanja in discipliniranja, za njihovim hrbtom pa počne vse drugo, kar jim obljublja v obraz.

Razpad sistema

Če smo za uspešen zaključek pridružitvenih pogajanj EU in monetarni uniji morali disciplinirano slediti zastavljenim kriterijem in ciljem, je ta disciplina po dosegu le-teh več kot očitno popustila.

Gospodarska kriza je pred nas postavila drugačne vrste izzive, pri čemer kot enakovreden partner s strani Evropske komisije prejemamo zgolj še »priporočila«, (ne)spoštovanja katerih ne diktirata korenček in palica.

Nekatere države so klice po prilagoditvi in reformah vzele zelo resno in se, nepopularnosti ukrepov navkljub, na krizo pripravile že, ko je še sploh ni bilo na obzorju (denimo Schröderjeva Nemčija).

Namesto zgledovanja po uspešnih in boljših pa smo Slovenci izgovore za reformno neodzivnost iskali pri nam primerljivo razpuščenih preračunljivcih.

Pri neizpolnjevanju zavez partnerstva v NATO smo se sklicevali na večino drugih držav, ki prav tako niso imele obrambnega proračuna na dveh odstotkih BDP. Na koncu smo pristali pri 0,9 odstotnem deležu ter pri bosi in nagi Slovenski vojski, ki nima niti za strelivo.

Krizo smo blažili z enormnim zadolževanjem ter se pri tem tolažili z našim »podpovprečnim javnim dolgom«. Preden smo se dobro zavedli, je ta znašal 84 % BDP, za obresti pa letno plačujemo 1,2 milijarde evrov.

Glede priporočil Evropske komisije po strukturnih reformah smo frizirali podatke in se izgovarjali, da jih je mogoče izvesti le postopoma. Na koncu jih seveda nikoli zares nismo, če odmislimo blagi korekciji pokojninskega sistema in trga dela v času druge Janševe vlade leta 2013.

Najstniške muhe

Pravzaprav smo se do skupnih evropskih pravil vseskozi obnašali kot uporni pubertetnik, ki v dobronamernih nasvetih staršev vidi zgolj poskuse podjarmljanja in discipliniranja, za njihovim hrbtom pa počne vse drugo, kar jim obljublja v obraz. Na koncu seveda v lastno škodo.

A seveda so nas evropski partnerji spregledali, kot starš vidi skozi pritajeni blef svojega otroka. V odnosu do Bruslja pravzaprav nikoli nismo zares prerasli spoznanja, da smo enakovredni del Unije in da je Unija del nas samih.

Raje smo prevzeli vlogo na videz podložnih, a v resnici goljufivih in hinavskih hlapcev, živečih pod strogim in odtujenim gospodarjem. Sami smo izbrali scenarij,  v katerem se zgodovinsko najbolje znajdemo, četudi nam je bil ponujen drug, za narod bolj spoštljiv, dostojen, enakopraven.

Ob vsem tem ne čudi, da smo z leti pred partnerji izgubili zaupanja vrednost in verodostojnost, zapravili svojih osem golov prednosti pred nekoč eksoti kot so Hrvaška, Češka in Madžarska, in da si iz leta v leto nabiramo vse večji rezultatski zaostanek.

Če bomo to tekmo še kdaj uspeli obrniti v svoj prid, je v prvi vrsti odvisno od pogleda v ogledalo in spoznanja, da te igre po principih in pravilih, ki jih zahteva, ne igramo zaradi mednarodnih tekmecev, bruseljskih sodnikov ali kogarkoli drugega, temveč zaradi nas samih.

Našim rokometašem je to resnico v betice vtepel predrzen in samozavesten Črnogorec. Ne bi škodilo, če bi jo še našim politikom.

11 KOMENTARJI

  1. “Če bomo to tekmo še kdaj uspeli obrniti v svoj prid, je v prvi vrsti odvisno od pogleda v ogledalo in spoznanja, da te igre po principih in pravilih, ki jih zahteva, ne igramo zaradi mednarodnih tekmecev, bruseljskih sodnikov ali kogarkoli drugega, temveč zaradi nas samih.”

    Težka bo. Vse bolj prodirajo socialistični vzorci na površje: kako razdeliti tisto, kar nimaš. Aja, saj bo mami dala.
    Ko poslušam (in berem na forumih), kako na problem gleda moja “baby boom” generacija, se zgroženo zavem, kako temeljito so jim oprali možgane. Posledice so vidne na vsakokratnih volitvah – uspeh doseže tisti, ki veliko obljublja. Ni pomembno, da obljube niso realne. Posledice so vidne tudi v vsakdanjem življenju. Vse dobrine in ugodnosti nam kar pripadajo, medtem ko so še naši dedi poznali pregovor, da se brez muje še čevelj ne obuje.
    Trudim se ostati optimist in verjeti v boljši jutri.

    • Ma NEHITE že opletat s socializmom, pri svetih treh kraljih, enkrat! Jaz sem socialistično vzgojen, da bolj ne bi mogel bit, pa se mi obrača ob tej miselnosti sodobnega življa, ki NIMA NOBENE ZVEZE S SOCIALIZMOM… Vse to, kar žigosate s socialistično miselnostjo je vse prej kot to. današnji čas je čas oportunizma; v komunizmu neuspešnih ljudi, ki so sovražili socializem, in vse kar je bilo, ker tedaj niso imeli šans/volje uspeti. Socializem ni grabljenje za svoje koristi, ampak obratno; za skupno dobro. Prostaško plenilstvo vsega (deljenje tistega česar nimaš) ni socialistična miselnost. Za socializem smo skrajno nezreli. Namesto, da bi ga mi uvajali v Evropo, ga bomo 100 let za Skandinavijo uvajali, ko bo že pase, kot zdaj uvajamo kapitalizem. Ne flancajte več s tem, da je današnje stanje stanje duha socializma. Še ko se je dežela imenovala “socialistična”, ni bila čisto zares, kaj šele sedaj.

  2. Vse napisano drži, manjka pa glavni vzrok:
    Povsod v zahodnem svetu, predvsem pa v EU so spoznali, da v Sloveniji, kljub veščemu blefiranju, ni demokracije, ampak absolutna oblast ljudi iz prejšnjega komunističnega režima, ki se poslužujejo vseh možnih zvijač, da se le ne bi nič spremenilo. Sprva je bilo to prikrito in zamaskirano ob vstopanju v EU, NATO in euro zono, zdaj pa je vsem jasno, da je Slovenija edina mala komunistična enklava v EU. Zato tudi nimamo nobenih prijateljev, nobenih podpornikov, nobene skupine držav, v katero bi se vključili in skupaj delovali. Višegrajci nas nočejo, s komunizmom nočejo imeti več opravka. S Hrvaško izgubimo sleherni spor, delno zaradi opisanega, delno zaradi nesposobne diplomacije, izbrane po komunistični negativni selekciji. Izgubili bomo seveda tudi arbitražo o meji, ker režim noče izstopiti in začeti nova pogajanja ter tako ohraniti status quo, do rešitve čez nekaj let ali desetletij. Najlaže bi bilo izstopiti zdaj, ker je Hrvaška že večkrat vsemu svetu oznanila, da arbitraže ne bo upoštevala in tako ohraniti vsa sporna vprašanja odprta. Tako bi ohranili dobre odnose s Hrvaško, ki se bodo po razglašeni sodbi gotovo za desetletja poslabšali. Hrvaška bo namreč tiho sprejela tisto, kar bo dodeljeno njej in zahtevala in si prisvojila tisto, kar bo dodeljeno Sloveniji. In spet bo Slovenija letA 2017 zaradi komunističnega režima izgubila del ozemlja, kot ga je izgubljala po drugi svetovni vojni.

    • Za vse je kriv komunizem… Ali pa kar bivši predsednik sam. Ko nam to prav pride reči, sicer pa…
      …Slovenije ne vodi (in je NI vodil) predsednik, ali en sam politik ” ampak absolutna oblast ljudi iz prejšnjega komunističnega režima, ki se poslužujejo vseh možnih zvijač, da se le ne bi nič spremenilo.” To pa so državljani, rojeni v prejšnjem režimu. Ali imajo oprane glave ali pa jim samo godi to stanje zaradi lastnih interesov, pa naj vsak presodi sam. Iz zgornjega komentarje je moč razbrati samo to, da je “sarkazem” med temi, ko odločno išče krivdo v prav vsem mogočem, samo v sebi ne. Naša politika je zgolj naše zrcalo in nič več. Amen.

  3. Dodajam k svojemu komentarju:
    Vsak kmet ve, da krava pri gobcu molze. Naši profesorji in drugi učeni kmetje na oblasti pa samo gledajo, kako bi od krave (=gospodarstva) čim več mleka dobili, ne da bi ji kakšen priboljšek privoščili. In ko so nas kmetje iz Bruslja malo bolj grobo opozorili, da nam bo na ta način krava crknila, smo gor poslali našo narodno junakinjo Alenčico, da je pomirila strasti. Nališpala se je kot svoje čase svetopisemska Judita in premagala hudobnega zmaja (stroge ukrepe po sistemu “trojka”), za kar jim bodo pastirčki na sončni strani Alp večno hvaležni. Razen nergačev moje sorte, seveda.

  4. O Hrvatih nisem vedel nič, samo to je bilo jasno, da je teta poročila Varaždinca; oba sta že na oni strani in Bog jima obilno plačaj, dovolj sta se namatrala že tukaj.
    Imel sem 4-5 let, ko semposlušal in nisem razumel:”Nema tata do Hrvata”.
    1960 sem bil z teto “na morju” v Novigradu.Vmes je bil še en drug jezik in teta je govorila:”Slišiš?to sop pa Hrvatje…!” Ok.
    Ampak, v glavnem so tam,v Novigradu, govorili še Slovensko…1960!
    Potem, meja na Mirni – sevda v obeh osnovnih šolah, ki sem ju obiskoval, sta imeli vsaj 2×2,5 m velik gipsast reliefni zemljevid in spominjam se kako smo s prstom šli po meji in jasno je bilo, kako je rdeča vijuga sredi Istre krenila strmo navzdol do reke Mirne.rekli smo Savudrija, Novigrad je Slovenija. Bilo je 1961 in še leta zatem seveda.

    Potem smo imeli Slovenske železnice-so vozile po Istri in v Puli je bilo letališče Ljubljana-Pula , tako normalno in samoumevno, da je tam veliko Slovenije….

    V redu. UTRINKI.Lepo nostalgično.
    Dandanes pa trda, nesramna dejstva.
    ŽREJO NAM MEJE, PIJEJO NAM TERAN IN LAŽEJO KOT SVINJE, KRADEJO ISTRSKEGA OVČARJA, MORDA BODO ŠE LIPICANCA, KRADEJO, KRADEJO, KRADEJO v mislih in dejanjih.ŽALOSTNO. Tudi Cerkev jim kruljavo služi! Vsakič , ko se kaj razbohoti, so nacionalisti, da kar gorijo,

    Najbolj pa me je žgalo takoj po vojni, ko sem potoval čez meje na Hrvaško.
    Tam so se bleščale velike table, še zdaj se! DOBRODOŠLI in poleg državna zastavica. V glavnih EU jezikih
    SLOVENSKEGA DOBRODOŠLI s slovensko zastavico še zdaj ni nikjer !

    PESJANSKO, PONIGLAVO, POKVARJENO, POŽRTNO. NEKULTURE, NEKRŠČANSKOST.

    Seveda razumem:”Nema tata dio Hrvata!”
    Ja, dragi avtor, vse bodo dobili nazaj, požeruhi nenažrtni.

    • Neverjetno, s kako lahkoto uspejo politiki in mediji zmanipulirat ovce. Birokratsko nadarjeni Avstrijci so izvajali skrbno štetje prebivalstva, tudi po narodnosti, in so na podlagi tega izdelali več etnografskih zemljevidov Avstrijskega oziroma pozneje Avstro-Ogrskega cesarstva. Na teh zemljevidih se vidi, da je etnična meja med Slovenijo in Hrvaško že takrat potakala po Dragonji, tako, da nas Hrvatje niso nič pokradli, prej smo mi njim ukradli Lendavo in Belo krajino. Tukaj je povezava do enega takega zemljevida: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/b/be/Ethnographic_map_of_austrian_monarchy_czoernig_1855.jpg

      In še avtorju kolumne: morda nas v tujini ne upoštevajo preprosto zato, ker nimamo prav? Narcisoidni in vase zagledani slovenček verjetno na to še nikoli ni pomislil.

  5. One-trick pony
    Poglej si še Koblerjev zemljevid

    Naravna zaščita Mure in Drave je bila vedno meja našega ljudstva.Logično.
    Preberi kdaj smo to izgubili v kraljevini Juge,ko so uvedli Savsko in Dravsko banovino.takrat so nekaj vasi vrnili nam,po pritožbah kralju.nekaj slovenskih vasi so pa hrvati poklali ali izgnali.
    Tvoj zemljevid pa doma preštudiram.
    Tudi moj dedek je govoril Hrvatu ne obrni hrbta ker boš dobil nož vanj.v moji krvi je tudi nekj hrvaške…ali je bila tam slovenska dežela tedaj?

  6. O Kozlerjevih zemljovidih slovenske dežele in pokrajin, katere je izdelal in na svitlo dal Peter Kozler si lahko ustvarite zanimivo vedenje v knjigi Dimitrija Kebeta in Andreja Šiška o njem in o zemljevidih, ki jo je izdala založba Amalieti/Amalieti 2013 v zbirki Razgaljanje zamolčane zgodovine Slovencev. Knjiga opozarja, kako so ponarejali Kozlerjeve zemljevide in, da je nanje nekdo vrisoval mejo na Dragonji. Zelo koristno branje, ki naorko prikazue, kako so nam z vseh strani odvzemali ozemlje, na katerem so živeli slovensko govoreči prebivalci, i pa so pripadali različnim deželam v okviru Avstro-Ogrske.
    Slovenci.

  7. Popravek: Zelo koristno branje, ki nazorno prikazuje, kako so nam z vseh strani odvzemali ozemje, na katerem so živeli
    slovensko govoreči prebivalci, ki pa so pripadali različnim deželam v okviru Avstro-Ogrske.
    P.S.: S pravilno nameščeno slovensko narodno zastavo-tribarvnico ali/in zastavo Slovenije lahko 8. februarja pokažete, kje Slovenci praznujemo Prešernov dan, slovenski kulturni praznik Tudi v Italiji, v Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem in seveda povsod po svetu, kjer živijo naši rojaki.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime