Hrvati v finalu svetovnega nogometnega prvenstva, Slovenci pa doma. Kje je razlika?

POSLUŠAJ ČLANEK
Na Hrvaškem se je čas ustavil, norenje po ulicah in proslavljanje zmage v polfinalu SP v Rusiji se je zavleklo do zgornjih jutranjih ur.

Hrvaška žanje simpatije po vsem svetu, saj ni bila v ožjem krogu favoritov za finale, obenem pa gre za majhen narod; jih je zgolj dobre 4 milijone, dvakrat več kot Slovencev.

A nogometno so veliki; v ekipi imajo nosilce igre najboljših svetovnih klubov, na rezervni klopi sedijo igralci Reala iz Madrida, milanskega Interja in Milana, Fiorentine, Bayerja iz Leverkusna itd.  

Dejstvo je, da bi bili številni hrvaški rezervni nogometaši v slovenski reprezentanci nosilci igre. Na mestu je vprašanje, kako Hrvaški uspe ustvariti takšno kvaliteto in kvantiteto nogometnega kadra, ki ima, pravilno zložen in voden, za posledico izvenserijski rezultat, kot je uvrstitev v finale svetovnega prvenstva v najbolj konkurenčnem športu na svetu. 

Na podlagi analize, ki smo jo opravili, se zdi, da je Hrvaška glede na Slovenijo preskok naredila predvsem pri pravilni vzgoji in nato prodaji svojih nogometašev v najboljše evropske lige, ki se kot mladi v članski ekipi zgradijo v dveh ali treh najboljših domačih klubih. 

V Sloveniji pa mladi talenti v tujino pogosto odhajajo še iz mlajših selekcij, kjer se potem v ostri konkurenci izgubijo. Obenem pa se jih zelo malo afirmira tudi preko članskih ekip vodilnih slovenskih prvoligašev.

Večino svetovnih in slovenskih navdušencev pri hrvaški reperzentanci najbolj navdušuje zvezdniški dvojec na sredini igrišča: Luka Modrić - Ivan Rakitić. A poleg zvezdnika Barcelone in Real Madrida je naša južna soseda uspela narediti pravo generacijo zelo uspešnih posameznikov, ki igrajo v močnih evropskih klubih.

16 od 20 hrvaških nogometašev v petih najboljših svetovnih ligah


V tokratni postavi le dva hrvaška nogometaša igrata v domači ligi, vsi ostali so že v tujini. Štirje prihajajo iz treh najboljših španskih klubov, štirje so v nemških klubih, šest jih je v italijanskih in eden na Otoku pri Liverpoolu.

Hrvaška reperzentanca ima torej kar 16 od 20 nogometašev v petih najboljših ligah na svetu.



Zanimivo pa je tudi, da je točno polovica reprezentantov rojena po letu 1990, kar pomeni, da Hrvati zelo dobro delajo tudi z mladimi igralci.

Hrvaška vs Slovenija


Hrvaška ima registriranih 118.316 nogometašev in 1.732 registriranih klubov ob 4.17 milijona prebivalcev. Na drugi strani ima Slovenija 1.392 nogometnih ekip in 46.733 nogometašev na 2.06 milijona prebivalcev.

V razmerju do števila prebivalcev ima torej Hrvaška nekoliko več registriranih nogometašev kot Slovenija, a razlika ni bistvena.

Hrvaška in slovenska liga sta po kvaliteti bližje kot po mednarodnem statusu, ki ga uživata. Na Hrvaškem po uspehih izstopa Dinamo Zagreb, ki je (za slovenske razmere) z visokimi denarnimi vložki večkrat prišel v Ligo prvakov in na splošno imel nekaj evropskih uspehov.

Na drugi strani je NK Maribor v zadnjem času tudi poskrbel za veliko slovenskih uspehov v mednarodnih tekmovanjih in tako razliko med slovenskimi in hrvaškimi klubi primerno zmanjšal.

V denarju: Dinamo Zagreb : NK Maribor 3:1


Večje razlike nastanejo pri denarju, ki jih imajo na voljo najboljši klubi iz obeh lig. Proračun NK Dinaomo Zagreb znaša okrog 30 milijonov evrov, kar je približno trikrat več od tega, kar ima na voljo NK Maribor. Oba kluba večino prihodkov ustvarita z igranjem v evropskih tekmovanjih in prodajo igralcev. Tako pri prvem kot pri drugem je Dinamo uspešnejši.

Primerjava vrednosti igralcev članskih ekip dveh najboljših slovenskih in hrvaških klubov po oceni spletnega portala Transfermarkt kaže na nove razlike.

Postava slovenskega podprvaka NK Maribor je po oceni spletnega portala Transfermarkt vredna 12,3 milijona evrov, Olimpije pa 8,4 milijona evrov. Medtem ista stran ekipo Hajduka ocenjuje na 26,4 milijona evrov, Dinama pa kar na 53,7 milijona evrov.

Razlika je skorajda 60 milijonov evrov.

Med Mariborom in Dinamom v 10 letih 110 milijonov evrov razlike


Zakaj so torej hrvaški nogometni klubi od slovenskih finančno toliko močnejši, ko pa to ne velja za razmerje med državama?

Znano je, da je v naši južni sosedi precej več posluha za nogomet in da je zato tudi sponzorskega denarja precej več. Na drugi strani imata največja kluba na Hrvaškem precej večje stadione, večje število letnih kart in boljši obisk.

A največja razlika se kaže predvsem pri vzgoji igralcev in nato njihovi prodaji na evropski trg. Za primer vzemimo obdobje zadnjih desetih let, torej od sezone 2008/2009 do danes.

Hajduk je od sezone 2008/2009 do sezone 2018/2019 imel 60,7 milijona evrov dobička od prodaje, Dinamo pa v enakem obdobju kar 130,4 milijona evrov dobička.

Na drugi strani sta Olimpija in Maribor prava siromaka. Maribor je od sezone 2008/2009 zaslužil 18,9 milijona evrov, Olimpija pa v treh sezonah manj le 11,7 milijona evrov.

Naši talenti odhajajo prej, ali pa se pri članih ne zgradijo:
Hrvaški nogometni talenti se praviloma najprej uveljavijo v domači nogometni sredini in nato kot mlajši člani odidejo v tujino, medtem ko nadarjeni slovenski nogometaši pogosto odidejo še pred afirmacijo pri članih, v tujini pa se ponavadi izgubijo.

Za razliko od Dinama pa NK Maribor kljub vsem uspehom v zadnjih letih v članki ekipi ni uveljavil slovenskega igralca za (višji) evropski nivo

Slovenci po pravilu brez prodaj v 5 top lig, Hrvati tja prodajajo ogromno


Razlika med najboljšimi hrvaškimi in slovenskimi klubi torej nastaja pri pristopu k uveljavljanju mladih talentov v članskih ekipah, skrbi za njihov napredek in prodaji na tuje.

Od sezone 2012/2013 do danes, torej v zadnjih 6. sezonah je naprimer Dinamo Zagreb v tujino prodal 14 velikih hrvaških talentov, in to praviloma po tem, ko so se uveljavili v domači članski ekipi.

Od tega jih je sedaj polovica v zelo vidnih reprezentančnih vlogah: Marcelo Brozović, Šime Vrsajko, Matteo Kovačić, Domagoj Vida, Andrej Kramarić, Milan Badelj, in Marko Pjaca. Še pred tem je Dinamo ustvaril druge reprezentante, tudi sedanjega kapetana Luko Modrića, katerega matični klub je sicer Zadar.

Tudi ostalih 7 igralcev, ki jih je Dinamo v zadnjih šestih letih prodal in niso reprezentanti, igra v petih najboljših evropskih lilgah.

Obenem je Hajduk v zadnjih šestih sezonah v pet najboljših lig prodal šesterico igralcev, ki jih sicer še ni v reprezentanci, a bodo v naslednjih generacijah zagotovo imeli vidne vloge. Zapomnite si imena kot so: Vlašić, Simić, Milić, Balić, Pašalić in Radošević.

Na drugi strani NK Mariboru in NK Olimpiji pri prodajah v TOP 5 evropskih lig še zdaleč ne gre tako dobro.

Ljubljančani so v obdobju šestih let zmogli le eno prodajo v top 5 lig s tem, ko je Miha Zajc prestopil v Empoli. Rok Vodišek pa jim je po koncu minule sezone brez odškodnine pobegnil v Genovo. Omeniti je treba še prestop Jana Oblaka v Atletico Madrid, ki pa se je zgodil pred obdobjem, ki smo ga vzeli pod drobnogled (Škofja Loka - Olimpija - Benfica - Atletico Madrid) .

V Mariboru so ravno tako v 5 top lig prodajali precej malo. Omeniti je potrebno prestop najstnika Žana Celarja v Romo, ter Roberta Beriča, ki je bil sicer prodan v Salzburg in nato preko tega avstrijskega kluba prišel v francoski Saint Etienne. V sezoni 2010/11 pa je potrebno omeniti še prestop Siniše Andželkovića in Josipa Iličića v italijanskega prvoligaša Palerma.

V naslednjem članku primerjav slovenskega in hrvaškega nogometa se bomo posvetili predvsem temu, kako uspešni so nogometaši obeh držav v tujini.

S pomočjo priznanega slovenskega strokovnjaka, bomo poskušali še bolj osvetliti razlike med izgradnjo nogometnih talentov na Hrvaškem in v Sloveniji.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike