Hrvaški Globus Milana Kučana obtožuje kolaboracije s Srbi na račun Hrvaške

V podnaslovu v reviji sporočajo, da je tradicija slovenske protihrvaške politike dolga – od »popa Korošca« preko Kardelja do Kučana, ki je leta 1991 sklenil pakt s Slobodanom Miloševićem. Takrat naj bi mu rekel: “Če Srbija pusti oditi Slovenijo iz Jugoslavije, bo Slovenija Srbiji priznala pravico, da napade Hrvaško.”

Ne glede na to, ali se je pakt med Miloševićem in Kučanom zares zgodil, pa članek deluje kot propagandna vojna proti Sloveniji, ki jo je treba razumeti v luči arbitražnega spora. Avtorica denimo pozablja, da Hrvaška leta 1991 ni naredila ničesar, da ustavi prodirajoče tankovske enote JLA po avtocesti iz njenega ozemlja v napad na Slovenijo.  

Glavni članek je napisala redna profesorica na zagrebški Fakulteti za politične vede, Mirjana Kasapović. Osrednja nit njenega pisanja so obtožbe na račun slovenske “kroatofobije”, torej protihrvaške politike, pri kateri naj bi Slovenci zgodovinsko paktirali s Srbi.

V ospredje postavlja nekdanjega predsednika predsedstva SR Slovenije Milana Kučana, ki naj bi s srbskim predsednikom Slobodanom Miločevićem v najbolj občutljivem času razpadanja Jugoslavije sklenil pakt proti hrvaški. Zgodba ni nova, saj so o tem hrvaški mediji na podlagi arhivskih dokumentov podrobno pisali že pred leti.

Kasapovićeva članek začenja s kritiko ravnanj zahodnih diplomatov in politikov v tistem času. Nato spregovori o takratnem predsedniku ZKS Milanu Kučanu, ki ga ima za “najmočnejšega in najpriljubljenejšega slovenskega politika v času poznega jugoslovanskega socializma, ki je imel mnogo simpatizerjev tudi v Hrvaški.”

Če Srbija pusti Slovenijo, lahko dela kar hoče

Novinarka poroča, da naj bi se takratno slovensko politično vodstvo, ki ga je vodil Kučan, in srbsko politično vodstvo pod vodstvom Miloševića, sestalo 24. januarja 1991 v Beogradu. Na tem sestanku naj bi nato sklenili pakt: “Srbija bo pustila Slovenijo, da svobodno odide iz Jugoslavije, Slovenija pa je v zameno izrazila razumevanje za “interes srbskega naroda živeti v eni državi”.

Profesorica v slednjem vidi priznanje pravice Miloševiću, da s silo spremeni republiške meje ter dele Hrvaške in BiH, kjer so živeli Srbi, pripoji k Veliki Srbiji.

Pakt Kučan-Milošević le nadaljevanje protihrvaške politike Slovencev

Kasapovićeva “pakt Kučan-Milošević” potegne v zgodbo domnevne tradicije protihrvaške politike s strani slovenskih politikov v obeh nekdanjih jugoslovanskih državah: od Antona Korošca in njegove Slovenske ljudske stranke, ki je po avtoričinem pisanju sodelovala v velikosrbskih vladah Kraljevine Jugoslavije v času, ko se je na hrvaške poslance, ki so se zavzemali za federalizem, streljalo v beograjski Skupščini. Pa do glavnega ideologa jugoslovanskega socializma, Edvarda Kardelja, ki se je zelo resno angažiral pri zadušitvi Hrvaške pomladi leta 1971, v kateri se je glavna struja zavzemala za določeno konfederaliziranje federacije …

Agresija na Slovenijo pred agresijo na Hrvaško

Zanimivo je, da avtorica pri napadih na takratno slovensko vodstvo povsem pozabi na dejstvo, da se je leta 1991 agresija zgodila najprej na Slovenijo. In kljub podpisanem sporazumu med Slovenijo in Hrvaško o skupni obrambi v primeru intervencije JLA v katerikoli od teh držav, je “prijateljska” Hrvaška na čelu s Franjem Tuđmanom Sloveniji odrekla pomoč in neovirano spustila s svojega ozemlja tanke JLA v napad na Slovenijo.

Franjo Tuđman je verjetno po tem, ko se je na sestanku v Karađorđevu marca 1991 s predsednikom Srbije Slobodanom Miloševićem pogovarjal o razdelitvi BIH, ocenil, da se kaj takega Hrvaški ne more zgoditi.