Embed from Getty Images
Medtem, ko smo se v Sloveniji s sestavo nove vlade in vladne koalicije izognili predčasnim volitvam, se je naša južna soseda Hrvaška, kljub še vedno nevarni pandemiji korona virusa COVID-19 odločila za predčasne volitve. Plenkovićeva vlada se je za predčasne volitve odločila zato, da bi se izognila rednim saborskim volitvam, ki so bile načrtovane jeseni letos, s čimer bi se izognila potencialnemu drugemu valu korona virusa. Poleg tega je vladajoča Hrvaška demokratska zveza (HDZ) verjetno želela izkoristiti javno podporo, ki jo je tako kot večina evropskih vlad pridobila med epidemijo koronavirusa.
Kljub tej želji Plenkovićeve vlade se je zdravstvena situacija v začetku junija hitro spremenila. Sedaj je že jasno, da je drugi val prišel na Hrvaško prej, kot je bilo napovedano. Trenutno nove okužbe na Hrvaškem hitro naraščajo in verjetno je, da bodo volitve zdravstveno situacijo le poslabšale, tako kot se je zgodilo npr. v Srbiji.
Nespretnost vlade pri obravnavi virusa je ena od ključnih točk kampanje opozicijske Social-demokratske stranke Hrvaške (SPD), ki poleg tega Plenkoviću očita tudi korupcijo. S tem se strinja tudi novi obraz hrvaške politike Miroslav Škoro, ki se je politično prvič izkazal na lanskih hrvaških predsedniških volitvah. Ankete mu kažejo ravno dovolj sedežev v Saboru, da bo imel ključno vlogo pri oblikovanju naslednje vladajoče koalicije. Poleg notranjih političnih tem so hrvaške volitve tudi pomembne za odnose s Slovenijo, saj ima Hrvaška pomembno vlogo pri zaustavljanju migracij in pri reševanju mejnega spora.
Miroslav Škoro, le novi obraz ali izraz nezadovoljstva na hrvaški desnici?
Ko s slovenske perspektive gledamo na hrvaško volilno kampanjo, se nam zdi Škoro podoben novim obrazom naše politike, saj se je prikazal na političnem prizorišču le nekaj tednov pred zadnjimi predsedniškimi volitvami. Škoro je tako kot Šarec prišel na državni politični oder s svojo kandidaturo na predsedniških volitvah. Sicer si ni priboril drugega kroga, a je dobil dovolj glasov, da je njegov bojkot vplival na izid drugega kroga. Brez njegove podpore je prejšnja predsednica Kolinda Grabar-Kitarovič volitve izgubila, kar je omogočilo Zoranu Milanoviću iz stranke Socialnih demokratov (SDP) da je zasedel pomembno mesto predsednika republike. Nekateri hrvaški politični analitki mislijo, da je ta dogodek že pokazal prave barve Škora.
Prepričljiva zmaga HDZ in morebitna koalicija s Škorom bi pomenila nadaljevanje politike ustavljanja migrantov, a bo hkrati zelo verjetno pomenila nadaljevanje hrvaškega negiranja arbitražne sodbe.
V zvezi s tem je pomembno vedeti, da je Škoro uspešno organiziral svojo predvolilno koalicijo različnih desnih in skrajno-desnih strank, ki bo zelo verjetno ciljala na tradicionalne volivce HDZ. Ankete mu kažejo zmago v Medžimurju in v Hercegovini, kjer so volilci običajno lojalni HDZ. Škoro je bosanske Hrvate navdušil z obljubo o podpori ustanovitve hrvaške federalne enote znotraj Bosne in Herzegovine, ki pa jo bo težko uresničil.
Glede možnosti o prihodnji koaliciji je Škoro v predvolilni kampanji izrazil pripravljenost sodelovanja z obema strankama, čeprav je bil do obeh kritičen. SDP je sicer zavrnila možnost koalicije s Škorom, kar ga precej moti, saj je verjetno, da bodo po volitvah, če bodo hoteli voditi vlado, hitro spremenili mnenje. Glavne Škorove kritike na račun HDZ pa se nanašajo na predsednika stranke in vlade Andreja Plenkovića, ki ga je Škoro označil kot arogantnega. Po neuradnih informacijah naj bi ena od teh dveh velikih strank Škoru in njegovi koaliciji že obljubila nekatere položaje v prihodnji vladi. Škoro je v predvolilni kampanji izjavil, da bi njegova koalicija v prihodnji vladi rada prevzela tri ministrstva: ministrstvo za kmetijstvo, ministrstvo za notranje zadeve in ministrstvo za kulturo.
Tako zmaga HDZ kot zmaga SPD bi imeli dobre in slabe posledice na Slovenijo
Čeprav hrvaški mediji veliko govorijo o Škoru, njegovi stranki in podpornikih, pa ne smemo pozabiti, da bo prihodnjo hrvaško vlado ne glede na izid volitev vodila ena od obeh vodilnih strank HDZ ali SDP in ne kakšna tretja stranka. Če pustimo hrvaško notranje politično dogajanje ob strani in se osredotočimo izključno na zunanje političen pomen hrvaških volitev na Slovenijo, lahko vidimo, da ne glede na to, kakšna vlada bo vladala Hrvaški, bo slovenska vlada morala z njo gojiti dobre odnose.
Prepričljiva zmaga HDZ in morebitna koalicija s Škorom bi pomenila nadaljevanje politike ustavljanja migrantov, a bo hkrati zelo verjetno pomenila nadaljevanje hrvaškega negiranja arbitražne sodbe. Po drugi strani bi zmaga SDP mogoče omogočila začetek razprave o reševanju mejnega vprašanja, saj so bile njene prejšnje vlade bolj naklonjene arbitraži, poleg tega pa je sedanji predsednik republike Milanović ob izvolitvi nakazal pripravljenost k iskanju rešitve mejnega vprašanja. A kako bo to pomagalo našim odnosom, ko pa bo vlada pod vodstvom SDP najverjetneje manj natančna v pri nadzoru migracij?
V obeh primerih se bo torej slovenska vlada prisiljena soočiti s starimi izzivi. Kljub temu pa prihod hrvaškega nacionalista Škora v vlado ne bo problematiziral samo odnosov med Slovenijo in Hrvaško, ampak tudi odnose med Hrvaško in njenimi južnimi sosedami.
Glede ARBITRAŽE, se do Slovenije enako obnašajo Levi in Desni HRVATJE.
Sloveniji je zapravila celovitost Piranskega zaliva – SLOVENSKA Levica, skupaj z zunanjim ministrom Karlom Erjavcem in Danilom Turkom, ki so postavili za zastopstvo Slovenije – ŠKODLJIVEGA ARBITRA – Sekolca, pa še Erjavec je sam sebe in Slovenijo IZDAL, kar po ekranu RTV, ki je zagotavljal, da ve, da BOMO ZMAGALI. S temi IZJAVAMI, nam je zapravil dostop na ODPRTO morje.
Lahko mu rečemo kar IZDAJALEC.
Če imaš Erjavca, ki je delal več za Hrvate, kot za Slovence, je žalostno.
Kdo bo plačal “njegov zapitek” ? RTV sedaj blati Logarja, Erjavcu, ki je res delal škodo Sloveniji, pa je LJUBLJANSKA RTV zelo pomagala. Če ga RTV ne bi vabila pred Ekran, ne bi imel prilike povedati, da je o izidu ARBITRAŽE obveščen.
Tudi tu je grešila RTV.
Pokasirali IZGUBO teritorija in izgubo DENARJA, pa smo mi Slovenci.
bravo Hrvati in srečno ! na hrvaškem ni odprte politike vrat za priseljence
Trenutni rezultati kažejo, da Škoro ni zmagovalec volitev. HDZ je namreč slavil presenetljivo prepričljivo in lahko vlado sestavi tudi brez Škora – s tem pa je Škoro ostal brez glavnega vzvoda moči, ki se ga je nadejal.
Vsemu navkljub moram komentirati naslov kolumne.
Zgodilo se je, da HDZ ne potrebije Škora, SDP pa še manj.
Včasih mi vaški brihtneži uganemo več kot poznavalci politike.
Tu se kot zelo umestno zastavlja vprašanje, ali je hrvaško vztrajanje pri zavračanju arbitražne razsodbe res nekaj hudo slabega in negativnega. Takšno stališče v Sloveniji namreč zastopajo predvsem Kučanist, kot vemo, pa Janša ni bil podobnega mnenja. Ob tem velja izpostaviti še dejstvo, da je bil prav pod Janšo – in na Hrvaškem pod takratnim HDZjevim vodstvom, dogovor o meji pravzaprav že skorajda dosežen. S tem kapitalom lahko Janša prvič v zgodovini samostojne Slovenije doseže sprejemljiv dogovor s Hrvati, najbrž zelo blizu dogovoru Račan-Drnovšek, ki je za Janšo ugodnejši od arbitražne razsodbe. Hrvati pa dogovor že itak dolgo ponujajo potem, ko so od arbitražne razsodbe odstopili, in tako po tihem se zdi, da bi prav tako sprejeli verzijo Račan-Drnovška ali nemara celo skupen kondnimij s Slovenijo. Saj pravim: dobro je, da sta v Slo in Cro na oblasti sorodni in prijateljski opciji, ki se lahko edini dogovorita, ker obe težita k novemu dogovoru. Upajmo, da Corona teh vprašanj ne bo potisnila v ozadje, da bi zamudili tako enkratno in zgodivinsko priložnost za dokončni dogovor.
Simptomatično oz. pomenljivo je, da je smrtonosna in časovno neomejena pandemija koronavirusa kar v dveh državah, naslednicah nekdanje SFRJ, povzročila, da sta z večinsko voljo aktivnega volilnega telesa demokratično ponovno večinsko osvojila zakonodajno in izvršilno vejo oblasti oba prepoznavna in vedno bolj karizmatična politična voditelja ter njuni vodilni politični stranki: Srbi so parlamentarno premoč in oblast zaupali tudi za naprej stranki Aleksandra Vučića, Hrvati pa stranki Andreja Plenkovića.
V obeh primerih so volivci pokazali privrženost tistim evropsko usmerjenim organiziranim političnim silam, ki so jih kolikor toliko varno in uspešno vodile skozi nepričakovane labirinte smrtonosne pandemije ter dejavno poskrbele za lajšanje šokantnih gospodarskih, socialnih, zdravstvenih in varnostnih posledic nepričakovane zdravstvene in družbene ujme.
Aktivni del volilnega telesa v Srbiji in na Hrvaškem se je nedvoumno opredelil za preverjene evropsko usmerjene vladne politike, njihova sprotna in ažurna proti-krizna dejanja in otipljive ukrepe ter očitno ni nasedel slabo utemeljenim in zgolj papirnato bombastičnim populističnim kritikam, podtikanjem in celo sovražnim zmerjanjem s strani neenotne ter kratkovidno egoistične opozicije, ki ni ponudila nikakršnega resnega, tehtnega, obvezujočega in otipljivega alternativnega programa za uspešnejši in bolj blagodejni boj državne administracije proti pandemiji in vsem njenim pogubnim posledicam.
Ali se bodo na osnovi pomenljivih političnih procesov v naši soseščini skušali česa naučiti tudi prvaki naših političnih strank, njihovi “spin doktorji” ter uredniki in dreserji medijske “četrte veje oblasti”, bomo lahko opazovali v pripravah na populistično napovedane oz. zahtevane predčasne, ali nenapovedane redne parlamentarne volitve v RS?