Hrvaška v schengnu: zakaj se Hrvati bojijo, da bo Slovenija povlekla “potezo sramote”

Vir foto: Kozjansko.info

Od 27 držav članic EU jih 22 sodeluje v schengenskem območju. Od petih članic EU, ki niso del schengenskega območja, se morajo štiri – Bolgarija, Hrvaška, Ciper in Romunija – pravno obvezno pridružiti temu območju v prihodnosti; Irska je še vedno izključena in izvaja lastno vizumsko politiko.

Notranji ministri EU so, pod predsedovanjem Slovenije, 9. decembra lani v Bruslju sklenili, da je Hrvaška pripravljena na vstop v schengen. Sprejetje sklepov o tem je nujen korak na poti do končne odločitve o novi širitvi schengenskega prostora.

Slovenska podpora temu je bila do nedavnega jasna. A hrvaški politiki in mediji imajo občutek, da se je z novo vlado vse spremenilo.

Hrvaški vstop v Schengen ena izmed izpolnjenih prioritet slovenskega predsedovanja Svetu EU

“Notranji ministri so sklenili, da je Hrvaška izpolnila pogoje, potrebne za izvajanje vseh delov schengenskega zakonika,” je 9. decembra lani po Twitterju sporočilo slovensko predsedstvo.

Aleš Hojs, ki je kot predsedujoči tej sestavi Sveta EU vodil zasedanje, je nato na novinarski konferenci izpostavil, da so ministri ugotovili pripravljenost Hrvaške na vstop v schengensko območje. S to soglasno podporo je po njegovih besedah uspelo nekaj, kar se je pred začetkom slovenskega predsedovanja zdelo morda nemogoče.

Tudi evropska komisarka za notranje zadeve Ylva Johansson je po zasedanju izpostavila, da je soglasno sprejetje sklepov o pripravljenosti Hrvaške na vstop v schengen resnično velik dosežek. Evropska komisija je oceno, da Hrvaška izpolnjuje pogoje za vstop v schengensko območje, sicer sprejela oktobra 2019.

Minister za notranje zadeve Aleš Hojs se je letos januarja v Zagrebu sešel s hrvaškim kolegom Davorjem Božinovićem in mu zagotovil, da Slovenija podpira Hrvaško članstvo v schengenu ne glede na odprt mejni spor med državama.

Ponosen sem na to soglasno odločitev Sveta na zadnjem rednem srečanju notranjih ministrov EU-ja med našim predsedovanjem. To je prvi formalni korak v smeri končne odločitve Sveta o širitvi schengenskega območja, kar je po moji oceni eden glavnih dosežkov predsedovanja,” je v izjavi po koncu srečanja takrat dejal minister Hojs.

Nova vlada, nova politika

Kandidatka za ministrico za zunanje in evropske zadeve, Tanja Fajon, je na novinarski konferenci 13. maja letos govorila tudi o pridružitvi Hrvaške schengnu. Že v preteklosti je poudarila, da je le-ta odvisen od reševanja vprašanja arbitraže, zdaj pa je to še enkrat ponovila in v sosednji Hrvaški povzročila vznemirjenje. Tanja Fajon, še kot poslanka evropskega parlamenta, je lani dejala, da Hrvaška ni pripravljena na schengen.

Bodoči slovenski premier Robert Golob je dejal, da bo vztrajal pri spoštovanju sklepov arbitražnega postopka o meji, iz katerega je Hrvaška izstopila in ga zaradi prikritega vpliva Slovenije na sodnike ne priznava.

Na izjave skorajšnje ministrice se je hrvaški zunanji minister Grlić Radman odzval hitro in jasno. “Naš vstop v schengen nima zveze z odprtim mejnim vprašanjem med državama, prav tako ne z arbitražnim postopkom,” je njene besede komentiral Grlić Radman in izrazil upanje, da bosta državi tudi po zamenjavi vlade v Ljubljani vzdrževali dobre sosedske odnose. “Prepričan sem, da je hrvaški vstop v schengenski prostor v interesu Slovenije. S Slovenijo imamo odlične odnose, razen tega problema meje, ki je posledica razpada bivše države,” je še dejal hrvaški zunanji minister in dodal, da se bosta s Fajonovo kmalu srečala.

V Bruslju pa je tudi jasna usmeritev in to je, da se Hrvaška čimprej pridruži schengenu, saj za to izpolnjuje vse tehnične pogoje. Tako se je že na morebitno oviranje Hrvaške, sicer posredno, vendar vseeno zelo jasno za bruseljski politični parket, odzvala predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola.

Predsednica Evropskega parlamenta je namreč za hrvaško državno tiskovno agencijo Hina dejala, da bi bilo treba Hrvaško v času francoskega predsedovanja EU čim prej sprejeti v schengensko območje in da bi bil vsak poskus preprečevanja njenega vstopa sramoten. Dodala je, da nobena država članica ne bi smela blokirati Hrvaške.

“Odgovorila bom kot političarka, utrujena sem od pogovorov z državami, ki si že leta prizadevajo izpolniti merila, ko pa jih izpolnijo, ni nobene politične odločitve. Mislim, da bi bilo sramotno, če ta naslednji korak ne bi bil storjen,”  je dejala o vstopu Hrvaške v schengen.

Metsola je dodala, da se ji bo zdelo pomembno, če se bo to zgodilo v času francoskega predsedovanja EU, ki se konča 30. junija. Države članice se ne bi smele skrivati za tehničnimi razlogi, če so njihovi motivi politični, je dejala in dodala, da bi morala biti odločitev o sprejemu Hrvaške v schengen celovita in hitra.

Ogrožanje schengenske poti Hrvaške lahko slednjo “porine” v čakalnico za leta

Naslednji korak, po lanskem slovenskem uspehu, je sklep Sveta, torej članic unije, z okvirnim datumom vstopa, ki se sprejema z navadno večino. Nato mora mnenje o tem podati Evropski parlament, sledi nekaj mesecev za posvetovanje. Potem članice potrdijo svoj sklep in tako sprejmejo končno odločitev, za kar je potrebno soglasje.

Kdaj bodo članice sprejele končno odločitev, za zdaj ni znano. Bolgarija in Romunija kljub pozitivni oceni komisije čakata na ta korak že zelo dolgo. Njun vstop je bil sprva predviden marca 2011, vendar sta tedaj Nemčija in Francija temu odločno nasprotovali, češ da morata državi prej pokazati zadosten napredek v boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu.

Francija je bila doslej v splošnem bolj med bolj zadržanimi članicami, ko je šlo za vprašanje širitev schengenskega območja. V schengnu naj ne bi bilo sistematičnega nadzora na notranjih mejah, a migracije, terorizem in pandemija covida-19 postavljajo pod vprašaj eno od štirih temeljnih svoboščin unije, prosto gibanje. Unija se trudi schengen prenoviti in s tem zagotoviti njegovo preživetje.

Poleg tega pa je očitno, da si želi Francija reformo pogodbe o Evropski Uniji, o čemer smo že pisali v tem članku. Temu sta nasprotovali tudi Slovenija in Hrvaška, skupaj še z enajstimi drugimi državami. Vendar pa vse te debate in morebitni signali s strani Slovenije lahko res porinejo schengenske ambicije Hrvaške na nižja mesta dnevnega reda francoskega predsedovanja.

Nestabilne zunanjepolitične usmeritve o nas ustvarjajo idejo nezanesljivosti
Celotno zgodbo o morebitnem pogojevanju je pred Tanjo Fajon sprožil že Robert Golob in v tujini, tako bližnji kot daljni, so zazvonili alarmi. Celotni dve leti mandata prejšnje vlade smo poslušali, da si v tujini delamo sramoto in da se z nami nihče ne želi pogovarjati. Izvažanje domačih problemov v Bruselj in metanje polena pod kolena lastnemu predsedovanju so nas za nekatere delala predvsem bizarna, saj to nobeni drugi državi in njenim politikom ne pade na pamet. Vsaj ne na tako široki in sistematični stopnji.

Vendar kljub temu je bilo slovensko predsedovanje izjemno uspešno in upravičene pohvale so bili deležni predvsem slovenski diplomati in uradniki, ki so v Bruslju z odliko opravili svoje delo. Eden izmed teh dosežkov pa je bil tudi diplomatsko-politični balet tako ministra Hojsa, kot njegove ekipe, da je dosegla soglasje vseh EU držav za nadaljevanje schengenske poti Hrvaške, saj se je tako pokazala majhna luč nadaljevanja širitve v tunelu pesimizma, v katerem se je znašla EU.

Nova vlada pa z morebitno blokado Hrvaške v Bruslju povzroča realne valove neprijetnih komentarjev. In to komentarjev na ravni vsebinskih usmeritev neke države, njene diplomacije in resnosti danih zavez, saj naj bi ta vlada sedaj rušila enega izmed dosežkov izpred pol leta.

Ti komentarji so na površini morda manj vidni kot komentiranje tvitov vendar pa sejejo dvom popolnoma po nepotrebnem. Podobno privzdigovanje obrvi pa povzroča naša napovedana bolj pro-ruska usmeritev. Če bomo s tem nadaljevali tudi pri glasovanjih, ne bo minilo dolgo preden bomo slišali komentar, da ni važno leva ali desna vlada, Slovenija vedno drži z Orbanom.

Menda je bilo slednje eden izmed vzrokov zakaj je bila naša prejšnja zunanja politika zgrešena. Kaj pa vem, izgleda, da je v svobodi res vse drugače.

14 komentarjev

  1. Kdo je zakompliciral arbitražo? Katera slovenska politična opcija (ob grobi delitvi levo in desno)? In katera slo politična opcija se zdaj sklicuje prav na arbitražo in ruši dobre medsosedske odnose med Cro in Slo? Tam, kjer ne bi bilo treba, bomo znotraj EU špilferderberji. Kjer bi se pa bilo treba postaviti zase, bomo pa odprtih rok sprejemali bolestne novitete (LGBTžnj …)? Tanjina modrost je “sve tanja i tanja”, nič novega, kljub novi vladi.

  2. Absolutno se strinjam, da se že enkrat začne izvajati arbitražni sporazum, ki ga – glej ga zlomka – zavračajo in negirajo prav Hrvati.

    Čas je pravi, sedaj ali nikoli.

    Hrvati nam onemogočajo izhod na morje, iz tega kratkega dela obale in morja, kot ga imamo. Sami imajo obale in otokov več, kot jim pripada, saj po Kozlerjevem zemljevidu in Jelinčičevih zgodovinsko preverjenih trditvah, bi nam pripadalo mnogo, mnogo več. Problem pa je naš skromen IZHOD NA MORJE.
    Se strinjam, da po 30 letih zaključimo to arbitražo, ki so jo vse prejšnje leve vlade mrcvarile in puščale na začetni točki. Mogoče celo z razlogom???

    Hrvaška naj gre v EU, ko bo začela spoštovati določila arbitražnega sporazuma! PIKA.

      • Mefisto, imaš prav, skoraj je že v EU, dokončno pa še ne.
        Torej je pravi trenutek. € še nima in vse članice morajo biti enotne pri dokončni odločitvi .

        Res je, da “kasno stiže Marko na Kosovo”, vendar je primeren trenutek – SAD ILI NIKAD.

        Naj je Hrvati malo potijo. Pri toliko morja in otokih nas omejujejo pri tem škafu morske vode. Sram jih naj bo!

      • Hrvati ne podarjajo svojega ozemlja kot Slovenci.

        Na kopnem je arbitražni sporaum v celoti določil mejo v škodo Slovenije.

    • Hrvaška je že v EU. Tudi nam ne onemogoča izhoda na morje.

      Morda misliš, da nam onemogoča izhod na odprto morje. Tudi tega nam ne onemogoča.

      Arbitraža nam je dala glede izhoda na odprto morje malenkost več pravic, kot nam jih itak že daje mednarodno pravo – Hrvaška nam po mednarodnem pravu mora dovoliti izhod na odprto morje čez njihovo morje brez omejitev. Tisti del morja je pa še vedno hrvaški.

      Glede tega, sem mnenja, da nam Hrvati delajo uslugo. Po arbitražnem sporazumu smo dobili nekaj več morja, hkrati pa manj kopnega. Na kopnem na teh mestih živijo ljudje, ki si želijo živeti v Sloveniji, po arbitraži pa bodo na Hrvaškem. Smiselno bi bilo zamenjati to dvoje – morda bi pa potem Hrvati pristali na to.

      • Ja, kako pa to razložiti bedakom in Tanji Fajon. Tiščijo ta arbitražni sporazum kot da bomo mi kaj dobili. Ravno tako kot ste napisali. Več smo izgubili kot dobili.

    • Dobro povedano, kaj je značilno za Fajonovo.

      Sicer pa je za Arbitražni sporazum in odstop Hrvaške od njega – KRIVA opcija tiste Leve vlade, v kateri je bila tudi Fajonova stranka – SD.

      Tako so tedaj naredili Sloveniji veliko mednarodno škodo in zmanjšali naš ugled.
      Ugled Slovenije, se bo zmanjšal tudi sedaj po “zaslugi” Fajonove, ko je Sloveniji ŠKODOVALA vedno, do sedaj v Bruslju, od jutri dalje, pa kot ministrica za Zunanje zadeve. Tako bo delovala, da bo na koncu sama sebe brcnila v “r . t”.
      Slabo bo, pa čeprav bo čevelj rdeč – z visokimi špičaki.

  3. “…Karl Erjavec je s svojimi izjavami spodkopaval arbitražni sporazum, zdaj pa bi na silo implementiral razsodbo, ki je hrvaški premier Andrej Plenković ne prizna…
    Začelo se je z njegovim intervjujem za televizijo VTV marca 2015: »Po informacijah, ki jih imam jaz, ki so sicer zelo neformalne, tudi na podlagi občutkov, ki jih ima naša odvetniška skupina, ki je sestavljena iz najbolj uglednih svetovnih pravnikov za pomorsko pravo, imamo optimizem, da bo arbitražno sodišče določilo stik z odprtim morjem.«

    Zaradi omenjene izjave je takratna hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić arbitražnemu sodišču poslala pismo in ga pozvala, naj pazljivo preuči izjave in ravnanje slovenske strani ter zagotovi, da njihovo delo ne bo zbujalo dvoma. Arbitražno sodišče je nato Erjavca pozvalo, naj se vzdrži izjav o izidu arbitraže med državama, po drugi strani pa zagotovilo, da informacije, povezane s sporom med državama, niso odtekale s sodišča.
    Kmalu za tem se je v srbskih in hrvaških medijih pojavil posnetek telefonskega pogovora med slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem in slovensko predstavnico zunanjega ministrstva Simono Drenik, pogovarjala pa sta se o meji na morju in kopnem.
    Posledica tega je bila, da je Hrvaška julija 2015 izstopila iz arbitražnega sporazuma, čeprav je po svojem arbitru Davorinu Rudolfu natančno vedela, kakšna bo meja na morju (pozneje je s tem Rudolf utemeljeval pravilnost odločitve o izstopu iz arbitražnega sporazuma). A Erjavec še vedno ni nehal pametovati in je decembra 2015 spet veselo razlagal, da bo Slovenija v arbitraži dobila prost dostop do morja: »Tukaj bo zagotovo Karl zmagal!«
    Prišel je dan razsodbe arbitražnega sodišča, ki je mejo po morju potegnilo tako, da je tri četrt Piranskega zaliva prisodilo Sloveniji, namesto neposrednega stika z odprtim morjem pa smo dobili prost dostop preko hrvaških voda, večina spornega ozemlja na kopnem pa je dobila Hrvaška…” Reporter 2017
    Zahvaliti se moramo večnemu Karlu E., da Arbitražni sporazum še ni implementiran !
    Zato bo Fajonka kompromitirala Slovenijo, če bo izsiljevala Hrvaško z vstop v Schengen !!!

  4. In spet postajamo “one issue state” z sovražniki na Hrvaškem, v Avstriji in Italiji, ter notranjim sovražnikom, kamor sodijo vsi katoličani in še posebej neproblematični državljani hrvaškega rodu. Ja, čestitke.

    In o za Slovenijo izjemno slabi arbitražni odločitvi se še vedno ma ipulira z lažmi, ki temeljijo na predarbitražni zahtevi o dostopu do odprtega morja in celovitem Piranskem zalivu: dostop je že zagotovljen z mednarodnim pomorskim pravom (zanj arbitraže sploh ne bi bilo treba), arbitraža je Piranski zaliv razdelila ene 60 % v korist Slovenije, adijo cel zaliv, hkrati pa je Slovenija izgubila veliko kopnega in ti ljudje bi morali postati hrvaşki državljani skupaj z zemljo in imetjem, če gre arbitraža naprej. Pravilno je zapisal Mefisto: dejstvo je, da Hrvaška Sl9veniji dela uslugo. Pa še zelo pomembna “malenkost”: Hrvaška in Italija sta źe razglasili vsaka svojo pomorsko ekološko cono, cel Jadran je de facto postal evropsko morje, evropska izključna gospodarska cona, tisti, ki mislite, da bo Slovenija tu kaj gospodarila po svoje mimo evropskega pomorskega refa in mednarodnega prava, se krepko motijo. Sta pa obe državi, Italija in Hrvaška, čeprav to nista bili dolžni, Slovenijo povabili k skupnem upravljanju izključne ekološko-ribiške zone, kar je prav in je po zgledu civiliziranih evropskih držav.

    Zato ne razumem, zakaj nekateri še kar vztrajate pri arbitraži. JJ je v slovendki polutiki 30 let, Hrvaški je že enkrat na mejo poslal vojsko, pozna vso problematiko glede mejnega spora in je pod njegovo vlado že bila vrsta pogajanj. On točno ve, kaj je interes Slovenije in je edini, ki ga je kdarkoli dejansko branil, ne pa neki gl9balistični levnuhi. Izkušen patriot Janša vam z argumenti pove, da arbitraža za Slovenijo NI DOBRA, a nekateri še kar vztrajate.

    Zdi se mi, da ti vztrajanje sploh ni povezano z dobrobitjo Slivenije, temveč z željo, da se poniža Hrvate in se jim “pokaže”, da je Slovenija zmagovalka (čeprav ni). Kot v otroškem peskovniku.

    Zresnite se, prosim. Slovenija ni otroški peskovnik za bedasta otročja dokazovanja in eksperimente. Takšne igrice imajo posledice.

    Je pa bolno, da Fajon, pripadnica politične opcije, ki je zminirala arbitražni sporazum, vztraja pri njegovi veljavi. Zakaj na škodo Slovenije? Mislim, da je tu ratio levnuharjev povsem pokleknil pred Balkanskim nerazumnim “inatom”. Bse tole z arbitražo je velik populistični šov za bedake. Ampak bo imel posledice. Tudi na odnose z Italijo, zaradi italijansko-hrvaškega ZERPa. S tem pa tudi na EU, katere ZERP to je.

Komentiraj