Hrbet gardi, dekolte Japoncem, boks v parlamentu ... bomo dočakali še ples ob drogu?

Milena Miklavčič


Neka dama v rdečem je pred dnevi dejala: ''Moški vodijo svet, ženske ga bomo spremenile.''

Pa še prav je imela! Že dolgo nismo ženske v Sloveniji v tolikšni meri spreminjale ''sveta'', kot se to dogaja zadnje čase!

V svetu, v katerem sem odraščala, so bile ženske bolj ali manj predvidljive in nevidne. Babica je bila ves čas oblečena v ena in ista oblačila, z eno in isto ruto na glavi. Govorila je bolj malo, saj je bila navajena, da je imel ded glavno besedo.

Mama je bila že drugačna: zelo glasno in brezkompromisno je od nas, sester, zahtevala, da smo jo ubogale, bile pridne, poslušne, da nismo preklinjale, grdo govorile, se prepirale. Zmeraj je bila lepo oblečena, ker je sama šivala.

Učiteljica je nosila visoke pete, šminkala se je z roza šminko, če se kakšen dan ni, se je našim, otroškim glavam zdelo, da je vse narobe. Njeni nalakirani nohti pa so vzbujali splošno zavist!

Napovedovalke na TV so bile strašno lepe, urejene, zmeraj rahlo nasmejane. Političarke, ki so grmele izza govorniških odrov, so delovale ravno nasprotno: zelo resno, kritično, vzvišeno in oholo so strmele v televizijsko kamero. Če bi se kakšna Lidija Šentjurc kdaj nasmehnila, ali pokazala centimeter več kože, kot je bilo primerno, bi jo še leta zatem opravljala cela vas, prepričana, da je konec sveta jako blizu.

Po dobrem premisleku so se od vseh žensk, ki se jih spomnim, danes bistveno spremenile zlasti političarke. Pepca Kardelj, Vida Tomšič, Milka Planinc, so si bile po videzu celo zelo podobne: enako oblečene, enaka obrazna mimika, enaka retorika, enaka odmaknjenost od delavske raje!

Sodobna političarka je bistveno drugačna. Razlikujejo se ne le po zunanjem videzu, tudi po retoriki, moralnih normah! V parlamentu so že sedele ženske, ki so izstopale po slogu oblačenja, vmes so bile tudi takšne, ob katerih so moški zažvižgali, ko so jih opazili na tv ekranu, ob drugih pa so si mislili: kakšen bogpomagaj! Ko so odšle iz politike, smo nanje prej ali slej - pozabili.

Novi standardi po Urški Klakočar Zupančič


Vir foto: Twitter


Vse možne standarde, ki so kdaj koli veljali za političarke slovenskega kova, pa je z enim zamahom postavila na glavo Urška Klakočar Zupančič. Če ne prej, je s pozdravljanjem na levo in na desno, ko je šla po rdeči preprogi pred častno stražo, postala najbolj oboževana slovenska Esmeralda. Ljudska srca so se vnela zanjo, ženske so bile vzhičene nad njeno drznostjo, neposrednostjo, celo teatralnostjo. Četudi bi, enega za drugim, objemala gardiste, ji ljudske množice ne bi zamerile. Oboževalke bi skomignile z rameni, češ, kar naj jih, saj je Urška!

''Moralna policija'' je brez milosti brusila kopja, ko so prišle v javnost fotografije z Japonske, ki jo je obiskala zaradi pogreba premiera Šinza Abeja. Zelena obleka s trakci je vabila radovedneže, da so se z veseljem in užitkom sprehodili po kipečih prsih. Socialna omrežja so veselo komentirala, Edvard Kadić pa je bil po moško kratek in jedrnat:'' O čem je govorila? Koga briga!''

Govorice se še niso polegle, ko je spet udarilo. Že nekaj dni se je govorilo, da bo v parlamentu boksala s poslancem, nekdanjim boksarjem Dejanom Zavcem. Boks naj bi bil namenjen kratkemu filmu, posvečenemu otrokom, ki so zboleli za rakom.
Ta boks mi danes ni in ni šel iz glave. O njem sem razmišljala predvsem kot mama otroka, ki je izgubil boj z glioblastomom. Kaj naj rečem o tej boksarski predstavi? Res sem se znašla v zagati. Če bi bil sin še živ in bi gledal boks, bi se verjetno smejal. Pa bi se tudi jaz?

Ko so prišle v javnost fotografije, so družabna omrežja dobesedno ponorela. Zanimivo je bilo, da so padale na račun boksa v parlamentu kritike tako z leve kot desne strani. Zoran Potič je med drugim zapisal: ''Tole ni OK. Vstopanje v parlament z nečim, kar nemara spominja na cirkus, je žaljivo za demokracijo.'' Drugi so Urški svetovali, da če bi res rada pričarala nasmešek na ustnice težko bolnih otrok in njihovih družin, naj gre v klinični center in se javi kot prostovoljka. Težko bolni otroci namreč ne gledajo posnetkov iz DZ, niti ne vedo, kdo Urška sploh je.

V sredo popoldne pa je prišla v javnost še ena presenetljiva novica: posnetki boksa ne bi smeli priti v medije, ker je bil film, namenjen bolnim otrokom, presenečenje vse do petka, 7. oktobra! V njem naj bi simbolni boksarski boj Dejan Zavec in Urška Klakočar Zupančič prekinila z rokovanjem in znakom zlatih pentljic, ki so tudi znak boja proti otroškemu raku.

Vprašanje, smo bili krivični do Urške in Zavca se porodi kar samo od sebe. so padale težke besede po krivici? Smo neumestno kritizirali nekaj, česar sploh še nismo videli? Ampak ideja o takšnem videu ni prišla iz UKC Ljubljana, temveč iz politike.

V poslanski skupini SDS so ob tej priložnosti poslance koalicije in vlado pozvali, naj raje namenijo svoj čas iskanju ustreznih pogojev, da bi imeli bolni otroci boljšo možno zdravstveno oskrbo. Zavezali so se tudi, da bodo vse predloge, ki bodo lajšali življenja bolnih otrok in njihovih staršev, podprli. Na Siolovi strani je na vprašanje, če je primerno, da Urška Klakočar Zupančič in Dejan Zavec v DZ boksata za dobro otrok z rakom, z ''da'' odgovorilo 996 glasov z ''ne'' pa 6756 glasov.

Ta boks mi danes ni in ni šel iz glave. O njem sem razmišljala predvsem kot mama otroka, ki je izgubil boj z glioblastomom. Kaj naj rečem o tej boksarski predstavi? Res sem se znašla v zagati. Če bi bil sin še živ in bi gledal boks, bi se verjetno smejal. Pa bi se tudi jaz?

Kakšen namen ima boksarski vložek? Bo namenjen dvigu razpoloženja med bolniki?

Težko rečem. Močno pa dvomim, da bi tovrstni  prizori dvignili moje intimno razpoloženje ob misli, da se otrok bori za življenje, nekdo drug pa v parlamentu afne gunca, namesto da bi naredil vse, da bi mali bolniki dobili kakšen aparat za različne, življenjsko pomembne preiskave.

Vedeti moramo, da ti otroci že imajo klovne, ki jih zabavajo. To so Rdeči noski. Vsakokrat, če le morem, nakažem nekaj denarja zanje. Zakaj se jim niso pridružili tudi politiki?

Vprašanj, ki se mi motajo po glavi, je še nešteto. Pa da ne bo kdo mislil, da sem kakšna zavrta, zoprna babnica, ki ji nikoli ni nič prav!

Boks me ne moti. Pa globok dekolte tudi ne. Smeh in dobra volja še manj. Me je pa nekoč motila Milka Planinc. Kar kocine so mi stale pokonci, ko sem jo gledala!

Če kršenje vseh možnih pravil protokola v parlamentu ne moti niti naslednic Ksenije Benedetti, nekdanje vodje Protokola Republike Slovenije, zakaj bi motilo mene?
Verjetno je z menoj nekaj narobe, ne z njimi.

Se pa mičkeno bojim, da presenečenj v parlamentu še ni konec.

Je ples ob drogu misija nemogoče?

Dvomim.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Sodniška neodvisnost se ne meri samo po debelini denarnice
  • 23. 03. 2024
Omejitev »svobode gibanja« za poslance Gibanja Svoboda, ki nakazuje, da so Golobu šteti dnevi
  • 25. 10. 2023
Petošolec, ki razlaga, da mu je pes pojedel domačo nalogo, je bolj prepričljiv od poslancev koalicije
  • 26. 11. 2023

Prihajajoči dogodki

Ogled koledarja