Hospic: prostor življenja

Andreja Barat
0

Ob besedi hospic si pogosto predstavljamo predvsem hišo Hospica v Ljubljani, ki se večkrat pojavlja v medijih.

Vendar pa je hospic mnogo več. Ni kraj, ampak je program oskrbe, ki umirajočim omogoča, da živijo polno, na svoj način in čim bolj udobno do konca, obkroženi z domačimi in prijatelji.

Dodati življenje dnevom…

Hospic ni le prostor smrti, ampak predvsem življenja. Sicer res zadnjega dela življenja, toda življenje ni manj ali bolj pomembno na koncu ali na začetku. Vedno je pomembno in vedno je dar.

Temeljni cilj tako ni umetno podaljševanje življenja. Cilj je zagotoviti čim boljšo kakovost preostalega življenja, poskrbeti za udobje bolnika, ureditev odnosov z najbližjimi in s samim seboj.

Bati se smrti je huje kot umreti (Seneka)

Važna naloga hospica je tudi detabuizacija smrti. Smrt, umiranje in minljivost postajata v naši kulturi vedno bolj tabu.

Živimo, govorimo in se obnašamo, kot da ne bomo nikoli umrli, kot da je to nekaj, kar se dogaja predvsem drugim … Pa vendar je zavedanje, da je smrt del življenja da, tudi našega in naših dragih, nujno in nas usmerja k bistvenemu.

Zato je potrebno odkrito spregovoriti o umiranju, smrti in žalovanju in o tem, da je naša končnost lahko prav takšen dar, kot je življenje.

Nihče naj ne bi umiral sam…

… in v strahu pred hudim trpljenjem. Tukaj stopi v ospredje paliativna oskrba, ki je namenjena lajšanju bolečin in težav. Takšna oskrba daje bolniku možnost, da aktivno živi in o sebi odloča do konca.

Pri hospicu gre za celostni pristop, ki zajema tako paliativno oskrbo – lajšanje bolečin, kot tudi lajšanje socialnih in osebnih stisk.

Če je možno, se priporoča umiranje v domačem okolju, če ne, pa se umirajočega spremlja v bolnišnici ali domu za ostarele.

Nihče naj ne bi žaloval sam…

Pomemben del hospica je tudi spremljanje žalujočih. Tem je nudena opora ob soočanju s smrtjo, pomoč pri razumevanju in sprejemanju kroga življenja in smrti.

Bistvena je pomoč svojcem že v času umiranja. Razumevanje njihove stiske, vprašanj, pogosto naporne skrbi za umirajočega in tudi konkretna razbremenitev, je lahko v veliko uteho.

Za učinkovito podporo bolnim in svojcem skrbi skupina različno usposobljenih oseb (osebni zdravniki, specialisti, sodelavec za psihosocialno oporo, sodelavec za duhovno oporo in usposobljeni prostovoljci).

Prezrti žalovalci: otroci

Otroci so pogosto že ob umiranju odrinjeni. Neprijetno nam je z njimi govoriti o smrti in o tem, da babice kmalu ne bo več. Želimo jih nekako zaščititi.

Vendar otroci vidijo in vedno več kot si mislimo. Pretanjeno zaznavajo razpoloženje v družini.

Zato se pretvarjanje, da je vse v redu, usede nekam globoko v otroško dušo, ustvari zmedenost in otrok nepredelano žalovanje odnese kot negativen vzorec v odraslo dobo.

Tudi sicer otroci žalujejo drugače kot odrasli. Pogosto ob lastnih skrbeh in bolečini pozabimo nanje, ki morda svoje prizadetosti ne kažejo na enak način kot odrasli.

Hospic vsako leto pripravlja poseben tridnevni »tabor za levjesrčne« in druga srečanja, kjer lahko otroci in mladostniki izrazijo svojo zatrto žalost in bolečino.

*Zdravnica Urška Lunder v svoji knjigi Odprto srce v zgodbah in razmišljanjih prikaže čas poslavljanja in umiranja kot milostni čas, tako za umirajočega kot za spremljajoče. 

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime