Homoseksualnost v Cerkvi ostaja bolj skrivnostna od spolnih zlorab

POSLUŠAJ ČLANEK
Trditi, da homoseksualnosti v Cerkvi ni, je sedaj že približno tako, kot bi trdili, da v Cerkvi ni spolnih zlorab. Je. Oboje. In to praktično skoraj od začetka obstoja Cerkve. Med drugim so bili homoseksualci tudi nekateri papeži. Razlika je le ta, da je homoseksualnost še bolje skrita in zakrita kot spolne zlorabe.

Hkrati pa ima prvo skrivanje z drugim mnogo več, kot se zdi na prvi pogled. Koliko je torej homoseksualcev med duhovniki in kaj imajo s spolnimi zlorabami?

Na prvo vprašanje je težko odgovoriti, ker so ocene zelo različne. Javnost je nedavno razburkal izid knjige francoskega raziskovalca in novinarja, a tudi geja in LGBT aktivista Federica Martela, z naslovom Sodoma (v Evropi) in V omari Vatikana (v ZDA, Veliki Britaiji in Kanadi). Martel je štiri leta raziskoval homoseksualnost med kurijskimi duhovniki, opravil 1.500 pogovorov, se pogovarjal z 200 duhovniki, 52 škofi, 45 papeškimi nunciji, 41 kardinali in drugimi. Govoril je tudi z 11 pripadniki švicarske garde, ki niso kleriki, so pa bili v spolnih zvezah s kardinali in škofi in so zavračali njihovo zapeljevanje. Avtor knjige trdi, da je 80 % duhovnikov v Vatikanu homoseksualcev.

A če zaradi osebne vpletenosti in aktivizma na Martela pade senca dvoma, pa sami zase govorijo nekateri razkriti primeri in sicer redke raziskave s tega področja. Raziskave kažejo različne deleže homoseksualnosti v Cerkvi, ki se približno skladajo z ocenami iz knjige Donald B. Cozzensa "Spreminjajoči se obraz duhovništva" (The Changing Face of the Priesthood), kjer piše, da je aktivnih in neaktivnih homoseksualcev v Cerkvi med 23 do 58 %. Kot pišejo različni avtorji gre za delež, ki je vsekakor višji kot v splošni populaciji.

Zaskrbljen tudi papež Frančišek

Konec leta je na temo homoseksualnosti v Cerkvi v intervjuju z nekim španskim misijonarjem, ki pripravlja knjigo o verskih poklicih, spregovoril tudi papež Frančišek.

Dejal je, da je homoseksualnost med duhovniki "resen problem", okrog katerega je "zaskrbljen".

Po njegovi oceni je homoseksualnost v današnjih družbah "v modi", tovrstna miselnost pa na svoj način vpliva tudi na življenje v Cerkvi. Duhovnike je pozval, naj spoštujejo svojo zavezo celibatu.

V tem kontekstu je še posebej apeliral na selekcijske postopke pri kandidatih za duhovniške poklice, pri izboru katerih bi po njegovem Cerkev morala biti "zahtevna" v smislu, da se prepriča o kandidatovi "človeški in čustveni zrelosti".

"V ta namen Cerkev poziva, da osebe z ukoreninjenimi tovrstnimi nagnjenji niso sprejete v duhovniški poklic, oziroma posvečeno življenje," je še dejal papež Frančišek. 

Homoseksualni lobi v Cerkvi


Po raziskavi homoseksualnih in pedofilskih škandalov v avstrijskem semenišču Sankt Pölten leta 2004, v katere sta bila vključena tudi rektor in prorektor, je na primer v bogoslovju lahko ostalo le deset od štiridesetih bogoslovcev. Množica duhovnikov in raziskovalcev, vključno s papežem, obsoja »homoseksualne hierarhije«, ki ohranjajo in krepijo strukture moči in odvisnosti v cerkvi, zaradi česar danes marsikdo govori o vplivnem homoseksualnem ali rožnatem lobiju ali »levandni oz. sivkini mafiji«, kot gejevske strukture v Cerkvi imenujejo različni pisci, ki opozarjajo, da so prav te mreže, v katere so vključeni tudi škofje, krive za prikrivanje spolnih in mnogih drugih škandalov v Cerkvi.

V poročilu najobsežnejše ameriške študije kolidža John Jay, ki je preučevala spolne zlorabe v duhovniških vrstah, je bilo v spolne zlorabe s strani homoseksualcev vključenih dvanajst ameriških škofov in nezanemarljivo število drugih višjih funkcionarjev; zlorabe iz strani homoseksualnih škofov so znane tudi na Nizozemskem, v Belgiji, Italiji, na Poljskem, v Braziliji, Avstriji, Nemčiji itd.

Eden bolj prepoznavnih raziskovalcev homoseksualnosti in homoseksualne pedofilije, ameriški psihoterapevt Dr. Gerard J.M. van den Aardweg, med drugim piše, da je zastopanost homoseksualno nagnjenih moških med duhovniki in bogoslovci večja, kot v splošni populaciji, kar je povezano predvsem s procesom »homoseksualizacije« in feminizacije v Cerkvi. Kot pravi, gre za proces, ki se je razvil iz splošnega nasprotovanja cerkveni doktrini o spolnosti in poroki – tudi med duhovniki in škofi.

Gejevska ideologija tudi znotraj RKC vse bolj sprejemljiva


Kot v članku opozarjata dr. Richard Fitzgibbons in Dale O'Leary, je spolnih zlorab z razkritji in ukrepi vse manj, medtem ko pro-homoseksualna miselnost še ni stvar preteklosti. Kot zapišeta, si danes le redki škofje upajo odkrito poučevati in braniti cerkveni nauk o nemoralnem spolnem vedenju ali spregovoriti proti legalizaciji istospolne poroke in posvojitve. Nasprotno; nekateri ščitijo takšno vzgojo v lastni škofiji.

»V redkih primerih, ko evropski škof napiše ali izjavi nekaj kritičnega v zvezi z agendo gejev in ne odstopi od grozovitih medijskih reakcij, ga na cedilu pustijo njegovi kolegi,« zapišeta in ponazorita na primeru pomožnega škofa iz Linza leta 2009, ki je bil tedaj zaradi izražanja svojega otrtodoksnega pogleda na homoseksualnost napaden iz vseh strani, tudi znotraj Cerkve, nazadnje pa je moral odstopiti.

»Ob vseprisotni gejevski propagandi in ob pomanjkanju učenja o znanstvenih dejstvih in krščanski morali o homoseksualnosti in, pomembneje, dosledni krščanski spolni in zakonski vzgoji duhovnikov in škofov, se odpor katoličanov do gejevske ideologije zmanjšuje,« pišeta avtorja, ki navedeta, da v ZDA 60 % katoličanov sprejema istospolno »zakonsko zvezo«, »Kar je logično, če večina katoličanov ni več seznanjenih s pojmom čistosti in živi kontracepcijsko kot sekularni svet okrog njih. Zakaj ni bili torej nestrpni do ljudi, ki so »rojeni« z različnimi okusi?« provokativno skleneta avtorja.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30