Hoja po robu kloake linča in virtualnega rezanja glav

Milena Miklavčič
8

Sodim v generacijo boomerjev, ki počasi, a vztrajno izumira. Četudi smo se z leti hočeš nočeš dodobra prilagodili novim razmeram, pa še pomnimo čase, ko je bilo marsikaj drugače. Včasih mi rečejo: ”Pa koga briga, kako je bilo nekoč?”, pa jih preslišim. Nekdo pač mora povedati, da Zemlja ni od zmeraj ploščata!

Prepirljivcem, gobezdačem, vzvišenim vsevednežem, tistim, ki so vztrajali ”na nož” in delali zdrahe, so pogosto rekli: “Vas bomo zaprli v sobo, ključ pa vrgli stran, dokler se ne zmen’te, kako in kaj.’‘ Grožnja, ki to niti ni bila, je marsikoga streznila, glave so se ohladile, besedni dvoboj pa se zlepa ni zaključil v stilu ”zakoncev Rose”. Če je pri zmerjanju in napenjanju mišic kdo uporabljal umazane in prostaške besede, si je moral umiti usta z milom.

Še v poznih šestdesetih letih je imela vsaka krajevna skupnost svojo mediacijsko skupino, ki je pomagala občanom, če je med njimi prišlo do kakšnega hujšega spora ali le nevarnejšega besednega spopada. ”Na vso moč smo se trudili, da smo pomirili strasti!” mi je večkrat povedala Ančka Loštrekova, ki je bila v našem kraju s srcem in dušo predana ”mirovnemu” poslanstvu.

Posnetek komentarja Milene Miklavčič je na voljo na koncu prispevka.

Če bi bilo Ančki dano, da bi iz onstranstva za en sam samcat dan spremljala slovensko kruto realnost, da o virtuali ne govorim, ne bi mogla verjeti, da se je Človek tako spridil.

Kot laiku, kot čisto navadnemu državljanu, je tudi meni vedno pogosteje tesno pri srcu. Na vprašanje, kaj smem reči in kaj ne, je vedno teže najti pravi odgovor.

Kot laiku, kot čisto navadnemu državljanu, je tudi meni vedno pogosteje tesno pri srcu. Na vprašanje, kaj smem reči in kaj ne, je vedno teže najti pravi odgovor.

Zadnje čase se mi pogosto dogaja, da me stiska pri srcu, ko zjutraj s tresočo roko odprem Twitter ali Facebook. Vprašanje, koga se bo čez noč pribilo na križ, je žal čisto na mestu.

Se bodo morebitne žrtve lotili levi, morda celo desni? Ga bodo obrali do kosti, poteptali z besedami, mu izruvale dušo in jo umazali s psovkami, lažmi, polresnicami? Zaradi strahu, bojazni pred izgubo službe, zaradi vedno bolj dragocenega ljubega miru je vedno več takšnih, ki vržejo puško v koruzo ter se umaknejo v ilegalo – stran od računalnika, interneta, družabnih omrežij! Spet drugi postanejo oportunisti, raje ”tečejo z volkovi”, kot da bi pokončno vztrajali pri svojih stališčih.

Ali nam ena sama, na videz čisto nedolžna bodeča neža lahko spremeni kakovost življenja?

Iz lastne izkušnje …

Z ”bodečo nežo” sem se leta 2019 soočila tudi sama. Pa samo ”bodičevje” niti ne bi bilo tako zoprno, če ne bi bilo na družabnih omrežjih pospremljeno s hudobnimi, žaljivimi, škodoželjnimi komentarji. Komisija je takrat svojo izbiro takole utemeljila: “Miklavčičeva predstavi žensko emancipacijo kot grožnjo “naravnemu” redu, kjer je hierarhija med moškim in žensko jasno začrtana in predstavlja neko normalno ravnovesje. Rdečo nit intervjuja predstavlja nostalgija za stereotipnimi spolnimi vlogami in utopično preteklostjo, ko je bil moški “pravi moški” in ženska “prava ženska”.

Novinarka jasno črta to rdečo nit z vprašanji, ki že sama napeljujejo na stereotipne zaključke. Prisežem: niti v najbolj drznih sanjah nisem nikoli razmišljala, da je ženska emancipacija nekaj slabega! Nasprotno! Če se ne bi vztrajno in srčno več kot 40 let borila za to, da se sliši tudi glas zapostavljenih, trpinčenih, izkoriščanih žensk, mislite, da bi lahko kljubovala vsem polenom, ki so mi letela pod noge tako z leve kot z desne?

Mislite, da sem skakala do stropa, ko je moje (poljudne) raziskave, pravzaprav zgodbe iz prve roke, ki sem jih predano zapisovala, mag. Roman Vodeb precej brutalno raztrgal, rekoč, da on preko (psihoanalitičnega) vidika vidi seksualnost izpred petdeset, sto ali še več let, čisto drugače. Po domače se mi je prebralo, da so se moje sogovornice lagale.

Na prangerju po krivici

Ko se je te dni tudi dr. Žiga Turk znašel med mlinskimi kamni, mi ni bilo vseeno. Četudi ga osebno ne poznam, se mi je, potem ko sem prebrala ozadje sporne izjave, zdelo, da je bil po krivici izpostavljen javnemu posmehu in zgražanju. Po drugi strani pa sem se po tihem vprašala, zakaj ni bila splošne pozornosti deležna ”kurba s plesa”, ali pa ”kuzla, tiho, k nogi”! Nisem dovolj drzna, da bi lahko odgovorila na to vprašanje.

Ljudje smo si različni in tudi zato ima vsak svoj prag tolerance.

Kar so, denimo, zame čisto običajne državljanske dolžnosti, jih nekdo drug občuti kot kratenje osebne svobode.

Ob izjavah, ki so zame nestrpne, neokusne ali nespodobne, nekdo drug le skomigne z rameni. Že v mehurčku, ki mu pripadamo, se čutijo razlike pri razumevanju vladavine prava, demokracije, etike, morale, človekovih pravic in svoboščin. Kar so, denimo, zame čisto običajne državljanske dolžnosti, nekdo drug občuti kot kratenje osebne svobode.

Še večji prepadi se ustvarijo, ko kramljamo o domoljubju, odnosu do kulture, jezika, kulturne dediščine, polpretekle zgodovine. Nekateri postanejo nestrpni, ko steče beseda o nekdanji državi, o osamosvajanju, o slovenskih simbolih, o tistih, ki so zaslužni za to, da imamo svojo državo.

Čas bi že bil, da se vsaj pri pomembnih vprašanjih preselimo v resnični svet, tja, kjer se soočimo na štiri oči! Vzeti si moramo čas za pogovore in odgovore na vprašanja ”zakaj” in ”zato”. Če bi to storili pri Turkovem tvitu, bi ne bilo nobene dileme, ali je bila izjava seksistična ali ne. Ne bi se dogajale zloglasne ”pomote” in ”napake”.

Če bi si vzeli čas tudi za strpno polemiko (te smo se v 21. stoletju menda že naučili?!) za soočenje mnenj, bi bilo marsikaj drugače. Tudi prijateljski stisk roke bi – na koncu debate – enim in drugim prinesel nemalo olajšanja. Brez pogovora se hitro znajdemo v kloaki linča in virtualnega rezanja glav.

Ker če bo šlo tako naprej, kot kaže danes, se bojim, da je čas, ko bo imel vsak od nas odvetnika, ki bo sproti preverjal, kaj lahko rečemo (mislimo) in kaj ne, že čisto blizu, na dosegu roke. Gileadske republike si, upam tako, nihče med nami ne želi!

Kaj pa moški danes, kakšne težave imajo?

Zdi se mi, da so potisnjeni na rob. Če bi se malo pošalila, bi rekla, da so jim ženske, vsaj pri nas, zdaj vzele še vojsko in policijo. Še tam, kjer so bili že iz prazgodovine najmočnejši, smo jih na simbolični ravni kastrirali. Moškemu predstavlja ženska moč in oblast že od vrtca naprej. Če se postavijo zase, jih lahko obdolžijo, da širijo sovražni govor. Znašli smo se v čudni in nerazumljivi zmedi: ženske hrepenijo po močnem moškem, hkrati pa naredijo vse, da si ga podredijo. (nominacija za Bodečo nežo 2019)

O knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače:

V knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače so zapisane zgodbe, ki so unikatne, še nikoli slišane, še nikoli zabeležene. O spolnosti naših prednikov imamo precej izkrivljene poglede. Mnogi, ki bi o tem morali pisati, so bili verjetno v zadregi, ko je bilo treba odpirati vrata v spalnice dedkov in babic.

Tri Milenine knjige o tem dobite na TEJ POVEZAVI 

8 KOMENTARJI

  1. Tisti, ki so dr. Žigi Turku podelili” bodečo nežo” so dokazali, da ne razumejo turkovega sporočila.
    Kako je mogoče, da lahko takšna družba sploh podeljuje “bodečo nežo”, če sploh ne razume, čemu sploh nagrado namenja?

  2. Še dobro, da nimam Facebooka in Twiterja, da mi ni treba brati vse te greznice, ki jo zlivajo drug čez drugega. In fuga salus. Zakaj neki bi si človek umazal dan s produkti poškodovanih psih?

  3. Gospa Milema Miklavčič, kot vedno, je tudi tokrat pripravila dober prispevek, ki pokaže današnji čas in VATLE, ki jih nekateri uporabljajo.

    Gospoda Žigo Turka spoštujem, kot velikega intelektualca in misleca.
    Te ženske, ki so mu dale “Bodečo nežo”, povedo same o sebi le to, da so “premajhne”, da bi dr. Žigo Turka razumele, kaj šele ocenjevale.

    Ženske res danes močno pretiravajo s svojimi pravicami. Lahko bi rekli, da so danes ZATIRANI MOŠKI.

    To so govorili (čeprav je bilo takrat za moške mnogo bolje)moški, moški, že pred 50 leti.
    Se spomnim, ko je prišel v naše podjetje nek poslovnež iz Ljubljane, ravno na 8. marec.
    Vsem nam ženskam v pisarni, je iskreno čestital, za naš praznik.
    Dodal pa je: “Veste, čez dva dni bomo pa praznovali mi moški, kajti 10. marec, je dan MUČENIKOV”.

    Zato danes, na dan – 40.MUČENCEV, iskreno, vsem moškim čestitam!

  4. Hja iz tega vidika številni sedaj pozivajo k ukinjanju spletnega komentiranja. Toda dober medij ima nad tem nadzor in uradnik zna presoditi kaj je zapisano v duhu intenzivne izmenjave argumentov, kaj pa gre čez mejo.
    PortalPlus, ki ga spremljam že dolgo, se tako glede na članek urednika (https://www.portalplus.si/4257/o-spletnih-komentatorjih/) spogleduje z ukinitvijo komentatorjev.
    Ampak po mojem mnenju tega ne rešimo. Kanali izražanja morajo ostati prosti. Lahko pa vsak medij ali kanal v skladu s svojo politiko blokira neprimerne komentarje.

  5. APMMB2 in Kraševka lep kompliment sta dala levim ženam ob dnevu žena.
    Uporabljata tipični moški šovinizem ženske ne razumejo………… torej niso preveč pametne.
    Sebeda to velja le za leve ženske. Vem da nista mislila na naše ženske, ki razumejo, da se ženske nimajo kaj presukavati na javni sceni, doma naj bodo in kuhajo !!
    Sploh pa naj se ne ukvarjajo s seksom in seksizmi, mar ne.

    • Ja Peter, ti pa tudi ne razumeš ne Turkovega sporočila, za katero je dobil bodečo nežo, pa na žalost tudi ne Kraševke…

      Če bi podeljevalke pravilno razumele Turkovo sporočilo, bi mu izrazile spoštovanje, ker ženske podpira, ne pa podelile bodečo nežo. Ampak od namišljenih “janšistov” v svoji zagrizenosti, ki jim je zameglila pamet, očitno niti izrazov spoštovanja ne sprejemajo več…

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime