Hodite v službo za minimalno plačo? Potem veljate za največjega bebca v državi!

Vir foto: www.storyblocks.com/
V javnosti je malo znan podatek, da se je število prejemnikov denarne socialne pomoči v Sloveniji po letu 2008 do danes skoraj podvojilo. In to kljub temu, da slovenski delodajalci dnevno iščejo kadre ne le doma, tudi v tujini, zlasti v Srbiji in Bosni.

Žal je postala Slovenija raj za brezdelneže! Pa kdo bi jim to, da dovolijo, da živijo na račun davkoplačevalcev, sploh zameril?!

Zvočnemu zapisu komentarja Milene Miklavčič lahko prisluhnete na dnu teksta.


Devetnajstega aprila lani je državni zbor sprejel novelo zakona o socialnovarstvenih prejemkih, s katero se je denarna socialna pomoč dvignila z 297,53 na 385,05 evrov, danes znaša že skoraj 403 evre. Po drugi strani je neto minimalna plača s 638 evri mesečno zgolj za 22 evrov višja od praga tveganja revščine. Gledano čez palec: družina z dvema otrokoma, v kateri sta oba starša zaposlena za minimalno plačo, praktično dobi isto vsoto ali celo manj kot družina, v kateri ni zaposlen nihče, pa je zaradi tega, seveda, upravičena do socialnih pomoči in (številnih) dodatkov. Ni jih malo, ki zaradi vabljivih visokih socialnih pomoči nočejo več delati na minimalcih: vedrijo doma, in čisto nič jim ni mar, da se je samo v zadnjem letu v Sloveniji zaposlilo kar 2,5-krat več tujcev kot državljanov Slovenije!



A še enkrat vas lepo prosim: ne jezite se nanje, niti jih ne preklinjajte! Kdo pri zdravi pameti pa bi bil tako trapast, da bi zavrnil socialne transferje, s katerimi država ne skopari?!
Ne jezite se na brezdelneže, niti jih ne preklinjajte! Kdo pri zdravi pameti pa bi bil tako trapast, da bi zavrnil socialne transferje, s katerimi država ne skopari?!

Včasih so kaj dali na čast in ponos


Drži, da so bili ti ''prekleti lenuhi'', ki radi živijo na račun davkoplačevalcev, med nami že od nekdaj. Poznali so jih naši predniki in so jih, ker so bili bolj direktni in brez dlake na jeziku, tudi obilo in sočno preklinjali.

Še pred 20, 30 leti, ko so ljudje dali malo več na čast in ponos, je bilo, zlasti v podeželskih okoljih, sramotno, da bi živeli na račun države.

Jaka je bil eden takšnih, ki si je dovolil streči. Pa ni bil sam kriv. Bil je zelo lep moški, ženske so ga rade obletavale in mu stregle spredaj in zadaj, da je le bil pripravljen z njimi deliti mizo in posteljo. »Kdo bi bil tako neumen, da bi hodil v službo, če mi v brezdelju čisto nič ne manjka?« je godrnjal, ko so ga zbadali in žalili, da je le pomolil nos v gostilno.

Vlado je prišel v Kranj s trebuhom za kruhom v času, ko so imele samohranilke še to srečo, da so precej hitro prišle do stanovanja. Saj ni bilo pomembno, kakšno je bilo, da je le bilo. Z ženo sta kmalu ugotovila, da naredita najbolje, da se po rojstvu četrtega otroka ločita. In sta se res. Konec je bilo z denarnimi zagatami, pa še pri ljudeh dobrega srca sta bila gor vzeta, ker nista nikoli vihala nosu ob darilih, ki so jih jima prinesli na vrata.

Na prelomu tisočletja so prišli v deželo zanimivi časi. Četudi je bila vsaka naslednja generacija otrok, ki je zapuščala osnovno šolo, skromnejša, so se srednješolski pa tudi visokošolski programi kljub temu iz leta v leto bolj bohotili. Pa ne toliko zaradi skrbi za mlade rodove, kot zato, da učiteljski kader ni izgubil služb.

Namesto da bi se šolski sistem prilagajal potrebam na trgu dela, so se podatki o profilih delavcev, ki bi jih za bolj fleksibilen trg nujno potrebovali, skrivali kot kača noge. Ste vedeli, da je v Sloveniji medicinskega kadra, farmacevtov, frizerjev, gostinskih poklicev, lesarjev in kuharjev … premalo? Arhitektov, ekonomistov, novinarjev, filozofov in fotografov pa preveč? Vse to in še več so pokazali rezultati poklicnega barometra, ki so ga na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje izvajali septembra letos.

Naš pa že ne bo delal!


Ko je Denis doštudiral in želel najti prosto delovno mesto v eni od knjižnic, je povsod naletel na zaprta vrata. »Ne jemljemo novih,« so mu rekli. Medtem ko se je po vseh zavrnitvah s sklonjeno glavo vračal proti domu, je sam pri sebi ugotovil, da je nadaljnje iskanje strel v koleno, saj je pred tistimi, ki so na police že zlagali knjige, verjetno še vsaj 20 let delovne dobe, preden se bodo upokojili.

»Naš fant pa delal ne bo!« se je pridušala mama, ko je predenj postavila večerjo. Oče, prav tako penast od jeze, ker kljub zvezam in poznanstvom ni našel za sina ničesar pametnega, se je strinjal in mu, ker ni šlo drugače, uredil socialno pomoč. Papirje mu je v podpis prinesel kar domov, da ne bi kdo od sosedov opazil, da je s fantom kaj narobe.

Pa je minilo prvo leto, in drugo in deseto. Mama je kuhala, prala, oče pa je odganjal sitnobe, ki so se iz fanta, ki je malodane noč in dan ždel pred računalnikom, norčevali. A imel je trdo kožo! Ni govora, da bi se lotil kakršnegakoli dela! Zakaj pa je študiral, orkamatorka!

Pred leti, ko sem bila še aktivna novinarka, smo v božičnem času želeli predstaviti večjo družino, ki ji bi, po objavljenem TV- prispevku, gledalci lahko tudi pomagali. Bilo jih je precej, a nihče se ni želel javno izpostaviti. Končno smo našli eno, in ko mamico pokličem, me je lepo postavila v vrsto: ta mesec ne, ker pridejo iz te in te Tv oddaje, drugi mesec pridejo novinarji iz neke revije … Skratka, na vrsto bi prišla šele čez kakšnega pol leta, a sem se ji raje lepo zahvalila za sodelovanje. Sem si pa ogledala Tv prispevek in ženska je bila z vsemi žavbami namazana!

Težko shaja s 1700 evri plače


Moj FB prijatelj je pred dnevi zapisal: "Tip, stalno brez denarja, mi je zaupal, da ima 1700 evrov plače. Vzelo mi je sapo. "Ne misli, da je veliko!" je ta nadaljeval. "Imam družino, žena zaposlena, sin polnoleten. Sploh veš, koliko stane registracija avta, smučanje, morje, plačevanje hiše, vikenda? Pol mi pobere država. Ne prebijem se skozi mesec!" Jaz nimam nič od naštetega, živim s 400 evri in sem brez skrbi. Tip se mi je kljub 1700 evri prihodkov v dno srca zasmilil.«

»Nekoč sem bil zaposlen kot pomožni delavec na bencinski črpalki. Služba je bila triizmenska, ob nedeljah in praznikih. Če je kdo od gostov kaj ukradel, smo morali manko poravnati iz lastnih žepov. Šef nas je vsak dan pregledal in prevohal. Če nisi imel svežih oblačil, so te na licu mesta slekli, čiščenje si moral plačati še dodatno. Nisem si smel privoščiti niti piva, kaj šele cigarete. Zaradi mobinga bi jih najraje tožil, a so vodjo zalotili pri kraji in ga zaprli. Potem sem vse skupaj poslal v tri krasne in ostal doma. Ženi pomagam, ko čez mejo na črno čisti sekrete. Ne zasluži slabo, doma potegneva socialo, pa nama ni hudega!«

Janja ima "le" srednjo šolo, a si je v letih, kar nima službe, večkrat vzela čas za "študij" paragrafov. Prepričana je, da tisti, ki jih pozna v nulo, živi kot ptiček na veji. Firbec jo pa matra, kdo neki s slovenskimi zakoni seznani prišleke, ki so "včeraj" prišli v Slovenijo, "danes" pa imajo urejene vse papirje, ki jih potrebujejo, da jim ni treba v službo. Mimogrede: v letošnjem oktobru je bilo 21.427 otrokom tujcev razdeljenih kar dva milijona evrov. Kot zanimivost: do otroškega dodatka so bili upravičeni tudi tisti, ki prihajajo iz tako imenovanih neznanih držav. V tabeli MDDSZ so omenjeni dvakrat (ni navedeno, zakaj): 20 otrok prejme 2187 evrov, 1373 otrok pa 136.227 evrov. O vseh ostalih vzporednih socialnih transferjih, ki sledijo otroškim dodatkom, lahko le ugibamo…
Nikoli ne bom razumela, zakaj je v Sloveniji delo tako zelo podcenjeno, socialna pomoč, ki bi jo morali dobivati res le tisti, ki so ali bolni ali kako drugače delovno nesposobni, pa več kot razkošna.

Bebci


Splošno mnenje, ki ga je moč slišati tako po socialnih omrežjih, za šankom ali v čakalnici pri zdravniku ter še kje, je, da so največji bebci v državi tisti, ki hodijo v službo zaradi minimalne plače! Namesto da bi doma afne guncali in uživali, se pustijo izkoriščati. Nekateri so podvrženi celo hudemu mobingu, a so- ker so lepo vzgojeni- tiho in molče trpijo.

Nikoli ne bom razumela, zakaj je v Sloveniji delo tako zelo podcenjeno, socialna pomoč, ki bi jo morali dobivati res le tisti, ki so ali bolni ali kako drugače delovno nesposobni, pa več kot razkošna. Pogosto se sprašujem, kako se počutijo tisti - na minimalcu? Škripajo z zobmi, preklinjajo?

Se sploh zavedamo, da so tudi na račun "razkošja" nedela tako visoki davki? Verjetno ne. Iskanje "krivin" je vedno bolj priljubljeno in zaželeno in- znajdi se, kdor se more- je moto, ki mehko sede v ušesa!
Zanimivo bi bilo vedeti, koliko je družin, v katerih se danes preživlja s "socialo" že tretja ali celo četrta generacija. Sprašujem se, ali ljudje, ki bežijo od redne zaposlitve, kdaj pomislijo, kaj bo z njimi, ko bodo ostareli?

Kje so časi, ko bi naši pokončni in ponosni predniki raje "crknili" kot živeli na kredit ali na tuj račun?

Zakaj je danes tako zelo drugače? Smo ogledala, v katera bi se lahko pogosteje pogledali, zakrili, razbili ali sneli s sten?

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30