Hočemo temnopoltega Gorbačova - želja po politični korektnosti v seriji Černobil

Foto: pixabay
Čeprav je od jedrske nesreče v Černobilu minilo že več kot 30 let, se v zadnjih tednih o njej spet na veliko govori. Razlog je izjemno uspešna mini TV serija Černobil, ki v 5 delih orisuje dogodke iz leta 1986. Med gledalci in kritiki je serija požela mnoge pohvale in se na portalu IMDb z oceno 9,7 povzpela na vrh najbolj priljubljenih serij vseh časov.

Serija uspeh žanje predvsem na račun brezkompromisnega opisovanja dogodkov, odstiranja resnice, ki jo je komunistična oblast vztrajno poskušala pomesti pod preprogo in izjemnega občutka za podrobnosti. Seveda pa pride z vsakim uspehom tudi do marsikatere kritike. Ena je prišla s strani Rusije, ki namerava posneti svojo serijo Černobil, v kateri bo predstavila pravo resnico. Rekli boste, da gre za otročje kujanje. A še bolj smešno od ruske resnice o Černobilu je ideja političnokorektnih Američanov, ki v seriji pogrešajo temnopolte in LGBT prijazne like.

Ideja o temnopoltih igralcih, ki bi igrali zgodovinske osebnosti iz Sovjetske zveze leta 1986, ni padla na plodna tla. Komentatorji na internetu so se ideji nasmejali in jo postavili v drug kontekst: predstavljajte si, da bi v zgodovinski drami Martina Luthra Kinga igral belec.


Zamenjamo zgodovinsko ustreznost za politično korektnost


Kljub velikemu občutku za zgodovinsko natančen popis dogodkov so si ustvarjalci serije Černobil dovolili nekaj svobode in med glavne like vključili lik fizičarke Ulane Khomyuk. Gre za fiktiven lik, ki predstavlja vse znanstvenike, ki so s svojim znanjem pomagali pri reševanju katastrofe. Drznila si bom trditi, da je ta lik v seriji ženskega spola tudi ali pa zgolj zato, da bi zadostili spolnim kvotam. Močno namreč dvomim, da je bila med temi znanstveniki večina žensk.
Drznila si bom trditi, da je ta lik v seriji ženskega spola tudi ali pa zgolj zato, da bi zadostili spolnim kvotam.

Seveda pa serija Černobil ni edina, ki ji očitajo premalo raznolikosti pri izberi igralcev. Če se želijo ustvarjalci filmov izogniti diskreditacij na podlagi premajhne raznolikosti igralske zasedbe, se morajo prilagoditi.

Pred dobrimi dvajsetimi leti je bilo v seriji Prijatelji (ki še danes velja za eno bolj uspešnih serij) kar nekaj šal na račun homoseksualnosti, prvi temnopolti liki pa se pojavijo šele v zadnjih sezonah. Danes Prijatelji, skupina 6 heteroseksualnih, dobro situiranih belcev, najverjetneje ne bi ugledali luči sveta. Pred časom je igralka Sarah Jessica Parker, ki je upodobila kultno Carrie Bradshaw v seriji Seks v mestu, razlagala, da danes take serije ne bi predvajali. Preveč naj bi bila žaljiva do različnih družbenih skupin in da ji je žal, da serija ni bila bolj vključujoča in raznolika.

Ko politična korektnost povozi kvaliteto


A današnji gledalci v sovjetski Rusiji pričakujejo temnopolte partijske tovariše. In Hollywood jim sledi. Vzemimo na primer serijo Talenti v belem (Grey's Anatomy), ki jo snemajo že dolgih 15 sezon. Leta 2005 so začeli s samimi heteroseksualnimi liki. Nato že v drugi sezoni med glavne like dobimo prvi biseksualen lik. V 15. sezoni, ki smo jo lahko spremljali letos, pa se je središčna zasedba razbohotila na: muslimanko, transspolno osebo, dva geja, lezbijko, ki se še ni razkrila in še nekaj drugih homoseksualnih likov, ki jih spremljamo že več sezon.

Politična korektnost pa se pozna tudi pri samih temah, ki jih serije naslavljajo: tako smo v zadnji sezoni Talentov v belem imeli dva dela, ki sta naslavljala problem ločevanja otrok od staršev migrantov na mehiško-ameriški meji in en del, v katerem starejšega kirurga učijo, kako osebo naslavljati s pravilnimi spolno nezaznamovanimi osebnim zaimkom.

Kaj s tem dobimo gledalci? Če lahko povprečen gledalec sledi zgodbi okrog petih likov, nastane igralska zasedba z vsemi liki, ki jih mora na čast politične korektnosti vpeljati, prevelika, zgodbe razdrobljene in kvaliteta serije pade. Poleg tega se močno zmanjša krog politično korektnih tem in šal, ki jih lahko naslavljajo. Tako postane serija negledljiva, ker je vsega preveč, po drugi strani je vse enako in mlačno, da ne bi koga prizadelo, rdeče niti pa preprosto ni več.

Ali pa se motim in se s takim načinom prikazovanja realnosti (če je to sploh realnost, je vprašanje za kdaj drugič) marginalne družbene skupine počutijo bolj sprejete in vključene. Mogoče je seriji Černobil do ocene 10 res manjkal temnopolti, homoseksualni predsednik Gorbačov.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Ne joči, Pero
Bakhita