Hiperprodukcija kulture za naveličano občinstvo

Milena Miklavčič
6
Foto: www.celje.info

Ob slovenskem kulturnem prazniku je Statistični urad republike Slovenije objavil nekaj zanimivih podatkov: v gledališčih, koncertnih dvoranah, kulturnih domovih in muzejih so v letu 2015 zabeležili 26.200 prireditev, založbe pa so izdale kar 5411 knjig in brošur. Za obiskovalce je bilo pripravljenih 3.502 razstav. Filmski delavci so ustvarili 22 celovečernih filmov.

Za tem zunanjim bliščem pa se skrivajo tudi številne anomalije: ena največjih je, da država, ki svojo sedanjost in prihodnost gradi na posameznikih iz sveta kulture, nima nobenega interesa, da bi, denimo, ohranila Plečnikovo kulturno dediščino.

Zanimiv, če že ne šokanten, je tudi podatek, da je samozaposlenih v kulturi okoli 2.300, kar je ogromna številka! Med njimi najdemo kustose, arhitekte, vizualne umetnike, igralce, pesnike, kiparje, performerje, cirkuške artiste, iluzioniste, kaskaderje, klovne, lajnarje, pantomimike, pravljičarje, oblikovalce tekstilij in še in še.

Ne smemo pozabiti še na 497 različnih kulturnih društev, ki za svoja delovanja prav tako dobivajo sredstva ali od države ali od občine. Pa na več sto knjižnic, muzejev, različnih javnih zavodov, arhivov, agencij in skladov.

Na internetni strani Ministrstva za kulturo najdemo še okoli 200 prejemnikov republiške priznavalnine (kaj je že to?), na 184 straneh so našteti mediji od najbolj lokalnih do vrhunskih, da ne omenjam registrov nepremične in nesnovne kulturne dediščine.

Vse našteto- pa sem verjetno še kaj pozabila- stane. Veliko stane.  Glede na to, da država namenja kulturi borih 0,8 odstotka BDP, se zdi, da mora imeti tisti, ki poskuša zadovoljiti vse apetite, ki pristavljajo svoje lončke, dobre živce in precej diplomacije, da se komu preveč ne zameri.

Ponudba kulture večja od povpraševanja

Da je v slovenski kulturni srenji več trnja, kot cvetja pa je v zadnjem intervjuju pred Slovenskim kulturnim praznikom nakazal minister Tone Peršak, ko je dejal, da se je slovenski kulturni sistem spremenil v – socialni sistem. Pa še prav ima!

Kulturna ponudba je za komaj dvomiljonski narod več kot zelo obilna. Tistih, ki čutijo v sebi klic po ustvarjanju kulturnih vsebin in dobrin, je celo vsak dan več. Žal pa je ”odjemalcev” vsak dan manj. Najpogostejše čtivo, ki ga v hitenju 21. stoletja utegnejo prebrati, je 140 znakov na twiterju. Ali sms sporočilo. Kaj več je že hud napor, ki mu je redkokdo kos.

Časi, ko so bili tudi v kraju, kjer živim, kulturni dogodki več kot odlično obiskani, so že zdavnaj postali del preteklosti. Danes na literarni večer pride komaj kdo. V avditoriju se znajdejo le tisti posamezniki, ki obiskovanje takšnih prireditev čutijo kot dolžnost, svoje poslanstvo, ki se mu ne smejo izneveriti.

Pogosto se zdi, kot da nihče več ne ustvarja za večnost, kot so to nekoč počeli Tolstoj, Dostojevski ali Molliere. Pišejo se uspešnice, ki sicer odsevajo čas, v katerem so bile napisane, žal pa se prepogosto zgodi, da ”jutri” nanje pozabi, kot da jih nikoli ni bilo. Prešernovih nagrad, ki bi umetnike zapisale v večnost, je deležen le malokdo.

”Država je vredna toliko, kot so vredni njeni samozaposleni v kulturi,”je na Facebooku zapisala Glorjana Veber. Mislim, da se je zmotila. Vse bi bilo drugače, če bi imeli državo, v kateri bi bili lahko tisti, ki bi želeli ustvarjati, dobro plačani in priljubljeni. Ne pa, da – prosto po ministru za kulturo, prej ali slej postanejo socialni primeri na plečih države in državljanov.

A kulture nam zmanjka za …

Glede na slovensko kulturno hiper produkcijo bi morali biti kulturno najbolj nahranjen narod na svetu! Pa niti približno ni tako. Zgodi se celo to, da nam zmanjka kulture za najpomembnejše: za srčno kulturo!

Umetniki bi že zdavnaj morali strniti svoje vrste in začeti ”podajati” umetnost na nov, predvsem pa drugačen način! Če jih bo publika – presita vsega – še naprej tako vztrajno ignorirala, bodo na koncu dejansko le sami sebi namen.

Ko smo pred leti obiskali Belgijo, sem bila presenečena, ker tam kulture ”na slovenski način” sploh ne poznajo. Ko sem gostiteljici povedala, da imamo več kot 2.000 ”samozaposlenih” v kulturi, ki jim država plačuje prispevke, ni mogla verjeti. ”Saj se šališ!” je večkrat ponovila.

Beremo veliko, a bolj malo slovenskih avtorjev. Slikarji se pritožujejo, da komaj kaj prodajo. Na kino predstave že dolgo ne hodimo več, v gledališče se nam ne ljubi, literarni večeri se nam zdijo brez zveze.

Kljub vsemu zna biti kultura tudi zabavna, ker nas razgalja. Če bi danes med mimoidočimi na ulici naredili anketo, kateri pesnik oziroma pisatelj jim je najljubši, bi verjetno odgovorili: France Prešeren in Ivan Cankar. Preprosto zato, ker sta edina, ki sta večini ostala v spominu še iz šolskih klopi.

Doniraj

6 KOMENTARJI

  1. Pri Slovencih je kultura tabu tema. Kdor si o njej drzne pisati drugače, kot je uradno dovoljeno, ima jajca. Ob njej imamo že tradicionalno slabo vest, ker nam je zanjo na splošno mar toliko kot za lanski sneg.
    Tudi kultura bi morala biti uspešna, da bi kulturniki od nje lahko spodobno živeli. Pa ni uspešna iz preprostega razloga, ker je kulturnikov preveč, uporabnikov pa premalo. Pa vsak od njih misli, da je država dolžna, da jim nudi vse, kar lahko.
    Pred tedni se je pisalo, da ima, denimo, Avstrija eno samo Filharmonijo, Slovenija, malo večja od Dunaja, ima pa dve.
    Ste že kdaj pomislili, koliko umetnikov dobiva zaslužne pokojnine, pa jim podobno kot Makarovičevi, še ni zadosti? Pljuvajo po državi in po roki, ki jim nudi veliko več kot ostalim državljanom.
    Gospod Vinko Möderndorfer je v svojem govoru dejal, da so ”vsi, ki so kulturni tudi etični”, kar je največja laž, ki jo je izustil!!
    Ali Slovenija z državljani, ki raje gledajo resničnostne šove kot bi jim bilo mar za kulturo, res potrebuje 3000 umetnikov, ki jim država plačuje tudi različne prispevke? Se nikoli ne vprašate, za koga ti sploh delajo?

  2. Za kulturo več naredijo cerkvene organizacije pri nas kot pa kvazi umetniki. Sploh za narodno-zavedno kulturo ki dviga duha. Katolikom je pač več do slovenstva in slovenske države. In večina kulture s strani katolikov je seveda na prostovoljni bazi. Mi se ne gremo nekega elitizma.

    • “Za kulturo več naredijo cerkvene organizacije ”
      ki pač nimajo nič s kulturo. Limajo svoj izdelek “vero” na kulturo.

      “narodno-zavedno kulturo ki dviga duha”
      v dobi globalizacije.

      ” Mi se ne gremo nekega elitizma.”
      se ga ne morete iti. Ker za današnji elitizem rabiš samo svoboden um. In predvsem ugotavljanje, kaj je res in kaj ni. In tega vi verniki definitvno nimate.

    • nisem kulturnik, delam v tehnični sferi… in vendar opazim, ko neka korporacija tišči svoj produkt v čisto vsako dobro stvar, ki pride mimo. Le zakaj tega ti ne opaziš?

      Če bi kokakola limala svojo pločevinko na prešerna, bi opazla de je nekaj narobe? In ko rkc naredi isto, pa gre lepo mimo vseh filtrov..

      in še nekaj.. tole kar ti poizkušaš s ” sigurno je kulturnik” je klasičen manever ljudi, ko jim zmanjka argumentov in pol poizkušajo “ubiti prinašalca sporočila”. To žal ne spremeni nobenega dejstva..

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime